Kolumne
(5)
. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Foto: Anže Vrabl

Surfarji stavkovnega vala

Tedenska glosa Vala 202
13. februar 2018 ob 17:15
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.

Z vzročno-posledično analizo pridemo do naslednjih rezultatov:

̶ Vlada se hvali, da nam gre gospodarsko odlično.

̶ Sindikati – kot že zadnjih 25 let – trdijo, da nam gre zanič.

̶ Sindikati zahtevajo višje plače. S tem posredno priznajo, da nam gre dobro.

̶ Za vlado bi bilo bolje, če se ne bi hvalila z ekonomskimi rezultati, ker potem sindikati ne bi zahtevali višjih plač.

̶ Vlada pravi, da ne more zvišati plač, s čimer posredno priznava, da nam ne gre dobro.

̶ Sindikati gredo v stavko, s čimer pa posredno priznajo, da nam gre dobro.

Zadnji čas bi bil, da v delavskih zahtevah izumimo neko postmoderno obliko stavke. Ker vse to postaja nekoliko smešno. Najprej je tu nesrečni fenotip, ki smo ga prevzeli z začetkov delavskega boja konec devetnajstega stoletja. Stavkovne straže, plakati, žvižganje in seveda besneči sindikalni voditelji – ki se v gromovnike sindikalnega boja spremenijo le na govorniškem odru, drugače pa so malomeščansko ustrežljivi uradniki – vse to v enaindvajsetem stoletju deluje komično. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Če pogledamo k učiteljem: ali je bolj spoštovan položaj učiteljskega poklica mogoče doseči le z višjo plačo? Kajti vsak, ki dela, si želi, da bi bil njegov poklic v družbi spoštovan. To je človeško.

Vendar … višje plače naj bi bile posledica statusa nekega poklica, ne pa njegov vzrok! Ne glede na to, za koliko se bodo zvišale plače učiteljev in kolikšen bo regres in v koliko dni dopusta se bodo spremenile šolske počitnice, bodo starši še vedno hodili učiteljem po glavi in na nek način vodili slovensko šolsko politiko. Ne glede na plačilni listek, ki ga bodo dobili po trenutni prekinitvi dela, bodo še vedno ponižani in boječi mirno stali pred starši, ministrstvom in župani … In s tem, ko smo omenili postmoderno obliko stavke, mislimo prav to. Sindikalni boj – da, ampak podano z terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.

Najbrž je povsem na mestu vprašanje, ali so stavke v Sloveniji sploh upravičene. Poglejmo; stavke v realnem sektorju, tiste enkratne, hipne in besne prekinitve dela, ki jih imajo večerna poročila tako rada, so v glavnem nepotrebne. Delavci takrat prekinejo delo zaradi težav, ki bi jih morali reševati ali nadzorniki podjetja ali regulatorji države ali inšpekcijske službe. Lopovsko vodstvo, kršenje osnovnih pravil delovne zakonodaje, neprimerni, pogosto nevarni pogoji dela, izostanek plačila … To so elementi delavskega upora, ki bolj problematizirajo državo in delodajalca kot delavstvo samo. Povedano drugače: če bi se delodajalci in država držali črke zakona, večine prekinitev dela enostavno ne bi bilo.

Drugi primer pa so te melodramatične stavke, ki jih živimo te dni. Zdi se in naj nam vpleteni oprostijo, če se motimo, kot da nobena od strani ne misli povsem resno. Opozorilne, bele, delne, začasne in kdo ve, kakšne stavke vse so bolj opereta kot krvavi sindikalni boj. Vlaki bodo vozili, učenci bodo dobili ocene, bolniki bodo ozdraveli, smeti bodo odpeljane, vozniki bodo zmogli skozi križišča ... To niso tiste besne stavke, ko potniki po nekaj dni čepijo na letališču, ko imajo otroci prave počitnice, ko tovarne stojijo po cele tedne, ko rudarji šotorijo v jamah. Gre za javni spektakel, ki zadnjih nekaj let ne doseže praga vznemirjenja, potrebnega, da stiska določene socialne skupine postane globalna oziroma se dotakne vsakega izmed nas.

Delna krivda za vse to zagotovo leži v sindikatih. Če koga že zanima, se lahko na ljubljanski železniški postaji postavi pred stavbo, kjer domujejo železničarski sindikati. Izveskov je toliko, kot bi imel vsak vagon na slovenskem svoj sindikat. Ali so reprezentativni ali ne, pri tem niti ni pomembno; ostaja dejstvo, da je sindikalni boj razbit v prafaktorje in vladi ni treba dosti drugega, kot krmariti znotraj večne resnice, do katere so se prikopali že stari: »Deli in vladaj!«

Če ne drugega, pa je stavkovni val lepa šola za prihodnje vlade. Ko bodo ekonomski kazalci naslednjič strumno, kot vseh nekaj preostalih vojakov slovenske vojske, stali pokonci, je o tem bolje molčati.



Marko Radmilovič, Val 202
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Dajo
# 13.02.2018 ob 21:16
Denar je vendar ne za vse. Noben noče pravične razporeditve ampak vsak grabi samo sebi. Cilj te države je revščina ljudi.
nvk
# 13.02.2018 ob 18:08
Vlaki bodo vozili

To ni garantirano niti takrat, ko ne stavkajo, žal.
John.D
# 14.02.2018 ob 23:41
Tudi bolje bi bilo molčati, kot pa tole (slabo/mlačno/povprečno/pohlevno) kolumno napisati.
Spacex
# 13.02.2018 ob 18:52
Še 3 leta bom vračal kredite, ker nisem nikogar odpustil v času krize. To sindikatov ne zanima, normalno...
Tkalka
# 15.02.2018 ob 07:36
... Razen, ce je kljub temu dobro placana.
Marko Radmilovič
link
Zlatko nacionale
31
20. marec 2018 ob 17:03 Danes pa končno avtor tega besedila vsaj približno ve, o čem govori. Pred leti je namreč za zapisano v javnem mediju postal žrtev besa Zlatka gromovnika!
Več novic ...
Kazalo