Mojca Širok. Foto: MMC RTV SLO
Mojca Širok. Foto: MMC RTV SLO

Danes ima Vatikan kanal na portalu YouTube, papež račun na omrežju Twitter.

Toda scenografija starodavnega rituala, s katero Cerkev išče voditelja, ki naj jo varno vodi med čermi sodobnega sveta, ostaja ista. Tla Sikstinske kapele so z lesenim odrom zravnana v eno samo površino, da ne bi stopničke pred oltarjem pri glasovanju spodnesle katerega od kardinalov. Motilci signalov naj bi preprečili skomine, da bi kdo od prisotnih v živo na socialnih omrežjih komentiral dogajanje. Prisege molčečnosti, zaklenjena vrata, sežiganje volilnih lističev, dim iznad streh namesto spletnega čivka.

Prvi konklave v času spletne komunikacijske omreženosti je konklave z madeži sramote na javni podobi Cerkve, konklave notranjih napetosti zaradi posvetnih slabosti svete kurije, konklave brez jasnih favoritov in prvi konklave z resnimi kandidati z neevropskih celin.

A se kardinali zavedajo, da bi ne smel trajati dolgo. Noben konklave v zadnjih sto letih ni trajal več kot pet dni. Joseph Ratzinger je bil leta 2005 izvoljen po le dnevu in pol, njegov predhodnik Karol Wojtila leta 1978 po treh dneh in osmih glasovanjih.

Ratzinger, muenchenski nadškof, je v Vatikan prišel leta 1981, v letu atentata na Janeza Pavla Drugega. Poljski papež ga je k sebi vabil že leta 1979, leto dni po izvolitvi, in dvakrat leta 1981. Tretjič ga Ratzinger ni več mogel zavrniti. Vodja kongregacije za verski nauk je bil dobrih 23 let, do Wojtilove smrti, čeprav je za upokojitev prosil že leta 2002. A je bil takrat Wojtila tisti, ki ga je zavrnil.

V konklavu je veljal za favorita. Že ob prvem glasovanju naj bi po virih italijanskih medijev dobil 47 glasov od 115, v drugem 65, v tretjem 72, v zadnjem 84, sedem več od absolutne večine. Argentinski kardinal Jose Maria Bergoglio, njegov neposredni nasprotnik, jih je imel v prvem 10, v drugem 35, v tretjem 40, v zadnjem 26.

V nenehnem merjenju moči med konservativno strujo, ki zastopa stališča tradicionalne Cerkve, in progresisti, ki si želijo večje odprtosti in sprememb in ki so imeli takrat nesporni vzor, nekdanjega milanskega nadškofa Carla Mario Martinija, je prevladala prva.

A je Joseph Ratzinger, ki je bil izvoljen zato, da po zgodovinskem pontifikatu karizmatičnega Poljaka brez pretresov brani, nadaljuje in krepi tradicijo Cerkve, z eno samo moderno potezo prizemljil njeno temeljno institucionalno avtoriteto.

Kako zelo nepričakovan je bil Benediktov odstop, kaže tudi način, kako je svet izvedel zanj. Neposredno od papeža, po uradni poti, brez ekskluzivnih čivkov.

Prva, ki je novico objavila v javnosti, je bila novinarka italijanske tiskovne agencije ANSA, ki poroča iz Vatikana in ki je prva v vatikanskem tiskovnem središču, kjer so novinarji sicer rutinski dogodek, kozistorij o razglasitvi novih blaženih, spremljali prek videokonference, doumela pomen papeževih latinskih besed in ga poslala v svet.

V času hipnega prenašanja informacij in globalni komunikacijski povezanosti planeta, v Vatikanu papeža Ratzingerja, iz katerega so uhajali zaupni dokumenti, govorice in namigi, obtožbe in natolcevanja, je najpomembnejša odločitev kakega papeža v zgodovini sodobne Cerkve ostala popolna skrivnost, dokler je ni objavil papež sam. Zanjo so vnaprej vedeli le njegov brat in nekateri najožji sodelavci. Tudi tisti, ki so pred konzistorijem dobili papežev govor, osupljive novice niso izdali.

Nemški papež, ki so mu očitali, da dopušča kaos v svoji kuriji, je stroju, ki poganja versko ustanovo z milijardo dvesto tisoč verniki, izklopil napajanje. Kdor bo prišel za njim, ga bo moral zagnati popolnoma na novo.

Posledice Benediktovega dejanja, ki jih danes sploh še ni mogoče predvideti, utegnejo biti za Cerkev, kot jo poznamo danes, usodne.

In največja burka usode je dejstvo, da je versko doktrino ošibil prav človek, ki je bil dve desetletji kot vodja kongregacije za verski nauk njen strogi in nepopustljivi varuh.