Kolumne
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 12 glasov Ocenite to novico!
Tanja Hladnik
Tanja Hladnik je direktorica mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema. Foto: Paula Houben

Dodaj v

Riba v vodi ali na suhem?

Dnevnik nevladnika (6)
24. januar 2017 ob 06:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

Za uvod v lansko izdajo mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema smo posneli video, v katerem člani festivalske ekipe razmišljamo o tem, zakaj sta oko in riba prava simbola festivala. Eden od sodelavcev je ponudil spekulativen odgovor: Če predpostavljamo, da oko predstavlja gledalca, se ta na Kino Otoku najbrž počuti kot riba v vodi.

Je mogoče enako dobro počutje pripisati tudi nevladni organizaciji, ki festival pripravlja tako v Izoli kot v Ljubljani? Skupnosti na sončni strani Alp so namreč rade nezaupljive do neavtohtonih prišlekov, pri čemer je težko razumeti, kje teče nevidna meja med kulturnima bazenoma slovenske prestolnice in obmorskega mesteca. In kako na naše delovanje vpliva lokalna in nacionalna kulturna politika?

Zadnjih šest let, odkar sem vpletena v organizacijo Kino Otoka, je radovednost glede izkušnje gledalcev ena od glavnih motivacij za vztrajanje v izzivov polnem nevladnem kulturnem sektorju. Seveda upam, da se večina obiskovalcev filmskega Otoka počuti ugodno in domače. To je vendar glavni cilj prizadevanj vseh članov ekipe, temeljno vodilo celo leto dni trajajočih priprav na en sam festivalski teden. O obiskovalcih in njihovem počutju se sprašujemo tudi kot organizacija in s tem namenom smo lani na festivalskih prizoriščih ponovno izvedli raziskavo. Tako smo med drugim izvedeli, da se skoraj dve tretjini vprašanih na Otok vračata vsako leto in da jih približno polovica prihaja iz slovenske Istre in Krasa, druga polovica pa iz osrednje Slovenije.

Zadnji podatek je zanimiv tudi zato, ker neposredno odslikava dvoživno delovanje zavoda Otok, ki je glavni producent festivala. Vsakoletni program Kino Otoka se namreč zgodi nekje na pol poti med prostori v Izoli, ki se najbolj razživijo v času okrog festivala, in za odtenek bolj umirjeno pisarno na ljubljanski Metelkovi. Ali se kje počutimo bolj doma oziroma domače, skratka, bolj ribasto od ribe v svojem elementu? Najkrajši možni odgovor na to vprašanje je: ne. Nekoliko daljši pa gre takole: čeprav se razdalja med Ljubljano in Izolo nemalokrat zdi bistveno daljša od 111 kilometrov primorske avtoceste, se Otok skozi preplet navdihujočih sodelavcev iz obeh okolij vedno znova sestavi v celoto. V skupnosti, ki presega različne kraje rojstva in bivanja, letnice rojstva, naglase, avtorske izraze in umetniške okuse, zanimanja itn.

Na drugi strani se včasih zdi, da smo obema okoljema v enaki meri tuji. Rekla bi, da nevidna kulturna meja med Izolo in Ljubljano poteka tam okrog prepišnega Razdrtega in da prepogosto učinkovito deluje v obe smeri. Tako nas predstavniki (pri)morskih plemen radi opomnijo, da je Izola v slovenski Istri, in ne na Obali. V tem primeru jih seveda poslušamo, ker imajo prav.

Čeprav sta dve osrednji ljubljanski filmski instituciji tudi koproducenta festivala, nas nekateri predstavniki scene občasno motrijo s strogim očesom. Kot bi bil Kino Otok otročji najstnik, ki tik pred trinajstim rojstnim dnem še vedno ne gre v vodo brez rokavčkov in v namišljeni mivki gradi peščene gradove. Njim znamo pomežikniti, jim ponuditi brisačo in jih povabiti na štop letečih preprog.

Tako se ekipa Kino Otoka izmenoma počuti kot riba v vodi ali riba na suhem. Pri tem je večinoma težko predvideti, na katerem koncu Slovenije nam bo za hip ali dva zmanjkalo kisika, torej naklonjenosti in podpore malih ali velikih odločevalcev. Ko se umiri stanje na eni fronti, skoraj praviloma oživi druga. Je potemtakem nenavadno, da v vodo skačemo izključno z rokavčki? In da ob vsaki priliki – tudi v tem besedilu – zavzeto pazim, da se zapis Ljubljana in Izola dosledno izmenjuje z Izola in Ljubljana?

Zavod Otok je ena od petih nevladnih organizacij, za katero sem krajši ali daljši čas delala v zadnjem desetletju, in ena od neštetih, s katerimi sem v tem času sodelovala. Razpetost Otoka med dvema krajema, torej Ljubljano in Izolo, je precej eksotičen primer za slovenski kulturni prostor. Brez dvoma povzroči marsikateri zaplet, a je vseeno ne dojemam kot slabost, kvečjemu kot ključno prednost. Znova in znova ugotavljam, da bi Otok težko deloval drugače kot med različnimi svetovi, saj je v svojem bistvu ideja o odprti in vključujoči skupnosti, ki neguje raznolikost in sodelovanje. Tu in tam me obide celo drzna misel, da bi lahko tovrstno delovanje sprejeli kot primer dobre prakse, kot upanje za svetlejšo kulturniško prihodnost. Po svetu namreč obstajajo uspešni filmski festivali, ki si jih dve mesti prijateljsko delita. A za uresničitev česa takega v Sloveniji bo najprej potrebno oblikovanje dolgoročne strategije razvoja filmskih festivalov nevladnih organizacij na lokalni in nacionalni ravni, vključno s prepoznavo njihovega turističnega potenciala.

Zato je frazem kot riba na suhem pravzprav še najprimernejši za opis počutja zavoda Otok v okviru lokalne in nacionalne kulturne politike – pa naj bo v osrednji Sloveniji ali slovenski Istri. Tik za pragom novega leta in dobrih pet mesecev pred začetkom letošnje izdaje festivala se ekipa že trinajstič zapored srečuje z negotovimi finančnimi in organizacijskimi razmerami. Opažam, da gost gozd vprašajev in klicajev po nekaj letih dela v nevladnem kulturnem sektorju postane naravno stanje stvari. Pa je res? Najkrajši možni odgovor na to vprašanje je: ne. Enako ugotavljajo tudi predstavniki dvanajstih drugih nevladnih organizacij iz vse Slovenije, ki so se pridružili nedavno ustanovljeni iniciativi filmskih festivalov nevladnih organizacij znamenom aktivnega prispevanja h korenitim spremembam in dolgoročnega razvoja naših dejavnosti. Na tem področju je namreč v zadnjih letih tako sušno, kot je (bila) sušna letošnja zima.


Tanja Hladnik je direktorica mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema.

Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.

Tanja Hladnik, CNVOS
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Dnevnik nevladnika
link
Znebimo se fosilov
10
5. oktober 2017 ob 15:28 Verjetno ste že pozabili na nastop premierja Cerarja pred novinarji, v katerem je uporabil rekvizit z napisom "Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve".
Več novic ...
Kazalo