Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 40 glasov Ocenite to novico!
Tony Benn
Tony Benn je svoj odhod iz parlamenta leta 2001 pospremil z besedami, da se bo zdaj lahko bolj posvetil resničnemu političnemu delu. In res je kmalu postal eden glavnih govorcev različnih protestnih akcij, predvsem pa nasprotovanja vojaškim intervencijam v Iraku in Afganistanu. Foto: EPA
       Če lahko vedno najdemo denar za pobijanje ljudi, lahko najdemo tudi denar, s katerim bomo ljudem pomagali.       
 Tony Benn
Tony Benn kot minister za tehnologijo
Tony Benn, nekdanji pilot RAF-a, je kot minister za tehnologijo z velikim navdušenjem zagnal in spremljal projekt razvoja concorda, prvega nadzvočnega potniškega letala.
       Tako nezaslišano, kot bi bilo ustanoviti laburistično stranko brez naslanjanja na Marxa, bi bilo nezaslišano ustanoviti fakultete za astronomijo, antropologijo in psihologijo in prepovedati študij Kopernika, Darwina in Freuda ter hkrati še pričakovati, da jih bodo jemali resno.       
 Tony Benn
Tony Benn
Ko je Tony Benn s 25 leti vstopil v spodnji dom britanskega parlamenta, so ga zaradi mladosti poimenovali Baby of the House ali dete spodnjega doma; ko je poslansko mesto zapustil leta 2001, je bil njegov vzdevek Grandfather of the House ali stari oče spodnjega doma. Foto: EPA
       Z večino se bomo vrnili že v naslednji parlament. In takrat bomo imeli veliko nalogo, da ne bomo le zamenjali vlade toryjev z vlado laburistov. Ker kdor sodeluje s kapitalisti, bo moral delavce prositi za plačilo cene ekonomskega sistema, ki ga sami niso ustvarili in ki ga nikoli ne bodo mogli nadzirati.       
 Tony Benn (1981)
Tony Benn
Enega prvih političnih bojev, ki jih je dobil, je Tony Benn zagnal leta 1961. V dveh letih je njegov predlog zakona o možnosti odpovedi plemiškemu nazivu uspešno prešel vse stopnje zakonodajnega postopka. Veljati je začel ob 18.00 zadnjega julija 1963 in Tony Benn se je svojemu nazivu vikonta odrekel 22 minut pozneje.
       Mislim, da obstajata dva načina nadzora ljudi. Prvi je, da ljudi prestrašimo, drugi pa, da jih demoraliziramo.       
 Tony Benn
Tony Benn in Tariq Ali
Drugače od večine ljudi se je Tony Benn z leti pomikal vedno bolj proti skrajnemu levemu polu političnega spektra. Predvsem leta, ki jih je prebil kot minister v vladah ministrskih predsednikov Wilsona in Callaghana in med katerimi je spoznal nemoč politike, so bila ključna za njegovo postopno radikalizacijo. Foto: EPA
       Mislim, da je ga. Thatcher demokraciji, enakosti, internacionalizmu, državljanskim svoboščinam in svobodi v tej deželi naredila več škode kot kateri koli ministrski predsednik v tem stoletju. Ko se bo evforija ob njenem odhodu polegla, boste videli, da ne bo mogoče najti niti enega samega toryja več, ki bi priznal, da jo je kdaj podpiral. Ljudje na cesti bodo govorili, hvala Bogu, da je ni več.       
 Tony Benn
Tony Benn - March for the Alternative (2011)
Tony Benn je že v sedemdesetih opozarjal, da je Evropska gospodarska skupnost sredstvo, s katerim Nemčija osvaja Evropo. V zadnjih letih pa se je pridružil množičnim protestom proti varčevalnim ukrepom v duhu zapovedi finančne politike EU-ja. Foto: Reuters
       Nasprotoval sem vojaškemu posredovanju v sueški krizi, nasprotoval sem falklandski vojni, bombardiranju Libije in zalivski vojni. In ne verjamem, da so ta moja načelna nasprotovanja laburistom izgubila en sam glas – pravzaprav sem prepričan, da so pridobila podporo. Kar že dolgo manjka laburistični politiki, je načelna drža.       
 Tony Benn (1992)
Tony Benn
Tony Benn je bil izjemen govorec. V zadnjih letih je po Veliki Britaniji prepotoval na tisoče kilometrov in imel govore tudi v najzakotnejših krajih. Vedno so bili njegovi nastopi razprodani oziroma zasedeni do zadnjega kotička. Foto: Reuters
Stavka angleških rudarjev leta 1985
Benn je menil, da je bila Margaret Thatcher največje zlo, ki se je zgodilo v britanski politiki 20. stoletja. Tudi ves čas znamenite stavke rudarjev, ki jo je Thatcherjeva na koncu kruto zadušila leta 1985, je bil na strani rudarjev in v parlamentu je celo vložil predlog zakona o amnestiji rudarjev, ki so jih zaprli med stavko. Foto: EPA
       Lordska zbornica je britanska zunanja Mongolija za upokojene politike.       
 Tony Benn
Tony Benn (2008)
Pipa je bila zaščitni znak Tonyja Benna. Podobno kot še en markantni politik njegove generacije, nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt, ki kadi nenehno in povsod, tudi Bennu kljub vedno strožjim omejitvam kajenja na javnih prostorih nikoli niso prepovedali puhanja belih oblačkov. Foto: Reuters
       Vera je nekaj, zaradi česar greš v smrt, doktrina pa nekaj, zaradi česar ubijaš.       
 Tony Benn
Tony Benn
Na oblikovanje politične misli Tonyja Benna je močno vplivala njegova mati, teologinja in feministka Margaret Wedgwood Benn. O Bibliji je vedno govorila, da je njeno bistvo boj prerokov proti kraljem. In tudi Benn je pozneje vedno primerjal svoj boj proti kapitalistom in kroni z bojem prerokov proti kraljem.

