"Tista genialna ideja tiste modre poslanke, ki hoče z uniformami ukiniti socialno razlikovanje na osnovnih šolah, je verodostojna ravno toliko, kot so verodostojne bogaboječe žene arabskih šejkov v sivih balonarjih sredi pariških butikov s torbicami," piše Marko Radmilovič. Foto: EPA
Marko Radmilovič
Marko Radmilovič je kolumnist na Valu 202. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča
Šolarji v uniformah

Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: "Šolske uniforme - da, ali ne?" Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v povezavi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.

Šolarji v uniformah, torej. O šolskih uniformah in o "pro et contra" vemo vse. Tista genialna ideja tiste modre poslanke, ki hoče z uniformami ukiniti socialno razlikovanje na osnovnih šolah, je verodostojna ravno toliko, kot so verodostojne bogaboječe žene arabskih šejkov v sivih balonarjih sredi pariških butikov s torbicami. Hočemo poudariti, da obleka naredi človeka, modni dodatki pa šolarja. Da pa bi naših malih tudi obuli enako, jim priskrbeli enake telefone, enake peresnice in enak DNK, pa je najbrž neizvedljivo.

Tudi argumente proti uniformam, recimo, da se z uniformami k nam prinaša angleški civilizacijski ustroj, smo slišali in razumni se ob vsem tem pač nasmehne. Ker lahko smo pametni na ministrstvu, v medijih in na spletu, a kdo izmed nas ima resnični pogum stopiti pred dvanajstletnika, oblečenega v majico, na kateri piše Metallica in mu ponuditi belo, rahlo plisirano bluzico z imitacijo škrobljenega ovratnika ter mu ukazati: "Od jutri nosiš to v šolo!" In naših zlatih hčerkic, oblečenih kot temni objekt poželenja japonskih perverzij, si tudi ne želimo vreči na ulico …Torej. Dokler z debato ne soočimo otrok, ki na računalnikih seveda igrajo igrice, ne pa izpolnjujejo anket, ki jih pošilja ministrstvo za izobraževanje, je bolje, da smo tiho.

Ampak da pokažemo vsaj delček konstruktivne volje … možnost uvedbe uniform resnično odpira številne druge fronte, na katerih bi veljalo s tem poskusiti. Ker očitno drži nad vso zadevo svoj blagoslov vlada, bi lahko recimo ministrstvo za delo izničilo bolečo socialno razliko med zaposlenimi in nezaposlenimi. Obe socialni skupini bi dobili indigomodre plašče nekdanjih skladiščnikov in nenadoma ne bi nihče več vedel, kdo je kdo. Prvič, ker bi bili oboji na pogled identični, drugič pa, ker bi bilo obojih sram v javnost. Tako bi bili nezaposleni v uniformi lepo doma, zaposleni pa v službi. Kar bi prineslo samo pozitivne učinke, kajti zaposleni bi ostali brez kavic ob izhodu za malico, nezaposleni pa brez šesturnih poti na zavod za zaposlovanje z gotovino od "fuša" v žepu.

Z uvedbo uniform, bi lahko končno opravili tudi z bolečo neenakostjo med partizani in belogardisti, ki je še vedno živa, kot smo videli ob dogodkih v Grahovem. Oboje bi oblekli v posebne bele uniforme, z visoko špičasto kapuco, ki bi imela le odprtini za oči. Poslali bi jih na stadion in ker se ne bi prepoznali, oziroma, ker ne bi vedeli, kdo je kdo, bi se morali začeti ljubiti in bratiti. Vsi enotni, vsi enakopravni.

Po drugi strani pa bi lahko hkrati z uniformiranjem slovenske družbe in s tem samodejnim zmanjševanjem njene razslojenosti potekal prav tako dobrodošel proces deuniformiranja. Hočemo povedati, da bi lahko vlada začela naokoli pošiljati ankete, kjer bi spraševala deležnike, ali so za ukinitev nekaterih uniform. Policisti so v uniformah čisto brezveze, da ne govorimo, kako bi prihranili več kot na avtomobilskih gumah, če bi lahko nosili svoje obleke. Ker z uniformami se v policiji resnično pretirava. Celo policisti v civilu imajo na sebi nekakšne jopiče, na katerih piše "policija". Ko delajo famozne hišne preiskave pri tajkunih doma, so prav hecni, tajkuni pa vsaj malo razočarani, ker je podoba, kot da jih je odpeljala prometna policija, ne pa NPU.

Kot se da podučiti v stalni zbirki pokrajinskega muzeja v Mariboru, so uniforme izjemen pokazatelj stanja v neki družbi. Za številne moške za volanom je srečanje z njimi neprijetno, za številne ženske na dekliščinah srečanje z njimi prijetno. Srečati in spoznati z uniformo otroka, pa se ne zdi le nesmotrno ali neumno, temveč celo skrajno zavržno. Kajti graditi družbo strpnosti in znanja hkrati z omejitvijo svobode oblačenja, se ne zdi ravno logično …

Šolarji v uniformah