Ni mogoče pokazati na točko v vesolju, kjer se je veliki pok zgodil. Natančneje, reči je treba, da se je veliki pok zgodil povsod. Kar pomeni, da je središče vesolja povsod. Foto: Dunaj PR
Ni mogoče pokazati na točko v vesolju, kjer se je veliki pok zgodil. Natančneje, reči je treba, da se je veliki pok zgodil povsod. Kar pomeni, da je središče vesolja povsod. Foto: Dunaj PR

"Nisem zavest, niti nisem vsebina zavesti."

"Jaz sem tisto, kar je pred vesoljem in kar preostane po izginotju."

Nisargadatta, indijski mistik

Morda je res tako, da filozofi mislijo tisto (ali o tistem), kar mistiki živijo. O Nisargadatti, neizobraženem Indijcu s štirimi otroki, ki je doživel in preživel nekakšno "notranjo eksplozijo", sem že pisal. Nekateri so na hitro označili njegovo "filozofijo" za nihilizem. No, pri njegovem izvajanju ne gre za filozofijo, kot jo poznamo na zahodu. Nisargadatta je večinoma govoril o/iz lastne pozicije (če je temu mogoče tako reči, saj Nisargadatta izpodbija vsakršno pozicijo), njegova filozofija je bolj poskus opisovanja njegovega lastnega stanja. Govorimo o nihilističnem misticizmu? O mističnem nihilizmu? Je takšna oznaka sploh smiselna?

V zadnjih letih se z izpopolnjeno (apgrejdano!) verzijo nihilizma na zahodu prikazuje filozof Ray Brassier. Vse tole, kar prebirate po časopisih, vsa sodobna (zahodna) filozofija, vsa umetnost, vse nakladanje o kapitalizmu, vse nakladanje o filozofih in filozofi, ki se ukvarjajo s kapitalizmom in socializmom, vse ukvarjanje s tekstom in kontekstom, z diskurzom - na kratko: vse (utilitaristično) ukvarjanje s "človekom" in "smislom", ki je vedno bil in še vedno je v središču pozornosti vseh zahodnih filozofov, je ... blip. Da o teologijah niti ne govorimo, saj so zgolj leporečje. Po Brassierju je edina (morda pa se Brassier odmika celo od tega!) mogoča naloga filozofije soočiti človeka z izginotjem. Tako njegova filozofija retroaktivno razglasi vse, kar se gremo, za brezsmiselno (breztemeljno?). Misel se je pojavila zato, ker je življenje pogojeno (je utemeljeno na) z lastnim izginotjem. Filozofija je le "organon" izginotja.

Hja, morda je Melanholija Larsa von Trierja upodobitev Brassierjeve filozofije.

Seveda se vse tole zdi smiselno tudi z vidika sodobne znanosti, ki jo Brassier v Nihilizmu brez meja veliko omenja. Ta nas je najprej vrgla iz središča vesolja, postavila na neki nepomembni planet v neki zakotni galaksiji, ki leži v neki brezvezni jati galaksij. Vse skupaj se je začelo z velikim pokom pred 14 milijardami let. Dodajmo pa tale razmislek: ni mogoče pokazati na točko v vesolju, kjer se je veliki pok zgodil. Natančneje, reči je treba, da se je veliki pok zgodil povsod. Kar pomeni, da je središče vesolja povsod.

P.S. @Divjipujs: Imate prav. Imamo pač globalno prevlado šašavih in zmedenih.