Kolumne
(9)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.3 od 16 glasov Ocenite to novico!
Adele
Leto 2015 je vsekakor bilo leto velike vrnitve popa. Foto: Reuters
The Weeknd
The Weeknd nam je dal enega najboljših albumov iztekajočega se leta. Foto: AP

Dodaj v

Pop je rešil samega sebe

Kolumna Miroslava Akrapovića
17. december 2015 ob 14:40
Ljubljana - MMC RTV SLO

Leto 2015 je vsekakor bilo leto velike vrnitve popa. Mislim, da bi mu celo bolj pristajala prispodoba – velike pop osvežitve. In to ne le zaradi rekordnega zaključka sezone 2015 v režiji britanske pop šansonjerke Adele.

Podobno kot ona tudi nominiranci za grammyje 2016 z anglosaško govorečih glasbenih območij vzbujajo občutek prevlade pop izvajalcev, kot so recimo: Taylor Swift, Kendrick Lamar, The Weeknd. Vsi našteti se lahko pohvalijo s po šestimi nominacijami za grammyje 2016. Ne glede na skupni imenovalec omenjenih glasbenikov je jasno, da so vsi uporabljali retuširanje boljše preteklosti.

To ni neka posebnost tega zgodnjega glasbenega obdobja v 21. stoletju. Tudi v preteklosti smo bili priča enakim žanrskim (ne)doslednostim, ko je žanrska oživitev alternativnega in neodvisnega zvoka vedno z rahlo zamudo nadaljevala pop v najširšem in najožjem glasbenem smislu. Tisti, ki se z naklonjenostjo, in tisti, ki se zgolj iz nevednosti in nepoznavanja posmehujejo vsaki hipsterski omembi, bi morali poznati vsaj ciklično-kronološko, kakšen hiperpop lahko danes pričakujejo.

Konkurenca je bila tako številna kot tudi kakovostna in vsebinsko, produkcijsko ter tehnično zelo izenačena. Preverjene zvezdnice in zvezdniki, ki se radi (o)kitijo z etiketami popa, so bolj kot ne ostali v ozadju. Nikakor pa ne v senci! Ubogo talentirani Justin Bieber se je poskušal približati Adele in njeni že nekaj časa prvouvrščeni skladbi Hello kar s tremi singli, tudi s svojega novega letošnjega albuma. A komu mar! Tisti, ki so rojeni leta 1990, so na prelomnici svojih let (25) postali tako tisti, ki pojejo, kot tisti, ki poslušajo. Vsako generacijsko osciliranje ali večje odstopanje v letih je le v prid našim, vašim, njihovim petindvajsetletnikom.

Upal bi si trditi, da so to glasbeno najbolj razgledani poslušalci v enem globalnem pogledu ali perspektivi. V Lano Del Rey in njen album Honeymoon so se poglabljali iz liričnih vzgibov, ki presegajo zgolj zabavo ali zabavno. So bližje sporočilnosti ali zvočno(-liričnim) stališčem glasbenih umetnikov. Moraš se hudičevo dobro in daleč slišati ter poskušati čim dalj odmevati (… tudi v prostoru), da postaneš del MoMine moderne postavitve. To je že lani uspelo mlademu venezuelskemu glasbeniku Alejandru Ghersiji, bolj znanem z umetniškim imenom Arca, enemu izmed najbolj čislanih glasbenih vizionarjev ta trenutek na sceni. Skupaj s Tahliaho Debrett Barnett, svojo »sestro po orožju«, sta najprej materinsko podnaslovila album M3LL155X v podpisu FKA Twigs, da bi v izteku leta Arca (za)žugal celotnemu človeštvu s še eno ultimativno solistično mojstrovino. Mutant! Xen na višjo potenco! Katastrofično in preroško.

Arca si je upal (po)žugati celotnemu človeštvu, a to je že situacija monumentalnih razsežnosti. Nekaj tako monumentalnega kot dvoboj med dvema zagotovo najvidnejšima glasbenikoma generacije 25-30 - med The Weekndom in Miguelom ali med njunimi letošnjimi glasbenimi deli, albumoma Beauty Behind the Madness in Wildheart. Enakovredno najboljšima albumoma leta 2015.