Dodaj v

Tony Benn - plemič, ki je postal radikalni levičar (v angleškem smislu seveda)

Ob smrti laburističnega politika z eno najdaljših in najzanimivejših karier v 20. stoletju
18. marec 2014 ob 06:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

Bil je plemič, ki je postal britanski "radikalni" levičar, zagnal je projekt Concorde, (skoraj) vrgel kraljico z znamk, intervjuval Huseina in se boril proti posredovanju v Iraku in Afganistanu, Thatcherjevo razglasil za največje zlo v britanski politiki 20. stoletja ... Bil je predvsem velik laburistični politik, eden nepozabne generacije povojnih državnikov – Tony Benn.

Auftakt št. I.: "Sposobni smo ugasniti Sonce in zvezde, ker ne prinašajo dobička." (John Maynard Keynes, 1933)
Leta 1933, ko je John Maynard Keynes, eden od očetov moderne makroekonomske teorije in zagovornikov aktivne države pri omejevanju destabilizacijskih učinkov recesij, depresij in obdobij pretirane rasti, zgornji citat zapisal kot del daljšega eseja National Self-Suficiency (Nacionalna samozadostnost), spodbujenega z razmišljanjem o vlogi države pri boju zoper hude posledice gospodarsko-finančne krize, je osemletni Tony Benn oziroma takrat še mali plemič in prihodnji vikont Anthony Neil Wedgewood Benn za seboj že imel nekaj vstopov v najvišje politične kroge. Nazadnje je dve leti prej srečal samega Mahatmo Gandija.

Njegov oče je bil namreč med letoma 1929 in 1931 britanski državni sekretar za Indijo. Tja ga je poslal liberalni ministrski predsednik Ramsay MacDonald, ki je po veliki krizi leta 1929 in hudih težavah za funt sterling nasvete poiskal tudi pri Keynesu. Keynes, nekdanji zagovornik svobodne trgovine, je z besedilom o nacionalni samozadostnosti po mnenju nekaterih zapisal traktat o ekonomskem nacionalizmu, duh katerega je med drugim vodil k zaostrovanju svetovne krize pred izbruhom prve svetovne vojne, a v njem so vendar tudi odlomki, ki potrjujejo vlogo Keynesa kot enega od očetov ekonomske teorije povojne socialne države.

Zato zgornji citat umestimo v daljši navedek: "Ista vladavina samodestruktivne finančne kalkulacije obvladuje vsa področja življenja. Uničujemo lepote podeželja, ker neosvojena čudesa narave nimajo nobene ekonomske vrednosti. Sposobni smo ugasniti Sonce in zvezde, ker ne prinašajo dobička. London je eno najbogatejših mest v vsej zgodovini človeške civilizacije, pa ne more zagotoviti najvišjih standardov svojim prebivalcem, ker ne 'prinašajo dohodka'." Citat "nenavadno" spominja na besede, ki jih je tedaj že "zloglasni" vodja "skrajne levice" laburistov Tony Benn izrekel čez približno pol stoletja: "Obožujemo in malikujemo dobiček in se neskončno dolgo prerekamo o dvigovanju produktivnosti. Ne pridemo pa do bistvenega vprašanja: ali hočemo biti skupnost samostojnih ljudi ali pa se hočemo vrniti v džunglo, kjer zmaga le najmočnejši."

