Sestra Romana Kocjančič je voditeljica oddaje Obzorja duha. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Sestra Romana Kocjančič je voditeljica oddaje Obzorja duha. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Že pred tednom dni, v nedeljo ob sončnem zahodu, so se začeli veseliti Judje. Pasho praznujejo kar osem dni, v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Obredi velikega tedna pripeljejo tudi nas kristjane do največje skrivnosti naše vere: vstajanje Božjega Sina Kristusa. Zato ni zaman, da nas že ves teden opozarja papež Frančišek, naj ne umaknemo pogleda od Kristusa na križu. »Tu je za-te! To si ponavljal!«

Krščanstva res ni brez Boga, ki je iz ljubezni do človeka umrl na križu. Križ nam zato ni le lepo znamenje na verižici ali steni. Križ je za nas kristjana vedno s Kristusom. Kristjan je le tisti, ki verjame v vstajenje v Kristusa, ki verjame, da je Božji Sin postal človek z enim samim namenom, da bi človeka odrešil vezi smrti greha in ga iz groba popeljal v življenje. S smrtjo na križu je posvetil našo človeško naravo, naše življenje pa naredil večno. To je vera tistega, ki je kristjan. Drugim pa je križ tudi nespamet ali pohujšanje, kakor pravi apostol Pavel.

Velika noč je polna raznih zdravilnih simbolov. Na velikonočno vigilijo prižgemo ob ognju svečo in zapojemo hvalnico Luči, Kristusu, ki je premagal temo, smrt, greh. Blagoslov vode je vir čiste vode, ki nas odžeja, umije, osveži po naporni poti. Blagoslov jedi, mesa, jajc, hrena, kruha in potice nam zelo veliko pomeni. Na veliko soboto so cerkve prepolne. In prav je tako. Po teh jedeh prihaja k nam zdravilna moč Boga, ki spreminja naš vsakdanjik. Ob velikonočnem zajtrku se zberemo ob mizi, ki nas poveže. Če pa smo sami, smo povezni s tistimi dragimi, ki so že pri Bogu in katerim se bomo sami pridružili nekega dne.

Ob veliki noči veliko razmišljam o vstajenju Slovencev, iz naših grobov. Vsak iz svojega. Da bi bili med seboj bratje, brez berlinskega zidu. Zgodba Kajna in Abela je še vedno zelo globoko zapisana v našo zgodovino. Judovo izdajstvo Jezusa nam je zelo blizu. Tudi mi smo pisali v zgodovino svojo zgodbo pasijona. Zverinsko mučili svojega brata, nečloveško zlorabljali sestro in ju pribijali z žeblji na križ. Umirala sta, ker sta bila drugačna, ker smo se ob njiju čutili ogrožene. Naš strah pa piše zgodovino dalje. Ob koncu sveta se nam bodo odprle vse jame, vsi mrtvi bodo oživeli.
Nič ne bo skrito. Tako beremo v Apokalipsi. Resnica bo ena sama, danes jih je veliko, vsak ima svojo. Zločinov zato ne bo uspelo prevzeti nobenemu sistemu, ampak le Kralju ljubezni, ki je za njih umrl na križu. Ne iščimo jih več med mrtvimi, ampak živimi, iščimo jih na mostu odpuščanja, ki presega človeško logiko. Odpuščanje je le eno samo, Kristusovo. Za svoje je prosil na križu, ko je umiral: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Povabim vas, da se na velikonočni ponedeljek podate v Emavs, h grobu tistega, ki išče razumevanje, ki bi bil rad potolažen, ki potrebuje vašo pomoč.

Kristus je zares vstal, vam lahko zatrdim, in ne iščite ga med mrtvimi, ampak med živimi! Velika noč je za vse nas!