Jure Trbič Foto: Osebni arhiv
Jure Trbič Foto: Osebni arhiv

Da imamo v Sloveniji (pre)veliko predpisov, je jasno. Da o spoštovanju lastnih zavez s področja sprejemanja predpisov pri tistih, ki odločajo, sploh ne začnemo! Ker na podlagi veljavnih predpisov v upravnih postopkih po vsej Sloveniji odločajo o naših usodah različni tipi in vrste uradnih oseb, je seveda to še kako pomembno za vse stranke v upravnih zadevah. Na ravni države se letno izvede dobrih 700 tisoč upravnih postopkov, od tega slaba dva odstotka prek državnega portala e-uprava, preostalih 98 odstotkov še vedno analogno. Leta 2017.

Podatki iz raziskave v okviru našega zavoda pred štirimi leti kažejo, da je, na vzorcu upravnih enot, pritožb na odločitve organov zelo malo, pravzaprav jih skoraj ni. Delež postopkov, kjer je bila vložena pritožba, se giblje pri odstotku ali dveh, od tega pa je praviloma vsaj dve tretjini pritožb s področja podeljevanja gradbenih dovoljenj, pregovorne rakrane na področju naložb.

Zveni odlično? Sistem teče kot po maslu, pritožb ni, ljudstvo se raduje, no, ali pa vsaj ne "jamra". Vse kaže, da je slovenska javna uprava za zgled in vzor Evropi, kaj Evropi – svetu! Na žalost je to resnično logika mnogih odgovornih, žal je seveda popolnoma napačna.
Točno takšno obrazložitev je namreč prejela ena naših uporabnic, ko je z našo pomočjo v okviru programa brezplačnega upravnega svetovanja za občane podala pritožbo na ponižujoče ravnanje uradne osebe v okviru upravnega postopka. Odgovor na to je bil, da je konkretna uradna oseba vendar vedno bila ocenjena z odlično, še posebej pri delu s strankami, saj vendar še nikoli (v več letih njene službe!) niso prejeli nobene pritožbe.

Na lokalni ravni je stanje pogosto še slabše, kar je včasih tudi razumljivo, saj gre velikokrat za majhne skupnosti, ki so kadrovsko podhranjene in - morda še pomembneje -, kjer se ljudje osebno poznajo in si kdaj tudi preprosto ne upajo povedati svojega vidika oziroma opozoriti na škodljiva ali celo nezakonita ravnanja uradnih oseb, tudi če bi jih že prepoznali kot taka. Dogaja se tudi, da kadri niso vedno dovolj kompetentni, še posebej zunaj okvira svojega področja dela.

Zato je ključno vprašanje za nas, državljane, imamo opravka s škratki birokratki, ki grenijo življenje strankam, ali z javnimi uslužbenci, ki nam nudijo kakovosten in zakonit javni servis? Je odsotnost povratne informacije kazalnik kakovosti dela? Je morda molk organa zato tako pogost "način komunikacije" uradnih oseb z državljankami in državljani? Čemu že imamo državo in javno upravo?

V Zavodu UP smo tudi zato leta 2015 zagnali program brezplačnega upravnega svetovanja, ki se za zdaj izvaja le lokalno, na ravni občine Radovljica, predvsem zaradi tega, ker vse te dejavnosti financiramo iz lastnih sredstev. Na žalost, čeprav so stroški tega programa pravzaprav bagatelno nizki, občine za financiranje tovrstnih programov nekako niso navdušene, vsaj glede na prva poizvedovanja po okoliških občinah. Jih morda neodvisni strokovni nadzor nad zakonitostjo njihovega lastnega dela na kak način moti!?

Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.