Auftakt št. II: To je Anglija, lahko te priklenemo na železnico; to je Anglija, lahko te ubijemo v ječi. (This is England, we can chain you to the rail; this is England, we can kill you in a jail.) (The Clash, 1985)
Zgornji navedek iz skladbe This is England skupine The Clash sem nekoč že uporabila, vendar je skladba tako rekoč labodji spev skupine, ki je med angleškimi punkerji prednjačila v tehtnosti svojih kritičnih političnih komentarjev, spopadanje z vsem, kar je thatcherizem izvedel do leta 1985. To leto je z zatrtjem slavne rudarske stavke prineslo tudi enega glavnih indicev za prehod, bolje rečeno potop Britanije v neoliberalni somrak družbe. Tony Benn je bil eden najprominentnejših podpornikov rudarske stavke. Junija, tri mesece po koncu stavke, je kot opozicijski poslanec tudi predlagal zakon o splošni pomilostitvi rudarjev, ki so jih zaprli med stavko.

Margaret Thatcher je imel Tony Benn za najslabšo stvar, ki se je Britaniji lahko zgodila. A za njen vzpon je krivil predvsem svojo lastno stranko; vedno bolj razcepljene laburiste, skoraj obsedene z revizionizmom svojega izvornega, v socialistični misli zakoreninjenega programa. Čeprav je Benn veljal za enega najostroumnejših politikov, se je v presoji trajnosti vpliva Margaret Thatcher, ki jo je sicer pozneje premagal v glasovanju za najpriljubljenejšega britanskega politika, hudo uštel. Očitno svojega naroda ni poznal do obisti. Ob odhodu Thatcherjeve z Downing Streeta, je izjavil: "Mislim, da je ga. Thatcher demokraciji, enakosti, internacionalizmu, državljanskim svoboščinam in svobodi v tej deželi naredila več škode kot kateri koli ministrski predsednik v tem stoletju. Ko se bo evforija ob njenem odhodu polegla, boste videli, da ne bo mogoče najti niti enega samega toryja več, ki bi priznal, da jo je kdaj podpiral. Ljudje na cesti bodo govorili, hvala Bogu, da je ni več."

Vladajo mešani občutki sovraštva in podložnosti Nemcem
Preden končno preidem k tistim nekaj obveznim in za spoznanje Tonyja Benna neizbežnim podatkom, naj se vendar pomudim še pri enem njegovem citatu. Pravzaprav lahko k pomenu Tonyja Benna kot politika vstopimo tudi prek tega citata. Ključna beseda ali geslo je - Nemčija. Leta 1977, ko je bil Benn minister za energetiko v laburistični vladi Jamesa Callaghana, torej v zadnji vladi pred nastopom Thatcherjeve, je v svoj dnevnik pod datumom 25. X. 1977 zapisal, da sovraži Evropsko gospodarsko skupnost. Motila sta ga njeno preobilje birokracije in centralizacija, najbolj pa to, da "v njej, seveda, dominira Nemčija. Vse države skupnega evropskega trga, razen Združenega kraljestva, je okupirala Nemčija, zato v njih vladajo mešani občutki sovraštva in podložnosti Nemcem." Kakopak, bi lahko nekoliko cinično in z mislijo na sedanje razmere v EU-ju dodali ...

V pogovoru s številnimi vojaki je zanimiva njihova zaskrbljenost ... Nočejo domov, da ne bi prišli v državljansko vojno zaslužka. (John Steinbeck, 1943)
Ampak prav Nemci, in to prav tako v njihovi (najbolj) negativni vlogi, so bili pravzaprav eden od razlogov za političen projekt, ki je vsaj zame najbolj fascinanten dosežek 20. stoletja in tisto, izguba in revizija česar pomeni (ponovno, vsaj zame) največji zdrs na lestvici (politične) modrosti in emancipacije; gre seveda za socialno državo. Srečanje z vzponom fašizma/nacizma in pa izguba dragocenih let mladosti v drugi svetovni vojni sta dejansko bila katalizatorja, ki sta dala verjetno največjo generacijo politikov. Rojeni od leta 1913 (če začnemo z Willyjem Brandtom) do leta 1925 (če končamo prav s Tonyjem Bennom) so evropski voditelji ustvarili Evropo, za katero lahko kljub njeni hladnovojni razdeljenosti (a hkrati tudi v mednarodnopolitičnem smislu njeni urejenosti in dokajšnji varnosti na vseh ravneh) pravzaprav žalujemo; ampak ne, ne zaradi jalove nostalgije po Jugoslaviji, ampak preprosto zaradi zavedanja pomena družbe, kolektiva, nujnosti skupnih prizadevanj za boljše življenje za vse; za to, da bi vrgli Orwellov Wigan na smetišče zgodovine (s katerega se je v zadnjih letih vrnil oziroma je to smetišče polagoma preraslo vse drugo).

