Foto:
Foto:

Čudovito je Troedinega Boga upodobil znameniti ruski ikonograf Andrej Rubljov leta 1425. Ob mizi sedijo tri osebe. V središče je postavil Boga Sina, ki se daruje za odrešenje človeka na oltarju, brezmadežno jagnje. Ob njem je na levici Bog Oče, ki blagoslavlja stvarstvo in človeka, ki ju je ustvaril. Nasproti njemu sedi Bog Sveti Duh, živa dejavna ljubezen, ki izvira iz odnosa med Očetom in Sinom. Tako naj bi bil tudi v krščanski skupnosti vsakdo sprejet, reven, bogat, domačin, tujec, zdrav ali človek s posebnimi potrebami.

Presenetilo me je, ko sem raziskovala, da obstajajo za ljudi s posebnimi potrebami skupine le v Katoliški cerkvi. Osebe z motnjo v duševnem razvoju, slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni, osebe s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, s specifičnimi težavami najdejo torej organizirano svoje mesto znotraj verskih skupnosti le v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov in v gibanju Vere in luč.

Krščansko bratstvo obstaja pri nas že 40 let in ima že več kot 300 članov. Ustanovil ga je francoski duhovnik Henri Francois. Sam je bil vojni invalid in je obiskoval ljudi med drugo svetovno vojno po bolnišnicah. Vodilo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov je, da si prizadevajo za čim večjo povezanost med bolniki, ki so trajno bolni, invalidi ali le njihovimi prijatelji. Vodi pa jih geslo »Vstani in hodi!«

Letos pa je praznovalo pri nas gibanje Vera in luč 30 let. V gibanje so sprejeti vsi, ne glede na potrebe ali vero. Ustanovil ga je mornariški oficir in doktor filozofije Jean Vanier leta 1962. Ob dominikancu p. Thomasu Philippu je odkrival bogastvo duševno prizadetih ljudi. Zato je v Troslyju v Franciji kupil hišo, jo poimenoval barka in v njej sprejel fante z motnjo v duševnem razvoju. Na spletnih straneh pa ima gibanje zapisano: »Osebe s posebnimi potrebami imajo pravico, da so ljubljene, sprejete, spoštovani in imajo pomoč na človeškem in duhovnem področju. Vera in luč temeljita na prepričanju, da je vsaka oseba, tudi če je prizadeta, poklicana, da v globini zaživi Jezusov nauk, prejme zakramente in postane vir milosti in edinosti za Cerkev in svet.«

Osebe s posebnimi potrebami pa potrebujejo prijatelje. Ne le, da jih pripeljejo na srečanje, da se družijo z njimi. Tudi, da jih spremljajo na poti življenja, njih in njihove družine. Potrebujejo jih, da jih duhovno in versko vodijo, pripravljajo na zakramente, jim pripravijo bogoslužje, praznovanja.

Ob tem pa vsakdo, ki je že imel izkustvo stika z ljudmi s posebnimi potrebami, ve, da se sam veliko obogati za življenje in ne dvomi, zakaj je življenje lahko lepo in sončno. Prav ljudje s posebnimi potrebami nam pokažejo drobne cvetlice, ki rastejo na naši poti življenja. Morda se bojimo videti resnično lepo in imam zato predsodek pred temi ljudmi, ki zaradi posebnih potreb tudi življenje doživljajo zelo drugačno od nas!