Franci Pavšer je legendarni radijski reporter, ki je soustvarjal športno podobo Vala 202. Foto: RTV Slovenija
Franci Pavšer je legendarni radijski reporter, ki je soustvarjal športno podobo Vala 202. Foto: RTV Slovenija
Franci Pavšer
Franci Pavšer je šel po sledeh svojega očeta in prav tako postal radijski reporter. Foto: www.alesfevzer.com
Primož Peterka in Aleš Smrekar
Dvakratni zmagovalec svetovnega pokala v smučarskih skokih Primož Peterka z novinarjem Vala 202 Alešem Smrekarjem (leta 2006). Foto: www.alesfevzer.com
radijski sprejemnik
UNESCO je razglasil 13. februar za svetovni dan radia. Foto: BoBo

Časovnica je bila dokaj podobna, še v trdi temi smo se odpeljali od doma in ob zori začeli korakati proti predvidenemu cilju. Okoli 10.00 je oče iz nahrbtnika potegnil stari tranzistor in bolj ali manj uspešno lovil frekvence Vala 202. Iz male napravice se je oglašal Franci Pavšer, ki je z glasom slikal podobe takrat še jugoslovanskih smučarjev. V času, ko sta si zima in pomlad podajali roki, je bil marsikje v sredogorju še sneg, predvsem pa so bili vršaci odeti v belo barvo. Dramatični glas je opisoval podvige Bojana Križaja in pozneje Jureta Koširja, ki sta se stotine kilometrov daleč borila s stotinkami, deček z gojzarji pa je v istem ritmu poplesaval okrog dreves in kamnov, ki so bili označeni z rdeče-belo markacijo.

Še pogostejši so bili primeri z vrhunca planinske sezone – julija in avgusta. Po osvojeni točki, novem žigu v knjižici in vrnitvi v dolino se je ura že krepko obrnila v pozno popoldne. Celodnevno parjenje avtomobila na soncu je pustilo posledice. Takrat večina avtomobilov še ni imela klimatske naprave (no, vsaj naš je ni imel). Vračanje domov je popestril Val 202, kjer so se po znanem avizu "gol, gol, gol" komentatorji oglašali z vseh koncev države in prinašali novice iz prve slovenske nogometne lige. Številni glasovi so se mešali kot vozila v gostem prometu. Voditelj v studiu je kot policist sredi prometnega križišča odločal, kdo bo lahko zapeljal na drugo stran ceste. Vrstni red je bil očitno vnaprej določen, a se je moral umakniti številnim vozilom na nujni vožnji. V tem primeru so bili to seveda strelci, dosojene enajstmetrovke ali drugi pomembni dogodki, ki so vzbudili pozornost.

Ker na voljo ni bilo slike, si jo je bilo treba ustvariti sam. Pri tem je poglavitno vlogo seveda igral reporterjev glas. Njegova barva, dikcija, značilne besedne zveze in tempo so risali osnovne značilnosti komentatorja. Bili so kot osebni pečat (ali neke vrste predhodnik digitalnega podpisa). Četrt stoletja pozneje sem seveda veliko večino imen že pozabil, dobro pa vem, da sem bil že takrat pozoren na vzorce, ki so se pojavljali ob posameznem glasu. Kot denimo "prisrčen pozdrav iz Prekmurja," tako je oglašanja začel in poročila tekem sklenil Tonček Gider (upam, da pretečeni čas v mojem spominu ni zamenjal preveč podrobnosti ali celo identitete).

Radio ima v primerjavi s televizijo občutni primanjkljaj v odsotnosti slike. Športni spremljevalec ob gledanju televizijskega prenosa lahko prejme precej več informacij, lahko vidi občutno več čustev. Veselje na obrazu zmagovalca, jezo, obup, razočaranje pri poražencih in še širšo paleto pri gledalcih, ki so dramo spremljali tik ob športni areni.

A odsotnost slike (vsaj v teoriji) omogoča tudi veliko prednosti. Vprašajte le ljubitelje knjig, ki prisegajo na umetnine v zapisani besedi in kot po pravilu negodujejo nad filmskimi adaptacijami. Odsotnost slike na široko odpira vrata domišljiji. Ob kakovostnem slikarju in njegovem čopiču (glas!) je lahko tudi spremljanje športnih dogodkov na radijskih valovih polno akcije, napetosti in drame.

V šport sem zaljubljen, odkar se zavedam (samega sebe). Za to so krivi sam šport s svojimi številnimi zgodbami, brskanje po neskončnih poglavjih zgodovine in seveda spremljanje prenosov bodisi na televiziji bodisi radiu. Teh je zaradi narave mojega dela manj kot pred leti, a še vedno se z navdušenjem prepustim glasovom, ki opisujejo športne dogodke. In teh res ni malo, od uigranega (zdaj sicer že upokojenega) smučarskega dvojca Aleš Smrekar-Igor Tominec (jeee, Tina je prvaaaa) ter Boštjana Reberšaka (poleti Petra Prevca) do Francija Pavšerja (v košarkarskem raju) in številnih drugih.

Berete zadnje vrstice 202. kolumne za MMC, v kateri sem se želel zahvaliti športnim kolegom in njihovim predhodnikom z Vala 202, ki so mi popestrili in obogatili številne športne spomine. Verjamem, da jim s svojim kakovostnim delom uspeva tudi pri nagovarjanju novih mladih športnih navdušencev.