Izkušnja vojne je bila – pa naj se sliši še kako kruto in skoraj bogokletno in z mislijo na milijone mrtvih in kupe ruševin nečloveško – darilo za Evropo. Na to namigne tudi zapis pisatelja Johna Steinbecka, vojnega dopisnika v Londonu, datiranega s 16. VII. 1943: "Preprosti ljudje so se veliko naučili ... Radi bi se rešili pomanjkanja. To pomeni, da je majhna kmetija varna pred propadom. To pomeni delo ... To pomeni, da bosta mogoča šolanje in zdravstvo brez prihrankov. Bodo državo prevzeli zaradi posebnih interesov? Ali prihaja do bogatenja, medtem ko ti možje zaslužijo 50 dolarjev na mesec? V pogovoru s številnimi vojaki je zanimiva njihova zaskrbljenost ... Nočejo domov, da ne bi prišli v državljansko vojno zaslužka." In kot lahko beremo tudi v odlični in zdaj po zaslugi založbe Modrijan tudi v slovenski jezik prevedeni Gospodarski zgodovini Evrope v 20. stoletju Ivana T. Berenda, je zelo podobno stališče izrazil sir William Beveridge, od junija 1941 vodja medvladnega odbora za socialno zavarovanje in storitve: "Namen zmage je živeti v boljšem svetu od starega sveta ... Se rešiti pomanjkanja in ohraniti dohodke. Pomanjkanje v Veliki Britaniji bi lahko odpravili tik pred zdajšnjo vojno. Lahko pa bo odpravljeno po vojni."

In je bilo. Postopoma sicer. A z odločnim programom prve povojne vlade laburistov pod vodstvom Clementa Attleeja, ki je odkrito zagnal britanski socialistični eksperiment, ki je dejansko v nekaj letih z nacionalizacijo ključnih vej industrije, z zagonom programa gradnje socialnih stanovanj, z novim sistemom javnega zdravstva itd. prinesel neverjetno izboljšanje življenjske ravni za milijone Britancev. Ja, to je bil množičen umik iz Orwellovega Wigana.

Če bom kdaj zapustil predstavniški dom, bo to naredil zato, ker želim več časa posvetiti politiki. (If ever I left the House of Commons it would be because I wanted to spend more time on politics. Tony Benn, 1998)
V času prve Attleejeve vlade je po karieri pilota RAF-a med vojno in po študiju filozofije, ekonomije in politologije na Oxfordu v spodnji dom prvič vstopil tudi Tony Benn. Poimenovali so ga "Baby of the House"; s 25 leti je bil najmlajši poslanec in takrat je zagnal bogato politično kariero, ki ga je med drugim pripeljala do ministrskih položajev v sektorju pošte, energetike in tehnologije. Ko je leta 2001 kariero končal, je bil "Grandfather of the House". Takrat je tudi podal zdaj že znamenito izjavo, da se umika iz politike, da se bo zdaj lahko bolj posvetil političnemu delu. Že od sedemdesetih je opozarjal, da je demokracija v Veliki Britaniji farsa, saj je vsakokratna izvoljena vlada le lutka v rokah velikega kapitala in mednarodnih finančnih institucij, kot je Mednarodni denarni sklad.

Dejstvo je, da so bila sedemdeseta prolog k vzponu neokonservativizma in neoliberalizma, katerih posledica je tudi postdemokracija, kot jo je definiral britanski politolog Colin Crouch. Kot piše v besedilu Postdemokracija v gledališču v gledališkem listu za novo predstavo v Slovenskem mladinskem gledališču Sokrat, Slavoj in sofisti (o predstavi boste več izvedeli v oddaji Osmi dan v četrtek) Aljaž Krivec, je postdemokracija po Crouchu logična posledica neoliberalne politike. "Ta je velikim korporacijam omogočila strm in neprekinjen razvoj, ki je botroval temu, da so postale večje od držav, v katerih so imele sedež, obenem pa so pridobile veliko družbeno, politično in ekonomsko moč. Zaradi naštetega so postale enakovreden – če ne kar večvreden – partner državam." In razvoj k postdemokraciji je v svoji parlamentarni in vladni karieri v živo in v "realnem času" spremljal Benn, in to je tudi bilo tisto, zaradi česar je vedno znova opozarjal na dejansko nedemokratičnost deklarirano demokratičnih demokracij Zahodne Evrope; in to ga je mučilo, to mu je obenem dajalo zagon za nadaljnje delo.

Popolnoma napačno je Marxa kriviti za vse, kar je bilo storjeno v njegovem imenu, kot je napačno kriviti Jezusa za tisto, kar je bilo narejeno v njegovem imenu. (Tony Benn, 1982)
Demokracija je bila za Benna vedno največja vrednota in v središču njegove politične filozofije je bila tesna povezava socializma in demokracije. Tudi v odgovor vsem skeptikom, ki novim strankam v slovenskem političnem prostoru, posebej pa Iniciativi za demokratični socializem očitajo obujanje s socializmom domnevno nujno povezane diktature in zatiranja posameznikovih pravic, lahko pokažemo na britanskega aristokrata s pipo v ustih, ki je v zagovoru nujnosti boja za demokracijo zagovarjal socializem kot ključen etos demokratične politike.

