Beremo
()
Neverend
Roman Neverend je vzniknil iz serije kratkih zgodb, v katerih Aleš Šteger tako ali drugače obravnava temo vojne. Foto: Založba Beletrina
Aleš Šteger
Aleš Šteger v romanu Neverend na način mešanice grotesknega, fantastičnega in fantazijskega občasno pa tudi new-agevskega, nastavlja družbi (izkrivljeno) zrcalo. Foto: BoBo

Dodaj v

Aleš Šteger: Neverend

Ljubljana: Beletrina, 2017
19. april 2018 ob 08:51
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Neverend Aleša Štegra je milo rečeno nenavadna knjiga. Avtor je v intervjuju za Delo dejal, da so najprej nastale vojne zgodbe, ki tvorijo gravitacijsko točko. Napisali naj bi jih trije zaporniki: Panfi, Dionej in Fiil.

Zgodbe prek elektronske pošte prejema mlada pisateljica, ki ji je njen ljubimec Kafka, kasneje tudi politični funkcionar novega režima, našel delo – poučevanje kreativnega pisanja v zaporu na Dobu. Gre za realni projekt Vključujemo in aktiviramo, ki je med drugim pošiljal pisatelje po zaporih po državi z namenom, da bi ustvarjalci dvignili motivacijo in kompetence zapornikov za čas, ko bodo spet na prostosti. Avtor knjige, ki občasno seže v misli junakinje, je sarkastičen do tovrstnih projektov: pisatelji seveda ne verjamejo, da lahko komur koli v zaporih povedo kar koli smiselnega, vendar to kljub temu počnejo zaradi denarja. ”In na Ministrstvu to podpirajo, ker so zavezani k brezsmiselnemu trošenju denarja, ki pa mora biti zakamuflirano v na videz čim bolj plemenit ovoj.”

Že na prvih straneh knjige se pripovedovalka spušča v eksperiment; da bi kaotično situacijo zajela, si kupi zvezek, v katerega namerava dnevno zapisovati dogodke. Ta intimistična zasnova naj bi bralcu odprla vrata v življenje mladega dekleta, čeprav se kmalu izkaže, da je v Neverendu zelo malo intimnih doživljajev in da je vse, tudi ko smo postreženi s sanjskimi podobami in s tem nezavednim, bolj ali manj dejanje javnega značaja. Ali gre za posledico dejstva, da dnevnik piše pisateljica, romanopiska, ali za to, da je avtor Aleš Šteger, povzel način pisanja iz projekta Na kraju zapisano, torej "spravljanje jezika v tako nemogočo situacijo, da prične pisati samega sebe", na začetku ni jasno. Poetičnost besedila se poraja iz "prisluškovanja reki jezika", čeprav je tudi jasno, da gre v Neverendu za stezosledstvo realijam. Junakinja, ki je precej ekscentrična, saj ves čas izvaja mini performanse, hkrati pa si v stanovanje nosi mrtve živali z odsekanimi glavami, postane nekakšen stenograf razpadajoče družbe.

Knjiga ima dekameronično strukturo. Ta kljub apokaliptičnim tonom nosi v sebi draž, zaradi katere v podtonu slišimo avtorjev hehet, hkrati pa ima Neverend tudi dokumentaristične težnje. Vsebina tega, o čemer piše Šteger, se upogiba pod gravitacijo ne le vojnega dogajanja na Balkanu, temveč tudi zdajšnje državljanske vojne v Sloveniji, ki resonira s stanjem v Evropi (dobesedno: vznikanjem desničarskih strank, materialnim pomanjkanjem in podobno). Šteger tako meša fikcijskost z realnim krajem in časom. Tekst je, podobno kot Na kraju zapisano, zaznamovan z dvojnostjo: na eni strani imamo štegrovsko zazrtost in na drugi dokumentaristično odzivnost, ki kot s skalpelom reže pod družbeno povrhnjico in hkrati prehaja v nadrealno. Fragmentarnost tu nadomesti boccaccievsko množenje zgodb, tako da je vezni tekst trdno sprijet z vstavljenimi zaporniškimi zgodbami, ki so pravi pripovedni biseri.

Pri vstavljenih zgodbah v drugi polovici knjige, ko nam pisateljica pokaže še svojo romaneskno snov, ki se stakne z biografijo dveh botanikov Linnaeusa in Scopolija iz Idrije (iz 18. stoletja), se odpre tudi vprašanje izsledkov zgodovine kot manipulativnega orodja, ki v vsebinskem pogledu proizvaja praznino. Posebej v žanrskem smislu se tako odpira vprašanje strahu pred naivnostjo. Zdi se, kot da pripovedovalka in z njo tudi avtor, verjameta, da je linearna naracija stvar zaprašenosti. Na vsebinski ravni pa pripoved deluje kot eksperiment, kjer je vse samo simulacija – časovnica sta razpadajoči banani, ki ju pisateljica pusti na kuhinjskem pultu. S tem je tudi vojna oziroma vojno dogajanje zreducirano na nekaj, česar zunaj produkcijskih mehanizmov ni; vojna ni več stvar travmatičnega, ampak domišljijskega. Junakinja veznega besedila nam narekuje, kako zgodbe o vojni brati – kot zgodbe o globokem duhovnem spopadu, ki ni od tukaj in zdaj, marveč od zmeraj in povsod.

“Berem jih kot vojno, ki poteka brez preneha v vseh nas”, tik pred koncem pomisli pisateljica, pri čemer se pojavi pomislek – če so vse vojne enako boleče, potem nobena, niti zadnja balkanska, ne more biti bolj boleča. Eksperiment se izteče v poskus univerzalizacije, pri čemer je smiselno poudariti, da je Štegrov Neverend žanrsko neopredeljiv; pri tem ni toliko mišljena napaberkovanost mikro zgodb, ki segajo od psevdoavtobiografije, dnevnika, popotniške literature do zgodb, ki spominjajo na Šeherezado, ampak na specifičen jezik. Šteger je svojo junakinjo izpostavil – in je pri komentiranju evropskih trgovinskih vojn, razpada Evropske unije, političnega populizma itn. – uporabil imanentno metodo, vendar je besedilo, drugače kot Na kraju zapisano, revidiral. Ne deluje več kot surov material, temveč se v določenih delih kot preko stričeve fotografije ali Scopolijevih botaničnih odkritij, sprime, ob tem pa ohrani prvinsko aluzivnost, tako da začutimo dekadentno stanje družbe.

Podobno kot že v prejšnjem romanu Odpusti Aleš Šteger na način mešanice grotesknega, fantastičnega in fantazijskega občasno pa tudi new-agevskega, nastavlja družbi (izkrivljeno) zrcalo. Opisovanje na videz faktičnega sveta in uvedba potujitvenih postopkov odpreta bralčev zgodovinski spomin na primerljivo literarno alegorično pripovedništvo, ki sega v čas rabelaisovske proze. Baročna lahkotnost je tudi pri Štegru prežeta z grenkobo, celo temno slutnjo o najglobljih človeških vzgibih, verjetno pa tudi z občutkom nemoči. Takšen primer v Neverendu je lociranje meja osebne svobode. Zapor je, in sicer v postfoucaultovskem pomenu, idealno izhodišče za spraševanja – do kod seže svoboda, koliko svobode sploh še imamo ob nevidnih omejitvah, kako se ideja zaprtosti širi onstran restriktivno zaprtih okolij itn. Zanimivo napisana distopija torej, ki bi ji v tem prostoru, tudi zaradi obsega, težko našli primerljivo delo.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo