Alenka Bratušek in Zoran Janković. Foto: BoBo
Alenka Bratušek in Zoran Janković. Foto: BoBo
Marko Radmilovič. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča
Razpad in ostale zgodbe

Kljub vsem analizam pa si slehernik še vedno zastavi vprašanje ali dve, na katerega v neskončnih analizah ni dobil odgovora. Gre pa tako.

Popolni misterij je nezmožnost Zorana Jankovića, da v političnem kontekstu predvidi potezo ali dve vnaprej. Kar je nenavadno, glede na to, kako uspešno je prodajal plastične vedrice in piščančje prsi v Mercatorju. In kako uspešno je tlakoval prestolnico in izobesil elektronske vozne rede avtobusov mestnega prometa.

Ali to pomeni, da je razumevanje sorazmerno preprostega ustroja slovenske politike kljub vsemu zahtevnejše od razumevanja pojma marže ali popusta? Ali je Gregorja Viranta težje razumeti od koncepta dvojnih pik vsak torek? Še težje gre razmišljujočemu v glavo, da je Jankovič v Mercatorju poznal skrivnosti vedno zvitih dobaviteljev mlečnih izdelkov in da je kot župan porazil branjevke na tržnici skupaj z bataljonom civilnih iniciativ, ni pa mu uspelo predvideti, kaj bosta storila Erjavec in Lukšič? Še posebej, ker so koalicijski partnerji natančno povedali, kaj bodo storili, dobavitelj z desetimi vagoni ajdareda pa po navadi o svojih načrtih molči kot grob.

Če sklepamo površno in nedopustno poenostavljeno, bi s kongresa Pozitivne Slovenije najlažje razbrali, kako je dosti preprosteje biti poslovodja kot pa vrhunski slovenski politik. V trgovini dobiš s kartico zaupanja popust, partijska kartica zaupanja pa te spravi na Brdo. Se pa očitno bolj splača biti politik kot pa poslovodja, ker ti še vedno gojijo arhaični institut inventure, politična samopostrežba pa deluje v varnem okolju neoliberalnih nebes.

Drugo usodno vprašanje, nastalo v novih razmerah, so volitve. Aritmetika je neizprosna: od junija do novega leta bomo morali kar štirikrat na volišča. Lokalne, evropske in državnozborske volitve, plus referendum o arhivih. Ker se politika – jasno – ne bo poenotila o možnosti združitve glasovanj ali pa bo njihove blodnje razveljavilo ustavno sodišče, se bomo na nek način približali idealu neposredne demokracije, saj se bomo vsak mesec odločali na volišču. Še zlasti, ker sta julij in avgust meseca brez političnih aktivnosti. Kava, maša, golaž in volitve bodo stalnica nedeljskih dopoldnevov, vsekakor zabavnejših, kot so zadnje čase nedeljski popoldnevi pred televizorjem.

Največja težava bodo imena. Pri glasovanjih o lokalnem, evropskem in državnozborskem kandidatu se bomo morali v samo nekaj tednih odločati za tri različna imena ljudi, ki jih v glavnem ne bomo niti poznali. Kar je smešno, je dejstvo, da smo se še pred četrt stoletja norčevali iz delegatskega sistema zaradi njegove nepreglednosti, neučinkovitosti in bizarne tržnice s priimki in privilegiji.

Druga velika tema pa bodo stroški. Že pri referendumu o arhivih je hotel biti predlagatelj tako visoko moralen ob temi referenduma in visoko racionalen ob njegovi izvedbi, da je to na koncu pripeljalo do različnih komičnih zapletov … kaj se bo šele dogajalo z volitvami?! Ker če ne gredo skupaj arhivi in evropske volitve, zaradi diametralno nasprotne materije, kako bi na isti datum združili še bolj nezdružljivo? Recimo državnozborske volitve in arhive Udbe?

Še najlažje združimo lokalne in državnozborske volitve, ker župani ne morejo biti več poslanci, poslanci pa nočejo biti župani. Takšna združitev pa na drugi strani spet prinese s seboj povsem praktičen problem, ker v kakšni manjši občini, ki je del kakšnega manjšega volilnega okraja, lahko za izpopolnitev vseh list enostavno zmanjka prebivalstva.

Kakor koli obračamo, pa ostaja dejstvo, da nas bo demokracija na steroidih v drugem polletju letošnjega leta stala kakšni dve osnovni šoli ali pa čisto spodoben zdravstveni dom.

Tretja težko razumljiva komponenta zadnjih strani te bleščeče melodrame pa je teza, da smo državo zavozili in da bi jo bilo najbolje ugasniti in začeti na novo. Teza se vije prek resnih političnih snovanj znotraj "druge republike", prek spoštovanih političnih komentatorjev do napol treznih blebetanj. Gre za tezo, da v prvem poskusu pač ni šlo, na srečo pa pravila dopuščajo še drugi servis. Ki je po navadi bolj premišljen in manj agresiven, kar pomeni, da tokrat ne bo v igri Jugoslovanske ljudske armade. Če se sfiži še drugič, to imenujemo dvojna napaka.

Psihološki profil v ozadju takšnih razmišljanj priča o nekakšnem naivnem defetizmu, kajti uničiti državo je v resnici zapleten in zahteven proces. Ker – če je nismo znali zgraditi, še ne pomeni, da pa znamo povzročiti njen propad! Žal se evropske države več ne sesuvajo same vase, kar bi pred šestimi leti recimo gódilo grškim elitam. Tudi slovenskemu značaju je takšna rabota blizu, če le pomislimo na ljubezen do pridevnika "novo"! Recimo: Ljubljanska banka je šla k hudiču, pa smo jo dokapitalizirali z enim samim pridevnikom. Danes Evropa od nas zahteva, da jo dokapitaliziramo z denarjem. Razen tega, da ni povsem jasno, kako bi ukinili sedanjo državo in naredili novo, je še manj jasno, kdo naj bi to storil. Ali bi ljudje na ulicah skandirali "dajte jim še eno šanso", ker bi v naslednjih dvajsetih letih že vedeli, kaj nas čaka, ali pa bi pooblastili nove obraze. Ki bi morali biti pri graditvi, stagnaciji in zatonu Slovenije 2.0 pač po svoje iznajdljivi.

Kongres Pozitivne Slovenije naj bi odmrznil Zorana Jankoviča in zamrznil Alenko Bratušek. V bistvu pa ni šlo za odmrzovanje in zamrzovanje, temveč za vlaganje. Kar je nekaj starejši, a na naših tleh še vedno priljubljeni način konzerviranja živil in ljudi.

Razpad in ostale zgodbe