Začetek postopnega propada laburistov do najnižje točke, ko so kot docela idejno oslabela stranka pod Tonyjem Blairom dejansko začeli implementirati program Thatcherjeve, je Benn postavil prav v prvi val revizionizma oziroma v nastop desnega krila laburistov v petdesetih letih. Tako imenovani gaitskelliti (vodil jih je Hugh Gaitskell) so takrat sklenili, da lahko projekt države blaginje vodijo tudi brez teoretske opore v socializmu. Kot je Benn povedal leta 1980 v znamenitem intervjuju, ki ga je za časopis Guardian naredil legendarni marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm, so gaiskelliti povsem v duhu novega ekonomizma in potrošništva kot ideal predpostavili nekaj takega: "Vsak delavec bo imel svojega minija v garaži, televizijo v dnevni sobi in privoščil si bo lahko počitnice na Majorci. Politično aktivnih sindikatov ne potrebujemo več, socializem je star klobuk."

"Lordska zbornica je britanska zunanja Mongolija za upokojene politike." (Tony Benn, 1962)
Prav na pragu zatona frakcije gaskellitov (1950-1963) je Tony Benn bil svoj prvi veliki politični boj, s katerim je tudi zaslovel; boj za odpravo svojega plemiškega naziva. Ko je namreč njegov oče vikont Stansgateski leta 1960 umrl, je Benn podedoval njegovo mesto v zgornjem domu, kar mu je preprečevalo kandidaturo in sodelovanje v spodnjem domu. O tem, kako relevantna institucija in kako primerna 20. stoletju se je Bennu zdel zgornji dom, veliko pove njegova izjava, ki jo je leta 1962 sredi svojega boja dal za New York Times: "Lordska zbornica je britanska zunanja Mongolija za upokojene politike." Zato je podal osnutek zakona za reformo plemiškega statusa. 31. VII. 1963 je zakon, ki je plemičem z dednim mestom v lordski zbornici dovolil odpoved plemiškemu nazivu, začel veljati; natančneje, začel je veljati ob 18. uri in Benn se je ob 18.22 uradno odpovedal nazivu vikonta in vsem privilegijem, ki so mu kot dednemu vikontu pripadali.

Že naslednje leto je začel ministrsko kariero, in sicer najprej kot državni sekretar za pošto. In tako se je tudi zapletel v spor s kraljico. Podal je namreč predlog, da bi z znamk odstranili portretno podobo kraljice Elizabete II., zaradi česar je kraljica še desetletja ob omembi Benna menda stoično odgovarjala: "He doesn't like us. (Ne mara nas.)" Zato ga niti ni vabila na sprejeme. No, povsem odstranil Benn kraljice z znamk ni, zato pa se je njena podoba drastično zmanjšala in se diskretno umaknila v kot znamk. S to delno zmago se Bennova "osebna vojna" proti kraljici oziroma kraljevini še ni končala. Leta 1992 je v spodnjem domu vložil predlog za zakon za odpravo kraljevine, a tako imenovani Commonwealth of Britain Bill vse do Bennove upokojitve leta 2001 ni dospel do drugega branja ... Boj s kraljico se Bennu vseeno nikoli ni zdel odveč. Od svoje matere, feministke in teologinje precej radikalnih pogledov je namreč prevzel analogijo med sodobnim svetom politike in Biblijo; sebe in druge soborce je videl kot preroke, ki se v starozavezni Bibliji za resnico in ljudi nenehno borijo proti kraljem.

Kot minister za tehnologijo in pozneje za energetiko si je Benn prislužil sloves tehnokrata, kar danes težko povežemo z njegovim slovesom iskrivega govorca in aktivista. Ampak tudi Benn sam je vedno priznaval, da je bil pri dejanskih operacijah v okviru vlade vedno konservativen, kot politični mislec pa je skušal biti čim bolj svoboden. No, nekaj vizionarstva je vseeno zaznamovalo tudi njegovo ministrsko kariero; vendar je bil minister za tehnologijo, ki je zagnal projekt letala Concorde. Kot državni sekretar v Wilsonovi vladi je dejansko veliko naredil tudi za delavce - med drugim je izboljšal plače v nacionaliziranih industrijskih panogah. In nekatere ugodnosti, ki jih je ponudil delavcem, in nekateri ukrepi za podaljšanje obstoja nekaterih zastarelih industrij kot ukrepi zoper eksponentno rast brezposelnosti so socialne probleme blažili še nekaj let po nastopu konservativne vlade Thatcherjeve.