Miroslav Akrapović
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Debely
# 18.12.2015 ob 17:35
Da smo si nekaj na jasnem...vrhunski pop so ABBA, Bee Gees in podobni izvajalci. Tejle iz prispevka jim ne pridejo do gležnjev, kaj šele do kolen.
Debely
# 18.12.2015 ob 11:21
Avtor bi nas rad nasmejal. Rad bi se spoznal na glasbo, pa se ne.
tron
# 17.12.2015 ob 16:30
Ameriško izvažanje kakcev se nadaljuje.
Dobesedno podn od podna nam prodajajo kot nek "dosežek".
Zjesenic
# 19.12.2015 ob 10:45
Jajca.
ukrajin
# 17.12.2015 ob 21:36
LOL

no comment
Javorovina
# 21.12.2015 ob 22:43
Zadnja 2, 3 leta poslušam LDR po nekaj ur na teden. V času bliskovitega vzpona Born To Die (predvsem singla) sem bila še skeptična, sedaj pa sem fangirl. Ne bi si mislila, da se bo to zgodilo zaradi ene "pop" glasbenice. Honeymoon sem poleti poslušala vsak dan oziroma večer kar po vrsti vse pesmi. Ne vem, če iz liričnih vzgibov. Zdaj ne več vsak dan. Prebrala sem neko užaljeno kritiko, da ima zdaj že 30 enakih pesmi in da to ni več zanimivo. No, v resnici, če malo pobrskaš, ima že kakšnih 300 "enakih" pesmi. yay.

@Bee Gees
Zakaj se sploh naprezati z naštevajem česarkoli.. Pravi pop je samo Sgt Pepper..
a-spot
# 17.12.2015 ob 18:26
Meni se zdi, da je ubogo talentirani Justin Bieber mocno presegel Adele s svojim albumom. Sploh nisem njegov fan, ampak album je raznovrsten, vrhunsko sproduciran in tudi odpet. Hypa okrog Adele sploh ne razumem, brezhiben dolgcas, nobenih presenecenj, nobenega odmika od preizkusene formule. Upam, da se vrne z 38.
Strinjam se s Kendrickom, gladko boljsi od obeh monumentov iz recenzije, moj najljubsi album leta pa Currents od Tame Impala.
MilesD
# 17.12.2015 ob 16:03
"Nekaj tako monumentalnega kot dvoboj med dvema zagotovo najvidnejšima glasbenikoma generacije 25-30 - med The Weekndom in Miguelom ali med njunimi letošnjimi glasbenimi deli, albumoma Beauty Behind the Madness in Wildheart. Enakovredno najboljšima albumoma leta 2015."

Ojoj, saj človek ne ve, kje bi začel...
Enakovredno najboljša albuma leta 2015? The Weekndov album je povprečno pop r&b skropucalo za oceno 6/10, Miguelov Wildheart je nekoliko bolj soliden izdelek za oceno 7.5/10, v nobenem primeru pa ne gre za neka presežka...

S konkurenco sta letos brutalno pometla dva albuma - To Pimp a Butterfly Kendricka Lamarja in Carrie & Lowell Sufjana Stevensa, oba za čisto 10/10 (kar bo z gotovostjo potrjeno čez nekaj let, ko bosta ta albuma še vedno pri vrhu leta 2015 na vseh resnih glasbenih lestvicah).

Če česa ne razumem, je pretirano navdušenje in pompozno vnebokovanje določenih povprečnih albumov s strani profesionalnih kritikov. Pričakoval bi namreč, da človek z leti razvije uho in razume, kdaj posluša izdelek, ki predstavlja nek presežek ali morda celo premika meje v svojem žanru, kdaj pa izdelek, ki je samo fensi preoblekica že serviranega in prežvečenega sranja.

Še dobro, da čas postavi vse stvari na svoje mesto - resnične dragulje na vrh, polišpan plevel pa na dno (za kar mora preteči vsaj 5, še raje pa 10 let).
Nikec3
# 17.12.2015 ob 16:04
Se strinjam. Tak dobrega popa nismo imeli že dolgo.
Miroslav Akrapović
link
Prestop stoletja ali ...
9
2. junij 2016 ob 15:56 Moram priznati, da sem, kot že dolgo tega ne, o(b)stal zaprepaden nad novico, da je eden od šeživih založniških mastodontov ali t.i.
Več novic ...
Kazalo