"Tisti, ki so jih vojne na Bližnjem vzhodu oropale vsega, predvsem tudi človeškega dostojanstva, so pretresljiv lakmusov papir, kako EU ni sposoben resno vsebinsko nasloviti večplastnega vprašanja, kot je begunska kriza," piše Matija Stepišnik. Foto: Reuters
Matija Stepišnik
Matija Stepišnik. Foto: BoBo

Tisti, ki so jih vojne na Bližnjem vzhodu oropale vsega, predvsem tudi človeškega dostojanstva, so pretresljiv lakmusov papir, kako EU ni sposoben resno vsebinsko nasloviti večplastnega vprašanja, kot je begunska kriza. Zadnji teden kriznih sestankov ni prinesel premika iz tehnokratske logike delitve kvot, od organiziranja begunskih taborišč in odzivov na ravni represivnih oziroma nadzornih ukrepov na mejah.

S konceptualno razsutostjo, odsotnostjo politične vizije je EU upravljanje strahov, paniko in vrnitev ideologije grešnih kozlov prepustil skrajni desnici. Ko je v devetdesetih v avstrijsko vlado vstopil Jörg Haider, je portugalski premier, tedaj predsedujoči EU-ju, Guterres napovedal, da bo predsednik evropskega sodišča imenoval tri osebe, ki bodo "preučile zavezanost Dunaja skupnim evropskim vrednotam, vključno s pravicami beguncev in priseljencev".

Danes Orban gradi na mejah ograje in za njimi stoji vojska. Nekaj zgražanj slišimo iz politike, a tu se Evropa, promotorka človekovih pravic, zdaj ustavi. Gesla zborovanj nosilcev ksenofobnih idej brez distance prenašajo tudi resni mediji. Brutalni dokaz, kako Evropa pušča nacionalizem iz steklenice, pa je Grčija: neonacistična Zlata zora je tudi otrok evropske politike do Aten. Tam imajo begunsko krizo že leta, toda z razsutjem grške socialne države v režiji trojke, ki tako še težje upravlja begunski val, je Zlata zora dobila oder, na katerem je "zablestela".

Levica medtem vztraja v zgodovinski dezorientiranosti, ko v lovljenju zaostanka za desnico išče svoje populistične momente. In pri beguncih ne zmore globlje od ugotovitve, da so del humanitarne tragedije in žrtve vojn. Ni resne opredelitve beguncev kot političnih bitij in konkretnih rešitev. Akcije različnih aktivistov na mejah pogosto izpadejo kot poceni provokacije.

Če se je Latinska Amerika na neki točki med krizo pogreznila v levičarski populizem, EU še bolj odpira neka druga vrata pekla. Tiha rehabilitacija fašizma je danes vse glasnejša. In tudi v tej novi krizi je le Nemčiji spet jasno, kaj je lahko njen interes: iz dela begunske množice bo ustvarila delovno silo za vzdrževanje gospodarske rasti.