Popolnoma sem osredotočen na to, kako bi /.../ lahko vpeljali demokracijo v trenutno strukturo sveta. Vedno sem mislil, da o tem govori ustanovna listina OZN.
Ljudska mitska figura je Benn dejansko postal šele z umikom v opozicijo, ko se je, oborožen z osebno politično filozofijo, utemeljeno na sindikalizmu, intervenciji države v gospodarstvo in kar najširši demokraciji vrgel v boj proti "Dame Margaret". Med drugim je ostro nasprotoval falklandski vojni in zahteval revizijo stroškov zanjo. S to epizodo se je pravzaprav tudi začelo njegovo dejavno protivojno delovanje, ki je vrhunec doživelo z njegovim angažmajem proti posredovanju 'koalicije' ZDA v Afganistanu in Iraku. Znamenit je njegov intervju s Sadamom Huseinom, ki ga je za BBC leta 2003 naredil v Bagdadu. Postal je govorec in vodja protestnega gibanja Stop the War Coalition in tik po intervjuju s Sadamom je bil na čelu največjih demonstracij v povojni Britaniji; po uradnih podatkih se je v Londonu takrat zbralo 750.000, neuradno pa celo milijon ljudi, ki so pritegnili Bennu v njegovih prizadevanjih za konec vojne proti režimu, s katerega "zlim" vodjo je ravno govoril.

V zadnjih letih je pred ljudmi tudi sicer ogromno govoril; njegova predavanja, na katerih je bil ravno pojem demokracija ves čas v središču, so bila vedno v nabito polnih dvoranah; vstopnice so bile pogosto razprodane tedne vnaprej. Ni bil le moder in drzen, pač pa tudi duhovit, kar je med drugim dokazal kot gost Alija G-ja. Bil je eden redkih politikov, ki se ob Aliju ni osramotil, ampak mu je z obvezno pipo v ustih, kot podoba neke stare Anglije, pariral in pravzaprav dokazal, da humor ostaja rdeča linija in skupna točka inteligentnih Angležev vseh generacij.

Ustanoviti laburistično stranko brez Marxa bi bilo kot ustanoviti fakulteto za astronomijo s prepovedjo študija Kopernika in trditi, da je tako fakulteto mogoče jemati resno. (Tony Benn, 1982)
Tony Benn je bil fenomen tudi zaradi svojega političnega razvoja. Nasprotno od tiste znamenite "formule" – socialist/komunist pri dvajsetih, liberalec pri 35. letih, konservativec po 45. letu, se je Benn z leti premikal proti vedno bolj skrajnem koncu levega pola politične ideologije. Prav izkušnja sodelovanja v vladi in s tem povezano spoznanje o nemoči politikov pred velikim kapitalom sta bila odločilna za njegov premik na levo. Takrat je tudi začel dajati izjave, kot je ta: "Sedanja kombinacija korporativnih in tržnih sil, ki so le teoretično odgovorne politično imenovanemu 'upravnemu odboru', ni v nobenem pogledu zadosti demokratična."

V sedemdesetih, torej že po petdesetem rojstnem dnevu, je postal središče frakcije "Bennites", novega levega pola laburistov. Ampak tudi Keynes, s katerim smo to zgodbo začeli, je bil star že več kot štirideset, ko je zapisal: "Republika moje domišljije je na ekstremni levici nebeškega vesolja. (The republic of my imagination lies on the extreme left of celestial space.)" In podobno kot Benn tudi on s tem ni napovedal prevzema vloge prvega praporščaka razredne vojne. Njegov radikalizem je bil radikalizem intelekta; stara antikapitalistična dogma se mu je zdela enako slaba kot dogma laissez-faira, ki je postala prva tarča njegovega boja. V tem sta si bila z Bennom podobna. Tudi za Benna je bila pot demokracije in socializma - lahko bi (če se pri kovanju besed zgledujemo pri Einsteinu in njegovem prostor-času) ji rekli tudi pot demokracija-socializma ali pa, če ne "kompliciramo", demokratičnega socializma – pot izobraževanja. Že na začetku svoje politične kariere je tako Benn kot 25-letnik volivcem v svojem volilnem okrožju povedal: "Socializem ni le vprašanje materialnega napredka. Pri socializmu gre za način razmišljanja, ki lahko najde pot v vsako mesto, v vsako skupnost in v vsak dom."

Tony Benn – bodril nas je!
Največje zlo je namreč videl v strahu. Zapisal je: "Upanje je pogonsko gorivo napredka in strah je zapor, v katerega zapreš sam sebe." In prav izobraževanje je videl kot pot v boljšo prihodnost. Benn je tako opozarjal pred politiki in političnimi silami, ki hočejo ljudi ustrahovati; to so počeli vsi, od Hitlerja do islamskih skrajnežev. Seveda pa je treba biti tukaj še bolj kritičen in opozoriti, da pravzaprav cela naša družba in javni diskurz temeljijo na zastraševanju; politični diskurz je postal diskurz o obrambnih mehanizmih, diskurz mišljenja novega in prihodnjega je le še težko najti. Zato je toliko bolj razumljiva zadnja želja Tonyja Benna; da bi na njegovem nagrobniku pisalo: Tony Benn – he encouraged us! (Tony Benn – bodril nas je!).

