Prva istospolna poroka v Franciji. Foto: EPA
Prva istospolna poroka v Franciji. Foto: EPA
Aljoša Curavić
Aljoša Curavić, Radio Capodistria. Foto: Osebni arhiv

Tudi v političnem obračunavanju ne moremo brez nje. Raj in pekel, brez katerih ne moremo. V Franciji se je te dni poročil prvi istospolni par. Poroka je potekala formalno buržujsko, tako kot se že stoletja odvijajo takšni obredi. Klasična, buržujska, dolgočasna poroka je postala vest desetletja, ne zaradi oblike in niti zaradi vsebine (istospolne poroke se že izvajajo v nekaterih drugih državah), temveč zaradi eksplozivnega konteksta, v katerem je potekala po nedavni razglasitvi zakona, ki omogoča istospolne poroke tudi v Franciji.
V državi človekovih pravic, revolucije, ki je spremenila svet, permanentnih izzivov, v državi, ki prisega na laičnost in ki je v literaturi ustvarila mojstrovine, kot je Madame Bovary, kjer se secirajo dvoličnost in licemerstvo družine kot inštitucije, vsi prisegajo na stare buržujske vrednote, ki jih obred, kot je poroka, najbolj uteleša.
Potem ko je Hollandova Francija potrdila zakon o porokah med homoseksualci, so se množice Francozov zbrale na pariških ulicah, da bi protestirale proti zakonu, ki po njihovem mnenju vodi v razvrednotenje tradicionalne družine. Najbolj spektakularen in ekstremen protest je izvedel desničarski pisatelj Dominque Venner, ki se je ustrelil v znameniti pariški katedrali Notre-Dame. Ali so takšni protesti res upravičeni? Ne. Ne zato, ker je svoboda poroke svoboda, ki naj bi veljala za vse, ampak tudi iz preprostega razloga, ker je s tem, da se končno omogoči poroka vsem, tradicionalna družina zmagala. Množice, ki so protestirale po ulicah, bi morale slaviti, ker je njihov model sožitja zmagal in je dokončno anesteziral to, kar nas najbolj straši: drugačnost.
Kdo me bo branil pred tvojim obrazom je naslov drobne Stendhalove knjige, ki jo od vedno obkroža skrivnostna avreola. Rokopis knjige so čisto po naključju našli v švicarskem Luganu. Knjiga opisuje srečanje med Michelangelom in mladim Tommasom De Cavalierijem v neki rimski hiši, ki ne obstaja več in kjer se je tristo let pozneje znašel tudi francoski pisatelj. V njej je Michelangelo napisal ganljivo poezijo: “Kaj me na tebi privlači? Brez verig ti je uspelo zvezati me. Kdo me bo branil pred tvojim lepim obrazom?”

Nihče. Morda edino poroka.