Kolumne
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 13 glasov Ocenite to novico!
Frank Sinatra
Frank Sinatra. Foto: Reuters

Dodaj v

Sinatra vedno pomaga!

Kolumna ameriškega dopisnika Edvarda Žitnika
11. december 2015 ob 11:12,
zadnji poseg: 11. december 2015 ob 11:38
New York - MMC RTV SLO

Bilo je pred sto leti, natančneje nekje na začetku osemdesetih let ... Med prvim bivanjem v Londonu mi je prijatelj James vzhičeno ponudil vstopnico za zadnji koncert Franka Sinatre na Otoku …

To je že bil čas njegovih vse pogostejših "zadnjih" koncertov, "Blue Eyes" je začel plačevati ceno svojega neizprosnega sloga življenja, prav na enem londonskih koncertov mu je iz glave ušla My Way, ki jo je prepeval skoraj pol stoletja …

Ponudbo sem s prezirom zavrnil, danes bi bilo seveda drugače; v mojih očeh je bil Sinatra takrat poosebljenje vsega tistega, česar nisem poslušal, maral, razumel … Moji takratni junaki niso nosili lasnega vložka, smokinga in metuljčka, imeli so več kot preveč svojih las; bili so "baby boom" generacija, rodila so jo dekleta, ko so se njihovi izvoljenci vrnili iz Normandije, Anzia in Iwo Jime …, a do takrat so sanjarile ob baladah kot trlica suhega mladeniča, edinega sina italijanskih priseljencev iz New Jerseyja, Franka Sinatre.

Rayu Manzarku, klaviaturistu skupine The Doors, ki je do smrti pred dvema letoma skrbel za "lik in delo" Jima Morrisona, je "kralj kuščarjev" nekoč zaupal: "Da! Tudi jaz sem, tako kot Elvis in v Liverpoolu John, na skrivaj poslušal Sinatro." Z razlogom, kajti Sinatra je imel za adamovim jabolkom, ki ga je skrival s prevelikim metuljčkom, inštrument, ki je polnil dvorane s histeričnimi smrkljami, in ne vodja orkestra Tommy Dorsey s svojim trombonom …

V javni knjižnici v Harlemu je bil pred nekaj dnevi skromen dogodek, ki ga bo najbrž zapisal le bilten knjižnice, če ga še imajo. V "socrealistični dvoranici" se nas je zbralo nekaj deset "čudakov", ki včasih še beremo na papirju; prisluhnili smo Petu Hamillu, več kot plodovitemu novinarju, publicistu, scenaristu, pisatelju, kronistu mesta … In človeku, ki naj bi napisal Sinatrovo biografijo …

Trpko je bilo spoznanje, da je samozavestna figura, ki zre v nas z zavihka knjig, danes krhek človek s starčevsko hoduljico, ki so ga gostitelji s spoštljivostjo in previdnostjo posedli na odru. A zavedajoč se, da smo si vzeli uro vožnje z vlakom do Harlema, Hamill ni izgubljal časa za samopomilovanje: Prišli smo zaradi Sinatre, prišli smo, da od človeka, ki ga je do novinarskih "pijavk" notorično nezaupljiv zvezdnik izpustil v svoj notranji krog, izvemo kaj več!

Hamill ni razkril, zakaj njegova biografija o Sinatri ni ugledala dneva, izšla je seveda kopica drugih, kot "Vojna in mir" debelih "špehov", zagotovo letos ob stoletnici rojstva še kakšna nova. Je pa z nami, v kramljajočem vzdušju in brez bremena načrtov za prihodnost podelil nekaj avtentičnih spominov na Sinatro, ki morda med vrsticami pripovedujejo tudi o propadlem projektu, s katerim bi Hamill, če bi ga spravil pod streho, brez dvoma živel srečno in veselo do konca svojih dni.

Sinatra je Hamillu dal nemudoma vedeti, da se je z njim za knjigo pripravljen pogovarjati o "vsem": o poslu, torej pevski in filmski karieri, ženskah, od Ave Gardner, Marylin Monroe, Mie Farrow in vseh drugih … Ni pa bil pripravljen govoriti o mafiji, natančneje o zvezah z mafijskimi šefi, ki naj bi domnevno, vsaj tako pravi "glas ljudstva", ne enkrat, reševali njegovo kariero ... Dejal naj bi, bilo je v sedemdesetih letih: "Pete, če spregovorim o tem, lahko kdo neke noči potrka na mojih vratih!"