Polona Balantič, TV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Kölm
# 18.03.2014 ob 07:49
@Hadzi: Mogoče zato, ker po definiciji levo nekako pomeni za vse, desno pa nekako za bogataše in cerkev?
Kölm
# 18.03.2014 ob 08:45
@the law1: Vem ja. Pri nas od samostojne Slovenije v praksi še nismo bili deležni leve stranke v vladi. Niti prave desne. Vsi so nekje "sredinski". Veliko vprašanje pa je, kdo za vraga je pa ta sredina?
ThierryIII
# 18.03.2014 ob 08:00
Ja, nemcem je najprej z EGS nato pa z EU uspelo tisto, kar jim ni z orožjem v prvi in drugi SV. Zanimivo je, kako se nekaterim kar koža naježi ko sliši za socializem. Potrebno je vedeti, da v ta kontekst ne smemo postavljati naše države saj se sedaj vidi, da ni razlik med miselnostjo tistih, ki zagovarjajo levo ali desno opcijo. Eni izkoriščajo ljudi drugi pa kler, da opravičujejo svoja dejanja. Plačujemo pa mi. V misli mi vedno znova prihajajo miljarde, ki jih imajo naši tajkuni v davčnih oazah. Nekateri imajo tudi v slovenskih bankah zelo veliko. To pomeni da je tistim pri koritu vedno šlo le za to koliko lahko na hitro pobašejo in odnesejo na "varno". Kot nekdaj poštni in bančni roparji. Tudi rop se je moral "zgoditi" na hiter način. Potem je pa le še odvisno o tega koliko si pohlepen. Če znaš uživati v malih stvareh ni šans da te dobijo, če te niso ujeli ravno z roko v žaklju. Skromnost je lepa čednost.
gbushjr
# 18.03.2014 ob 09:21
hvala za zanimiv članek.

predhodnim komentatorjem: tudi evropska desnica občasno dobi kar nekaj medijskega prostora. spomnite se samo breivika...
rissp
# 18.03.2014 ob 11:31
Aha... Torej vsak, ki ne podpira turbokapitalizma, vsak ki ne podpira bogatenja posameznikov in multinacionalk na račun vojn in množične smrti, je torej po tej logiki SKRAJNI levičar...Dobro da vem. Potem sem jaz tudi skrajni levičar... Kdaj bodo nekateri končno dojeli da demokracija in kapitalizem nimata veliko skupnega? In živimo veliko bolj v kapitalistični diktaturi kot pa v demokraciji?
Master s puppet
# 18.03.2014 ob 10:53
Zanimivo branje! Čestitke novinarki.
ukrajin
# 18.03.2014 ob 10:21
Izjemen človek!
Legenda, počivaj v miru.
sanja25
# 18.03.2014 ob 09:41
Crveni
Zanimivo, ko je umrla so se množice popevale "The Witch is dead", in praznovale njeno smrt. :) Njen pogreb je moral biti varovan. Vzor pa tak. :P
PONOS
# 18.03.2014 ob 09:30
Kölm
Cerkev po nauku svetega pisma in Jezusa ne more biti desna.Na desno so jo postavili le nekateri pohlepni ljudi ki kršijo temeljni nauk ,v nekaterih obdobjih nevednosti,naivnosti prebivalstva celo večina pripadnikov cerkve.Slednji so nevednost izkoriščali za bogatenje ustanove in seveda za svoje zasebne interese-izkoriščali so nauk za svoje bogatenje. Tudi ateisti so postavili Cerkev neopravičeno na desno zaradi črnih ovc oziroma pokvarjenosti ustanove kar je posledica pokvarjenega vodstva,namesto da bi izkoristili pravi nauk Jezusa in privabili na pravo stran več pravovernih ki bi se zlahka indentificirala z levico.Paradigma levice je z nauki Jezusa zelo sorodna.
Krimsky
# 18.03.2014 ob 09:14
Plemiškemu nazivu se ne moreš odpovedati, ker nikoli nikomur ni pripadal. Ne meni, ne tebi, ne njej ali njemu.
~
Odpoveš se lahko kvečjemu izmišljenemu »prestižu« v svoji glavi, narcizmu, ali pa nečimrnosti, kot je temu rekel Kohelet.
~
Ljudje smo enakopravni od nekdaj, ne glede na naše mnenje o tem. Tako kot je npr. Pitagorov izrek veljal že davno pred Pitagoro.
izo
# 18.03.2014 ob 14:45
Zanimivo je, koliko prostora dobijo zagovorniki levičarskih ekonomskih idej napram desničarskim.

