Marko Radmilovič. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča
Marko Radmilovič. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča
Globoko zemeljske teme

Na Kitajskem so te dni objavili poročilo o onesnaženosti tal. Za zrak in njegovo onesnaženost smo vedeli že nekaj let, ker je smog precej težko skriti, zdaj pa so vrli kitajski komunisti nadvse reformno objavili še poročilo okoljske študije, ki je kar nekaj let zbirala podatke o onesnaženosti tal. Podatki na strani kitajskega ministrstva za okolje se nekoliko razlikujejo od podatkov v svetovnih medijih in govorijo o 16,1 odstotka onesnažene prsti in kar o 19,4 odstotka onesnažene obdelovalne zemlje.

Študija je potekala devet let, kot glavni razlog onesnaženja pa navaja nebrzdano industrializacijo in uporabo za prst invazivnega kmetijstva. Kar 82 odstotkov zasvinjanih zemljišč je onesnaženih z anorganskimi materiali; na stopničkah pa so kadmij, nikelj in arzen.

Posledice za človeško zdravje so strahotne. Vsako minuto na Kitajskem šestim osebam na novo diagnosticirajo raka, dva milijona Kitajcev letno zaradi te bolezni umre. Se pravi, za eno Slovenijo ljudi vsako leto. Ob tem, da je Svetovna zdravstvena organizacija lani uradno potrdila, kako je onesnaženost ozračja neposredno povezana z rakom pljuč, onesnaženje kot tako povzroča še bolezni ožilja, prebavnega trakta in dihalnih organov. Vse te bolezni pa na Kitajskem povzročijo več kot 80 odstotkov vseh smrti.

Ob tej drobni novički pa so agencije prinesle še eno. Gospodarska rast na Kitajskem ne bo standardnih 8 odstotkov, temveč se bo, »o groza«, spustila na nekaj več kot sedem odstotkov; to pa lahko v svetovnem gospodarstvu povzroči novo recesijo.

Ker smo analitična oddaja, se ne bomo v neskončnost ukvarjali s suhoparnimi dejstvi, tako da poskusimo iz teh nekaj napaberkovanih številk potegniti dovolj verodostojen zaključek.

Brezčutno in udobno sedeči na drugi celini lahko zapišemo, kako so Kitajci postali žrtve lastnega gospodarskega uspeha. 8-odstotna gospodarska rast zahteva milijone življenj, iz česar lahko sklepamo, da je gospodarska rast dobra za lastnike in državo, ni pa nujno dobra za državljane. Oziroma še drugače; dokazano je, da lahko od previsoke gospodarske rasti umreš!

S tega stališča imamo noro srečo, da pri nas gospodarske rasti praktično ni in morali bi dati za mašo vedno, ko se trojica iz statističnega urada kislih obrazov pojavi pred kamerami. Ker res je, da brez gospodarske rasti živimo slabše, ampak vsaj živimo!

Vendar – ali Slovenci resnično živimo okoljsko tako zelo drugače od Kitajcev?

Da bi dokazovali, da obolevamo in umiramo zaradi vplivov okolja na zdravje, si naša družba verjetno niti ne predstavlja. A nevladne organizacije to že počnejo, in kar je najpomembnejše: vse študije o uničenem kitajskem okolju kažejo na enega in edinega krivca: njegovo veličanstvo premog. S premogom nasičena ideologija danes plačuje davek za skoraj zastonj energent v letih od 1950 do 1980 in kako nerodno – medtem ko na Kitajskem štejejo mrtve zaradi posledic ogrevanja, industrijske proizvodnje in proizvodnje električne energije s premogom, pri nas postavljamo TEŠ 6. Energetski lobi skupaj s politiko nam pred nos potiska študije in se hvali s filtri, a ministrstvo za okolje ni nikoli naročilo, recimo, devetletne študije, ki bi raziskovala povezavo med onesnaženostjo zraka in obolevanjem za pljučnim rakom.

Pa še nekaj; kitajska onesnaženost se zdi tisoče milj daleč in trdni delci resnično ne morejo pripotovati do Evrope. Če pa vsaj malo verjamete teoriji o topli gredi, pa je jasno, kako se nas kitajsko onesnaženje dotika čisto vsako minuto našega življenja. Če pa ne verjamete teoriji o podnebnih spremembah kot posledici izpusta toplogrednih plinov, predlagamo, da mirne vesti kupite cenovno ugoden kitajski česen ali fižol. Imate skoraj 75 odstotkov možnosti, da ne bo vseboval kadmija, niklja ali arzena.

Ob robu takšnega razmišljanja pa si človek ne more kaj, da ne bi manipuliral še korak dlje; kitajski industrijski čudež se je začel, ko je Zahod v želji po cenejši delovni sili in maksimiziranju dobičkov, svojo industrijsko proizvodnjo preselil na Vzhod. Tudi mnoga slovenska podjetja so to storila. Ali si nismo, ob tem, da smo uničili svoje lastno gospodarstvo, na Kitajskem vsaj delno umazali rok s krvjo? Vsako minuto se to vprašanje šestkrat na novo postavi naši pohlepni vesti.

Globoko zemeljske teme