Zanimivo, da v 22-letni zgodovini Premier League naslova ni osvojil niti en angleški trener. Večina jih je pristala v rokah Škota Alexa Fergusona (13), prvaki pa so bili še Francoz Arsene Wenger (3), Portugalec Jose Mourinho (2), Škot Kenny Dalglish, Italijana Carlo Ancelotti in Roberto Mancini in Čilenec Manuel Pellegrini (po 1). Foto: EPA
Zanimivo, da v 22-letni zgodovini Premier League naslova ni osvojil niti en angleški trener. Večina jih je pristala v rokah Škota Alexa Fergusona (13), prvaki pa so bili še Francoz Arsene Wenger (3), Portugalec Jose Mourinho (2), Škot Kenny Dalglish, Italijana Carlo Ancelotti in Roberto Mancini in Čilenec Manuel Pellegrini (po 1). Foto: EPA
Število polfinalistov v Ligi prvakov
Španski in nemški nogomet se trenutno nahajata na svojem vrhuncu, predstavniki vseh preostalih lig pa so trenutno najdlje od svojih rekordnih sezon. Za ogled v višji ločljivosti kliknite na sliko. Foto: MMC RTV SLO/Slavko Jerič
Louis Van Gaal
Louis Van Gaal je pred prvo uradno tekmo sezone delil avtograme. Za vpis v klubske knjige uspehov pa ga čaka še precej dela. Foto: Reuters

Ne, zgornja misel ni zrasla na mojem zelniku, ampak v glavi Rada Šuštarja, enega najbolj pronicljivih in zanimivih tviterašev, ki (med drugim) komentirajo tudi šport.

Ni skrivnost, da elitno angleško nogometno prvenstvo ni tako kakovostno, kot je bilo morda še pred petimi leti. Ne pozabimo, med sezonama 2007 in 2009 se je vsako leto kar trojica angleških klubov prebila v polfinale Lige prvakov. A zadnja leta se je to obrnilo. A v resnici gre za povsem normalno gibanje porazdelitve moči. Oglejmo si le vse polfinaliste v zadnjih 15 letih Lige prvakov.

RazponŠPAANGNEMITAOST
2000-200272300
2003-200523043
2006-200837020
2009-201144211
2012-201462400
Skupaj2218974

Opomba: V zadnjem stolpcu so vsi predstavniki preostalih nogometnih zvez. Leta 2004 sta se v (pol)finale prebila Monaco in Porto, naslednje leto je bil polfinalist PSV, leta 2010 pa Lyon.

Na dolgi rok je nemogoče držati visoko povprečje uvrstitev v polfinale. Na srečo se v življenju vse menja, tudi sam svetovni vrh. Ne pozabimo, da bo kmalu minilo že 25 let od Milana in zadnje ubranitve naslova v najelitnejšem nogometnem tekmovanju na svetu. Še več, v tem času niti eni nogometni zvezi ni uspelo z dvema kluboma zmagati v dveh zaporednih sezonah. Nogometni vrh je neverjetno širok.

A hkrati tudi ozek. Morda se menjajo imena, a elita ostaja nespremenjena, menja se le razmerje moči vetra, ki je zadnja leta v jadrih španskih in nemških klubov. Zato je v resnici prava pravljica, da se kakšen palček sem in tja uvrsti med najboljše. Kot se je, denimo, pred dvema letoma ciprski APOEL prebil v četrtfinale. Tudi za ceno dejstva, da je potem proti Realu prejel kar osem zadetkov.

In samo angleško prvenstvo 2014/2015? Premier League že dolgo velja za ligo, v kateri lahko vsakdo premaga vsakogar. To je potrdil že prvi krog nove sezone (vprašajte le navijače Manchester Uniteda). V zadnjem desetletju ne pomnim kakšnega državnega prvenstva, v katerem bi strokovnjaki razglabljali o petih favoritih za naslov prvaka.

Kolega Mitja Lisjak je pred novo sezono opravil krajšo anketo, v kateri je večina novinarjev v mediju, ki ga ravnokar berete, prepričanih, da bo naslov romal na Stamford Bridge, kjer domuje Chelsea. Pod to napoved sem se podpisal tudi sam. Jose Mourinho je po letu dni že izoblikoval postavo, ki je še bolj po njegovem okusu. Diego Costa je ime, ki naj bi modrim po daljšem času spet zagotovil napadalca, ki bo pridno in konstantno polnil mreže, Cesc Fabregas pa naj bi tkal niti igre. Sam sem na drugo mesto postavil Manchester United. Rdeči vragi po imenih sodijo sicer precej nižje, a njihova srečka je tokrat nenavadna - ostali so brez Evrope. To sicer na eni strani pomeni finančni minus, na drugi strani pa se je to zgodilo v idealnem trenutku - med preobrazbo ekipo. A 20-kratni prvaki sezone ne bodo končali tako visoko, če ne bodo končno pripeljali vsaj še dveh okrepitev. Novi trener Louis van Gaal je očitno pristaš igranja s tremi branilci, kar pa je s trenutnim igralskim kadrom strel v koleno. V primeru okrepitev vseeno verjamem, da lahko igrajo pomembno vlogo in spet napadajo najvišja mesta. Tudi najvišje.

Manchester City si s Chelseajem deli vlogo prvega favorita. Tokrat je glavna novica dejstvo, da je klub dolgoročno podaljšal pogodbo skoraj z vsemi nosilci igre. Kontinuiteta je eden od ključev do uspeha. Nenavadno bo opazovati Franka Lamparda, ki bo po 13 letih nosil drugačen odtenek modre barve. Arsenal bo v napadu stavil na Alexisa Sancheza. Pri topničarjih bo ključen drugi del sezone, v katerem kot po pravilu zadnja leta precej popusti. In še Liverpool. Po prodaji strelskega boga Luisa Suareza se zdi, da so redsi lani zapravili idealno priložnost, da končno stopijo na angleški prestol. A Brendan Rodgers stavi na nakupovanje manj profiliranih zvezdnikov, ki skupaj sestavljajo mozaik. V primerjavi z lansko sezono redse čaka Liga prvakov, ki bi znala odščipniti kakšen atom moči in prvenstveno točko.

Ne glede na ime ekipe, ki bo maja dvignila prestižno lovoriko, pa si navdušenci nad Premier League lahko obetajo zanimivo in nepredvidljivo sezono. In to je prav gotovo ena od prednosti te lige. Ne glede na število polfinalistov, ki jih bodo predstavniki Premier League imeli v Ligi prvakov ...