lol.. samo da liše levo, pa takoj vdarit, pa sploh niti ne prbrat članka.. mmc je res levo trobilo, ja..
tihomir
# 18.03.2014 ob 10:09
V bistvu so prepevali "Ding dong the BITCH is dead"
Muc
# 18.03.2014 ob 13:44
Uauu. Z 99% zapisanega se popolnoma strinjam. Res ne morm verjet, kam je zginu ta človeški in človeku primeren duh. Ker spet smo pristal v živalskem sistemu (Če ne bom jaz tebe, boš ti mene). Žal pa je človeška narava taka, da smo očitno samo ob velkih katastrofah sposobni zavedanja, kaj so prave vrednote. Morm priznat, da se v tem neoliberalnem sistemu počutim kot nekdo, ki pravi, da se je rodil v napačnem telesu.
kozorog1973
# 19.03.2015 ob 07:13
Mislim, da obstajata dva načina nadzora ljudi. Prvi je, da ljudi prestrašimo, drugi pa, da jih demoraliziramo

genialno, se podpišem!
Britaf
# 18.03.2014 ob 13:54
@sanja25
res je samo to ni zato ker bi bila slab voditelj to je zato ker si je upala naredit nekaj vec. In britanija in pa EU sedaj caka na novo margaret ki bo zarezala v socialo in zajezila iskoriscanje dzave s strani brezdelnezev ki nocejo delat ker bolje zivijo na sociali. In ravno teh ja v VB ogromno. Prevladujejo pa predvsem afriski priseljenci ki molzejo proracun na vse mozne nacine.Pri nas imamo pac manjsino, francozi pa prav tako priseljence, ... itd.
Kdor bo zarezal v to stvar in napravil omejitve ga pravgotovo ne bodo pokopali s fanfarami
Crveni
# 18.03.2014 ob 09:59
@sanja25 Pač nekaj neizobraženih in neproduktivnih marginalcev, ki so imeli izpade slaboumja. Nevredno pozornosti.
the law1
# 18.03.2014 ob 08:24
@kolm

ker po definiciji levo nekako pomeni za vse

Veš eno je teorija drugo pa je praksa.
dude
# 18.03.2014 ob 07:59
No, ja. Zadnjih 40 let se je levica premaknila v desno, in ne obratno. Radikalne leve ideje so praktično pokopane.

@kolm
Mogoče imaš celo prav. Za vse. Pa četudi revščina.
V manj demokratičnih državah se leve ideologije hitro prelevijo v avtokratske režime. Venezuela je lep primer.
the law1
# 18.03.2014 ob 12:34
@crveni

Nimaš kaj v Sloveniji je pač polno socialističnih zaslepljencev in kot zaslepljenci pač ne vidijo kakšno je bilo stanje v UK v času ko je v vladi bil ta gospod Benn oz. tedaj so UK skoraj spravili v bankrot. Potem je pa prišla Thatcherjeva, ki je morala tisto socialistično s**nje rešiti. To so pač dejstva, ki jih kot zaslepljenci ne vidijo.

V Sloveniji smo sedaj v podobnem stanju kot je bila Anglija v 70 letih, ko nas socializem vleče na dno.

In še v nečem imaš prav. Ti socialistični zaslepljenci so tistih par zblojencev, ki je praznovalo smrt Thatcherjeve, kar enačili z celo Anglijo. Zblojenost na višku.
the law1
# 18.03.2014 ob 08:23
Tudi v odgovor vsem skeptikom, ki novim strankam v slovenskem političnem prostoru, posebej pa Iniciativi za demokratični socializem


Glej, glej. Kakšni hvalospevi demokratičnemu socializmu.

Kot pa berem je ta bill minister v vladi pred Thatcherjevo, ki je UK z preveč "socialističnimi" politikami skoraj spravila v bankrot. Kakšno je bilo stanje pod njim si lahko preberete v spodnjem članku

Samo izsek iz članka:

Kupi smeti na ulicah, ki so privabljali podgane, nepokopana trupla, blokirane bolnišnice ... Vse to se je zgodilo pred 35 leti v Veliki Britaniji v času t. i. zime nezadovoljstva.


http://www.siol.net/novice/svet/2014/01/zima%20nezadovoljstva.aspx

Zelo lepo ni kaj in to je morala Thatcherjeva rešiti
Crveni
# 18.03.2014 ob 09:20
Margaret Thatcher je imel Tony Benn za najslabšo stvar, ki se je Britaniji lahko zgodila.

Gospa je bila najboljša stvar, kar se je Britaniji zgodila in ena najpomembnejših osebnosti v zadnjih 200 letih, ki nam je lahko še danes za vzor!
janezdolzan
# 18.03.2014 ob 07:56
prvič slišim zanj,

@hadzi imaš prav, v Sloveniji je dovoljeno kaviar levo, vse kar diši po proevropski desnici je skorajda kriminal...
pa čeprav se nas je (in bo) veliko preselilo v razvito Evropo, ven iz demokratičnega socializma, kjer so veze vse, znanje pa nič.
Hadzi
# 18.03.2014 ob 07:30
Zanimivo je, koliko prostora dobijo zagovorniki levičarskih ekonomskih idej napram desničarskim.
Kazalo