Kolumne
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 13 glasov Ocenite to novico!
Primož Dolničar
Potreba po hrani nas povezuje v – lahko bi rekli – globalni ekosistem, le da smo nekateri samo konzumenti, drugi pa tudi proizvajalci. Foto: Osebni arhiv
Primož Dolničar
Oddaja Z vrta na mizo se znova odpravlja na pot. Foto: Osebni arhiv
Goveje ličnice, zelenjava
Za konec še recept, v katerem je "glavni igralec" kos mesa. Foto: Primož Dolničar
Goveje ličnice z ješprenjem v solati
Goveje ličnice z ješprenjem v solati. Foto: Primož Dolničar

Dodaj v

Spet na pot

Kolumna Primoža Dolničarja
5. junij 2017 ob 07:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Po polletnem premoru spet začenjamo snemanje moje oddaje Z vrta na mizo. Za tiste, ki je še ne poznate, naj vam jo predstavim: s premično kuhinjo potujemo po Sloveniji ter s kulinaričnega vidika predstavljamo njene pokrajine.

Iz ekološko pridelanih sezonskih sestavin posameznih krajevnih pridelovalcev tradicionalne jedi oz. tradicionalne sestavine predstavljamo na "sodobnih krožnikih". Vedno se potrudimo najti zanimive sogovornike z dobro zgodbo. Naš cilj je obiskati čim več slovenskih pokrajin in odkriti tamkajšnje kulinarične posebnosti. Iščemo in najdemo tudi skoraj že pozabljene sestavine in postopke priprave hrane, ki jih zavijemo v sodobno obliko, in ustvarimo moderne jedi, navdihnjene s preteklostjo in pečatom slovenskega izročila.

Slovenci naj bi bili pregovorno vase zaprt, zakompleksan narod, poln medsebojnih razprtij, a moje izkušnje kažejo ravno nasprotno. Kamor pridemo, nas sprejmejo odprtih rok in prav nič jim ni nerodno pred kamero predstaviti sebe in svoje dejavnosti. Ob obiskih teh kmetov, ki živijo s svojo zemljo, na katero so navezani, me prevzame občutek umirjenosti. Ljudje v mestih smo pozabili, kaj pomeni biti predan eni stvari in z njo živeti v neskončnem sožitju. Tako kot je kmet odvisen od narave, je ta odvisna od njega - in skupaj tvorita celoto, ki je nepogrešljiva ne le za njiju, temveč tudi za vse nas.

Potreba po hrani nas povezuje v – lahko bi rekli – globalni ekosistem, le da smo nekateri samo konzumenti, drugi pa tudi proizvajalci. V Sloveniji se, hvala bogu, razvija trend, da je lokalno boljše. Seveda tudi to ni vedno res, a v večini primerov, predvsem pri nepredelani hrani, pa to drži, ker je zelenjava s sosedovega vrta preprosto kakovostnejša in okusnejša kot pa tista, ki je do nas prepotovala dolgo pot. Je pa še ena prednost domačega pridelovanja hrane. Če imate vsaj malo volje in časa in če vas seveda to zanima, se lahko odpravite na izlet po slovenskih kmetijah in iz prve roke izveste vse o pridelavi hrane, hkrati pa si proces tudi v živo ogledate.

Kmetje vas bodo z veseljem sprejeli in vam predstavili svoje delo in pokazali pridelke, saj postajajo vedno bolj ponosni na to, kar so in s čimer se preživljajo. Začeli so se zavedati svoje pomembnosti in rezultat tega je, da se tudi vedno več mladih odloča za kmetovanje. Tako sem naletel že na kar nekaj primerov, ko so se mladi, ki prej niso bili kmetovalci, odločili, da to postanejo. Večkrat sem že poudaril, da so samooskrbne kmetije prihodnost človeškega rodu, predvsem pa neprecenljivi luksuz.

V dobi, ki vsiljuje instantno, nekaterim vendarle uspe najti formulo, ki zagotavlja več notranjega miru in boljši okus, saj se odločijo za kmetovanje. Med novodobnimi kmeti je tudi vedno več intelektualcev, tako da ne bodite presenečeni, ko se vam kmet v delavski obleki predstavi in (ne) pozabi dodati dr., niti ko vas njegova žena z isto titulo povabi na kos odlične domače potice. To so ljudje, ki so spoznali bit bivanja ter se odločili za način življenja, ki jih istočasno pomirja in navdihuje. "Mladi" kmetje tvorijo sinergijo in končni učinek so boljše razmere za delo ter predvsem odlični proizvodi. Povezujejo se v zadruge in s tem postajajo močnejši in prepoznavnejši. Začeli so se predstavljati tudi v tujini in marsikateri izdelek je prejel kar najvišje svetovne kulinarične nagrade. Recimo, moj prijatelj Peter Čvan za svoj jabolčni sok ali drugi Peter za odlično oljčno olje.

Kmetijstvo postaja panoga, ki nas počasi, a vztrajno sidra na zemljevid svetovne prepoznavnosti, kajti s svojo majhnostjo lahko na trgu konkuriramo edinole z izdelki, ki imajo visoko dodano vrednost. In glede na pamet naših kmetov in njihovo ljubezen do domače zemlje smo na dobri poti, da postanemo vzor drugim državam, ki bolj kot na kakovosti gradijo kmetijstvo na količini.

Lahko smo ponosni na svoje korenine in tudi v kulinariko vnesimo preprostost naših prednikov in čut za okusne sestavine. Pojdite na bližnjo kmetijo, izruvajte korenje in ga kar tam na licu mesta pohrustajte, in takrat vam bo jasno, o čem govorim. Se že veselim obiskov pri vseh teh prijaznih ljudeh, kjer bom užival v druženju, veliko novega izvedel in seveda iz odličnih sestavin tudi kaj dobrega skuhal. Za konec pa še recept, v katerem je "glavni igralec" kos mesa, ki si ravno utira pot do trgovin, in upam, da skozi želodec pride vse do vašega srca.

In dober tek vam želim!

Primož Dolničar, ljubitelj kuhanja
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Uomo Tigre
# 05.06.2017 ob 11:55
Edina kuharska oddaja, ki jo rad gledam.
pr_holistar
# 05.06.2017 ob 09:15
Iz klavnice na mizo, pravzaprav
Untamle
# 05.06.2017 ob 12:25
Slovenci naj bi bili pregovorno vase zaprt, zakompleksan narod, poln medsebojnih razprtij.

Še dobro, da znamo vedno reklamirat najslabše pri nas samih in nas na to medij nenehno tudi opozarja in nam ponavlja.
Primož Dolničar
link
A se vam sanja, da smo mi Italijani, s Sicilije ...
3
10. oktober 2017 ob 08:03 Danes si ne morem pomagati, da se ne bi dotaknil svetle strani naše kulinarike in tudi ne najdem teme, ki bi me razjezila in spodbudila h kritičnemu pisanju, zato bo današnja kolumna polna ...
Več novic ...
Kazalo