Politiki so danes v medijih tako samoumevni, da jim niti ni treba zagovarjati lastnih političnih programov, če jih sploh imajo, temveč je povsem dovolj, da so. Foto: BoBo
Politiki so danes v medijih tako samoumevni, da jim niti ni treba zagovarjati lastnih političnih programov, če jih sploh imajo, temveč je povsem dovolj, da so. Foto: BoBo
Ali res odločajo oddani glasovi, ali pa v bistvu odločajo tisti, ki niso prišli? Foto: BoBo
Marko Radmilovič. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča

Nizka volilna udeležba torej. Večina politične strukture je lakonično odmahnila: "Tako pač je, odločajo tisti, ki se pojavijo!" Ampak ta prastara demokratična paradigma se zdi, da v Sloveniji te dni le pada na izpitu. Ali res odločajo oddani glasovi ali pa v bistvu odločajo tisti, ki niso prišli? Dokončno sodbo bo dal referendum o arhivih, kajti še ena katastrofalna volilna udeležba bi resno ogrozila demokratično bistvo naše skupnosti. Demokracija, v kateri odloča večina manjšine, ni ravno napreden družbeni model. Do takrat pa le nekaj neobvezujočih ugotovitev.

Tri četrt polnoletnih prebivalcev Slovenije je v nedeljo povedalo, da jih za politiko, za demokratično odločanje, za evropske strukture in podobne visokoleteče pojme prav malo briga. Če nevzdržno predpostavimo in k polnoletnim dodamo še nekaj tisoč mladoletnih, bi bil ta odstotek še bolj porazen. Ampak zaradi analize na tem mestu operirajmo s tremi četrtinami.

Ključ do razumevanja zadnjih volitev se skriva v raznih zanimivih statistikah o Sloveniji in Slovencih. Recimo; kar 60 odstotkov Slovencev vsak dan kuha. Imamo sicer skrajno poenostavljeno, a kljub temu sporočilno primerjavo. Kajti hranjenje je za človeško preživetje pomembno vsaj tako in toliko kot volitve. Torej; volitve obišče 25 odstotkov Slovencev, kuhinjo pa 60 odstotkov. In zdaj nagradno vprašanje: "Zakaj se informativne oddaje na televiziji in radiu, prve strani časopisov in spletni portali ne začnejo s kuharskimi recepti?" Zakaj usodnosti polni televizijski voditelji večernih poročil ne začnejo: "Dober večer; nocoj začenjamo s praženimi jetrci!" In nadaljujejo z večno dilemo, koliko čebule je potrebno na koliko jetrc.

Človek ignoriranje kuharije v informativnih oddajah še težje razume, ker se mediji borijo za gledanost, poslušanost in naklade. Naša cenjena hiša, ki teh težav nima, pa je v službi javnosti; torej je javni interes in v zasebnih medijih mogoč zaslužek v razmerju 60 odstotkov proti 25 odstotkov. Naša hiša bi ravnala modro, ostali mediji pa profitabilno, ako bi od 100 odstotkov informativnega medijskega prostora jetrcem posvetila 60 odstotkov, notranji politiki 25 odstotkov preostalih 15 pa Anžetu Kopitarju, Goranu Dragiču in Tini Maze. In še to; kuharski oglasi so nekajkrat zanimivejši od političnih - "Začetek vsakega dobrega sendviča" je kreativno nekajkrat uspešnejši kot "verjamemo v ljudi!" in v boga na višavah. Amen.

Ampak slovenski mediji ne delujejo tako. Politika je medijsko vseobsegajoča in vseprisotna in edino naravne katastrofe izrinejo domače veseljake s prvih mest informativnih oddaj, naslovnic in novičarskih portalov. Ker tako ni najti nobenega racionalnega razloga za obsedenost slovenskih medijev s politiko, v čemer se, mimogrede, razlikujejo tudi od drugih mainstream svetovnih medijev, ki športu, črni kroniki, prometu, borzi in vremenu posvečajo vsaj toliko, ali več časa kot politiki, moramo na področje iracionalnega. Kjer pa se analiza ne konča lepo za nas oziroma bomo morali medijski sotrudniki kar lepo pljuniti v lastno skledo in nato še pometati pred svojim pragom.

Za neravnovesje med javnim zanimanjem za politiko, izraženim na volitvah, in prisotnostjo politike v medijih smo neposredno krivi novinarji sami - skupaj z našimi uredniki. Kdo bi vedel; najbrž delujemo po inerciji iz časov, ko je bilo ekskluzivistično poročanje o politiki naravno in nezavedno kot dihanje samo; danes pa sta tako poklic kot stanovske organizacije razdrobljene in politično odvisne do te mere, da onemogočajo kakršen koli resni razmislek o tematiki. Torej; stoodstotno pokrivanje področja, ki zanima zgolj petindvajset odstotkov potencialnih gledalcev, bralcev in poslušalcev je iracionalno početje, ki pa ga slovensko novinarstvo niti ne zazna, kaj šele da bi ga poskušalo odpraviti. Razen tega pa ob vse večji feminizaciji in rumenjenju poklica prihaja do pojava specifičnega, imenujmo ga "obrekovalskega" novinarstva, ko ženske novinarke razlagajo izrazito moški svet slovenske politike na izrazito ženski način.

Za zaključek si poglejmo pozitivne učinke, ki bi jih imela morebitna uskladitev zanimanja javnosti za politiko, z njeno medijsko prisotnostjo. Predvsem bi politika nehala biti samoumevna. Danes je dovolj, da izjaviš, kako boš ustanovil politično stranko, oz. niti izjaviti ni treba. Dovolj je biti dvoumen, pa novinarji začnejo špekulirati in vrata medijskih nebes so ti odprta. Z zmanjšanjem, lahko razumete tudi cenzuriranjem takšnih vsebin, bi se politične elite morale vsaj malo potruditi, če bi hotele ostati, ali postati politične elite. Stranke bi morale vložiti kakšen evro v volilne kampanje, kreativne agencije bi si morale izmišljevati nekaj manj butaste volilne oglase in strankarski ideologi bi dejansko morali izdelati volilne strategije, da ne rečemo celo politične programe. Politiki so danes v medijih tako samoumevni, da jim niti ni treba zagovarjati lastnih političnih programov, če jih sploh imajo, temveč je povsem dovolj, da so.

Škarje in platno sta tako v rokah slovenskih medijev, tudi oddaj, kot je pričujoča, ki pa je, kako ironično, prav s pričujočim zapisom negirala samo sebe in podano vsebino.

Zapisi iz močvirja na Valu 202