V Sinatrovem življenju je bilo veliko ljudi, o katerih se je govorilo šepetaje. Do smrti in tudi po njej se Sinatra bojuje s prekletstvom "Johnnyja Fontane", ki sta mu ga v Botru nadela Mario Puzo in Francis Coppola: Boter je postal resničnejši od življenja … Sinatrova kariera je bila tako dolga, da so bili vzponi in padci neizogibni: menjavale so se generacije, prišla je televizija, prišel je Kennedy, prišel je Elvis, prišli so Beatlesi, prišel je Nixon, prišel je Reagan …

Sinatra ni nikoli skrival, da v peklenskem tempu potovanj, vaj, koncertov, turnej, filmskih snemanj, radijskih in televizijskih šovov ni srečeval ravno veliko Nobelovih nagrajencev: "V New Yorku so šefi na koncert pripeljali svoje žene, v Vegasu svoje ljubice in vsi so hoteli avtogram!" Zvečer v postelji ni zmolil treh zdravih Marij, da bi lažje zaspal; tako njegovi sovražniki kot prijatelji se strinjajo, da je bil menda edini "človek", ki mu je bil zvest vse življenje Jack Daniels …

A ne glede na vse, čisto na koncu, ko o Francisu Albertu Sinatri, odmislimo vse, kar smo hočeš nočeš izvedeli, kar nam je bilo dano izvedeti, kar nam je dal on vedeti in kar nam je zamolčal … čisto na koncu ostane zgolj in samo njegov glas - The Voice; to je tisto, kar še danes kljubuje času, tisto, po čemer si je želel ostati v spominu, in tisto, zaradi česar se ga še danes spominjajo generacije … Pete Hamill priznava, da če ne bi bilo Sinatrovega edinstvenega pevskega talenta, če ne bi bilo njegovega prepoznavnega glasu, ne bi bilo Sinatre! Bil je le eden, če bi znala, bi jih mafija naredila še dvajset!

Sinatra je v svoji karieri posnel približno 1200 pesmi, podatki si niso popolnoma enotni, posnel je kakšnih 60 filmov, da o televizijskih in radijskih šovih ne govorimo … Pri takšni količini seveda ne more biti vse dobro, čeprav gre za Sinatro. Poskušal je sicer po najboljši moči nadzorovati svojo umetniško pot, ni mu vedno uspelo, še posebej na začetku kariere, založniške hiše so terjale svoje, prijatelji iz ozadja so trkali na vrata … Klasični repertoar Sinatre, ki ga zagotovo poznate, seveda zlahka najdete na spletu; a če vam lahko svetujem njegov manj znani biser, kliknite "It was a very good year" na tej povezavi:

Edvard Žitnik, RTV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Brokoli1976
# 13.12.2015 ob 16:45
Car.
mlamat
# 12.12.2015 ob 09:55
The world has gone mad today and good's bad today
And black's white today and day's night today
When most guys today that women prize today
Are just silly gigolos
pullach
# 14.12.2015 ob 09:53
Sinatra še danes naredi lep večer, to je pa bil pevec. Sicer pa tudi jaz zelo rad poslušam Žitnika, ko poroča iz ZDA, o čemerkoli.
lavno
# 12.12.2015 ob 01:42
Spet odlična kolumna meni najljubšega dopisnika.

To pesem so tudi odlično uporabili v delu Sopranovih, kjer sem jo tudi prvič slišal, ne-zavedajoč se, da je od Sinatre. :)
Edvard Žitnik
link
Velika pričakovanja
43
21. marec 2017 ob 06:50 Med montažo oddaje o Obami v Ljubljani mi je kolegica iz redakcije navrgla: "Kdo danes sploh še ve za Obamo!" Po "moško" sem preslišal ne ravno prijazno opazko, na nacionalki sicer nič nenavadnega.
Več novic ...
Kazalo