Beremo
()
Bojan Sedmak: Mraken ali Bitje ponoči
Bojan Sedmak v svoji pesniški pisavi ohranja formalno in pravopisno pravilnost. Pesmi so sestavljene iz različno dolgih kitic, nekatere so zapisane kot poezija v prozi. Foto: Litera

Dodaj v

Bojan Sedmak: Mraken ali Bitje ponoči

Maribor; Litera, 2018
11. oktober 2018 ob 20:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

Bojan Sedmak je velik poznavalec poezije, njegovi verzi pa se dvigajo nad vse tisto, kar se je ohranilo v njegovi zavesti, in zapojejo z novo pesniško melodijo. V verzih je zgoščeno presenetljivo jezikovno bogastvo, besedne igre so domišljijsko razkošne in blesteče. Povezovanje visokega in vzvišenega na eni strani ter banalnega in nizkega na drugi se ponuja s posebnim čarom in presenetljivo lahkotnostjo.

Zdi se, kot da bi se prvine dekadence, simbolizma in nadrealizma prepletle v novo celoto, ostali bi le komaj prepoznavni sledovi, vse drugo pa bi bilo drugačno in sveže vabljivo. V postmodernistični maniri so v ležečem tisku ohranjeni verzi nekaterih znanih pesnikov (na koncu so celo omenjeni), razbrati pa je mogoče tudi kakšno Nietzschejevo, Prešernovo, Lorcovo in Kosovelovo besedo ali besedno zvezo. Porajajo se parafraze, marsikaj je treba razumeti v prenesenem pomenu.

Pesnik v svojih verzih z izbranimi metaforami in simboli doživlja in razkriva nočno dogajanje. Ko se ponoči sprehaja, je eno s splinom. Ker na teh sprehodih nikjer ni nikogar in se skoraj nič ne dogaja, drugič pa je toliko vsega, da si je to komaj mogoče vtisniti v spomin, je poglavitno tisto, kar je v njegovi notranjosti. Bitju je namenjeno, da pride v stik s samim sabo. Tam lahko le poseda ali pa išče odgovore na vprašanja o lastnem in vendarle tudi tujem bivanju. Skrivnostni in muhasti mraken ga ne more obvladati, čeprav proti pesniku steguje svoje lovke in krake. Če bi mu po naključju prišel preblizu, bi ga mraken zagrabil in zalučal v svoje razbeljeno črno srce. Mraken namreč ni le izmislek kakih možganov, njegova vloga ni samo simbolična. Kot da bi bil na črpalki, toči gorivo oziroma tanka apeiron, o katerem je imel marsikaj povedati antični filozof Anaksimander. Nekateri sicer ne verjamejo vanj in dvomijo, da mraken sploh obstaja, čeprav nenehno oddaja znake in je najbolj dejaven v sanjah. Opazuje človeško vrvenje, samotnost, odtujenost in omamljanje, ne prezre čisto preprostih dogodkov, ljubezenskih čustev in obupa pred odhodom s tega sveta.

Bitja ponoči stiska k tlom lom morale. Pesnik dahne, da je stvarnikov moralo biti več, saj en sam ne bi mogel povzročiti toliko grozot. Vidi, kako črn postaja svet, človeška zloba ima posebno in nevarno ostrino, politika tako kot mraken steguje svoje lovke. Iz teme bi se bilo treba izvleči, toda kako neki bi se to lahko zgodilo, ko pa se dan in noč nenehno menjavata. Mrak simbolizira tudi mračnjaštvo. Nikamor se ni mogoče skriti, saj imajo prostori tudi svojo zgodovino in svoj spomin, kar pa ostane zapisano, so vse prepogosto zgolj knjige mrtvih. Morda so najbolj odrešujoče tiste zapovedi, ki jih izreka poezija. Za ironijo je značilna negotovost, a kljub temu je včasih primerna in uporabljiva. Tu in tam zasije filozofija, v kateri je resnica le pridih, ki se včasih razklene in zatem ponikne, sama sebe užene iz glagola ugnati. Čas kolovrati, ne da bi vedel zase in se oziral na človeka na zemlji. Obstaja pa tudi preprost odgovor na zapletena eksistencialna vprašanja, in ta se glasi: bistvo vesolja je uživanje kave. Toda že v naslednjem hipu je treba prisluhniti verzu, ki govori o tem, da so udi, povezani z možgani, najmočnejša sila v naravi in vsej galaksiji, skratka, energija, ki ubija soljudi.

Bojan Sedmak v svoji pesniški pisavi ohranja formalno in pravopisno pravilnost. Pesmi so sestavljene iz različno dolgih kitic, nekatere so zapisane kot poezija v prozi. Zgodi se, da se verz nadaljuje na začetku naslednje kitice. Domiselna je raba pomanjševalnic, na primer: grozljivkica, senčica, službica, tekmica, molitvica, dušica in tako dalje. Poet reči pooseblja. Svoje pesmi imenuje meditacije ob polnočnem vinu končnosti. Pesniška zbirka Mraken ali bitje ponoči prinaša kakovostno poezijo, ki zasije kot novost na slovenskem Parnasu.

Spremno besedo z naslovom Metafizični laboratorij je napisal literarni kritik in pisatelj Aljaž Krivec. V pesmih Bojana Sedmaka odkriva filmsko logiko, znanstveni paradoks, mešanje ontoloških ravni in filozofsko osnovo jezikovnega spopada. V verzih zaznava nenehno beganje, menjavanje podob in včasih tudi kak smrten krč. Meni, da ta poezija avtorja, sicer tudi glasbenika, odvezuje od logike glasbenega besedila. Pesniški izraz je nov, očitne so slogovne spremembe. Aljaž Krivec svojo tehtno in poglobljeno analizo končuje z vrednostno sodbo, da je pred nami zbirka, ki ponuja sintezo odlične poezije in željo po dialogu z bralstvom.

Iz oddaje S knjižnega trga

Marija Švajncer, 3. program Radia Slovenija, Ars
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo