Obe zbirki Andreja Medveda, Deviški vrelec in Kočijaž smrti, sta nesporno vredni pozornosti občutljivega bralca sodobne slovenske poezije. Foto: BoBo
Obe zbirki Andreja Medveda, Deviški vrelec in Kočijaž smrti, sta nesporno vredni pozornosti občutljivega bralca sodobne slovenske poezije. Foto: BoBo
Andrej Medved: Kočijaž smrti
Kočijaž smrti je prispodoba Harona, ki vozi umrle duše čez reko Aheron v Hades. Pesniški jezik je značilno slikovit in nabit s pomeni, ključno je občutje univerzalne napetosti vseh oblik življenja med stanji fizike in metafizike, torej nečesa življenjskega, tostranskega ter posmrtnega, nadzemskega, duhovno neznanega, prepuščenega domišljiji pesnika in vsem nam. Foto: Hyperion

Izstopa značilen ritem jezika, zgoščeno sneženje besednih omrežij, domišljijskih labirintov, gost tok finega poetičnega svétenja, v katerega moramo vstopiti in se mu popolnoma predati, sicer smo v nevarnosti, da do konca knjige le oddrsamo po površini.

Če se osredotočimo na Deviški vrelec in Kočijaža smrti, vidimo, kako silovit magnetizem je Medvedov pesniški postopek. Magnetičnost se kaže v skoraj nepretrganem spoju verzov od začetka do konca obeh zbirk, v tem sta si seveda močno sorodni, po drugi strani pa gre za vsebinsko antipodni, izrazito kontrastni knjigi, saj prva pomeni hvalnico življenju in mladosti, druga pa stopi v mračni ris smrti, ki ga ponazarja tudi reprodukcija znamenite hrastoveljske freske Ples smrti na začetku knjige. Deviški vrelec je posvečen Larisi, deklici, znani že iz ene prejšnjih zbirk Deklica z ognjeno glavo. Knjiga je pesnikov poklon krhki in nežni, sanjski in z nebrzdano domišljijo razkošni mladosti do desetega leta. Je hvalnica vrelcu otroški neobremenjenosti s svetom življenja odraslih, je spev pravljični domišljiji poezije, ki jo daruje Larisi. Da bi jo varovala in hranila, pomirjala in napajala v snu. Postopek pesnjenja v Deviškem vrelcu je resnično vretje fantastične, pravljične fontane metafor in podob, simbolov in vzdušij, ki odpirajo prostor tako otroški kot odrasli domišljiji. Navezuje se na izročilo pravljičnosti arabskega sveta, ob tem pa kot pri barvito prazničnem ognjemetu kar prasketa od slik neverjetnih jezikovnih asociacij, že skoraj prenatrpanih verzov z veseljem nad čarobnostjo pripovedovanja deklici. Včasih zbirka spominja na pravljično slikanico za otroke, v kateri je edino izrazno sredstvo zgolj razkošje pesniškega jezika. Močan pesnikov bestiarij dopolnjuje magično pravljičnost Deviškega vrelca kot živ rajski vrt, v knjigo vnaša dinamiko estetike, ki je tudi sicer značilna za Andreja Medveda. Nežnost, substanca Deviškega vrelca, se izkristalizira v verzih:

nič ni tako neznatno in minljivo … kot

sled prahu na dlani … zvok listja na dvorišču …

in kapljica snežinke na obrazu deklice z angelskimi krili.

Nasprotno je Kočijaž smrti prispodoba Harona, ki vozi umrle duše čez reko Aheron v Hades. Pesniški jezik je značilno slikovit in nabit s pomeni, ključno je občutje univerzalne napetosti vseh oblik življenja med stanji fizike in metafizike, torej nečesa življenjskega, tostranskega ter posmrtnega, nadzemskega, duhovno neznanega, prepuščenega domišljiji pesnika in vsem nam. Hrastoveljski ples smrti je v Medvedovem Kočijažu smrti še mnogo več in hkrati brezčasen, veljaven za vse prostore. Že na začetku zbirke se nam prikaže podoba otroškega trupla na peščini sredozemskega otoka, enega brezštevilnih beguncev iz območja absurdnih moríj v arabskem svetu. Sredozemsko morje namiguje na Stiks, evropska obala se ponuja kot upanje, kočijaži smrti s svojimi plovili predstavljajo posrednike med obema deželama. Izjemna novost, ki jo Andrej Medved vnaša v slovensko poezijo s to zbirko, je izpostavitev problema iztrebljanja živalskega sveta, ki je ob poudarjanju eksodusa s kriznih žarišč Arabskega polotoka močno potisnjen v ozadje. Sledimo pokrajinam Afrike, senzibilno opisane prizore lova, ki se bridko dotaknejo pesniške zavesti. Človeštvo bi bilo brez živalskega sveta opustošeno in obsojeno na samoto. Znotraj verzov, zelo racionalno razporejenih skozi zbirko, običajno so po trije na stran, žari neukročena domišljija avtorja, ki si da duška v nizanju silovito razgibanih, barvitih podob. Ustvari vzdušje pokrajin, zvokov in glasov, rastlinja, živali in ljudi, naselij, ki so čudežno neobičajna, pa vendar prepoznavna kot zemska, saj s konkretnimi imeni, na primer Koprski zaliv, pokaže, od kod izvira, kje domuje. Zagotovo podobe izvirajo tudi iz sveta slikarjev in principov ustvarjanja njihovega imaginarija, saj tako slovensko kot svetovno slikarstvo Andrej Medved zelo dobro pozna, ne nazadnje je študiral umetnostno zgodovino. Barve so še kako pomemben del Medvedove estetike, se pa zlivajo z vonji in podobami njegovega zelo sugestivnega in izmuzljivega pesniškega jezika. Škripa puščavski pesek v listih palm, živali padajo pod streli lovcev na safariju. Trupla razpadajo. Tako kot v konkretnem življenju sobivata lepota dobrega in estetika grdega, odvratnega, kjer tako združeni svetovi tvorijo zgoščeno magmo realnosti, kakršna je, na pesniški način seveda. V Kočijažu smrti tako skupaj drhtijo živalska in človeška bitja, brez razlike, in se borijo za golo preživetje, za obstanek v čudežu življenja na našem planetu. Pesnik se sprašuje:

ko grm v cvetju spet ozeleni in prideš,

z dušo, brez telesa, mi naproti … se dvignem tih

v samoti, v mrgolenje zvezd, kjer diham zrak, ki ga izdihaš ti …

Obe zbirki Andreja Medveda, Deviški vrelec in Kočijaž smrti, sta nesporno vredni pozornosti občutljivega bralca sodobne slovenske poezije, s svojo estetsko in etično prodornostjo pa sodita v sam vrh Medvedovega ustvarjalnega opusa.

Ivan Dobnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)