Beremo
(4)
David Graeber: Fragmenti anarhistične antropologije
Knjigo Fragmenti anarhistične antropologije je na naših tleh lani izdala Založba /*cf. v prevodu Polone Poberžnik, s spremno besedo Darija Zadnikarja. V izvirniku pa je izšla leta 2004. Foto: Založba /*cf.
       Anarhizem je v standardnih prispevkih po navadi prikazan kot revnejši bratranec marksizma, teoretsko nekoliko preprost, vendar možgane nadomeščata strast in iskrenost.       
 David Graeber
       Svet pravzaprav nima nobene obveznosti, da bi živel v skladu z našimi pričakovanji, in kolikor se stvarnost nanaša na kar koli, se nanaša natanko na to, česar naše umišljene razlage nikoli ne morejo v celoti zajeti. Še zlasti totalitete so vedno plod naše domišljije. Nacije, družbe, ideologije, zaprti sistemi … nič od tega v resnici ne obstaja. Stvarnost je vedno neskončno bolj kaotična od tega - četudi je prepričanje, da te totalitete obstajajo, neizpodbitna družbena sila.       
 David Graeber
Paul Lafargue (1842-1911)
"Morda se bo vladanje z medijskim spektaklom spremenilo kar v navaden spektakel (nekako tako, kakor je nakazal Paul Lafargue, Marxov zet s Karibskega otočja in avtor dela Le Droit à la paresse [Pravica do lenobe], ko je predlagal, da bi po revoluciji politiki še vedno opravljali koristne družbene funkcije v industriji zabave)." David Graeber. Foto: Wikipedia

Dodaj v

David Graeber: Fragmenti anarhistične antropologije

O čem govori ena izmed osrednjih figur gibanja Occupy
1. avgust 2014 ob 07:05
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kratko uvodno besedilo pojasni, da Fragmenti anarhistične antropologije, ki so zbir misli, osnutkov potencialnih teorij in manifestov, prinašajo "bežen pogled na očrt korpusa radikalne teorije, ki ga dejansko ni, čeprav bi nekoč v prihodnosti prav lahko bil".

Prvi spis, naslovljen Zakaj je na univerzi tako malo anarhistov? napove, da se bo pričujoče delo ukvarjalo predvsem z vprašanjem, kakšni teoriji bi se morali posvečati tisti, ki si prizadevajo pomagati ustvariti boljši svet, ki bo omogočal, da bomo lahko ljudje sami svobodno urejali svoje zadeve. Avtor knjige David Graeber precejšnje umanjkanje anarhistov na univerzi delno pripisuje temu, da ni pretirano uporaben za visoko teorijo in da se posveča prvenstveno oblikam prakse.

Apel za nizko teorijo
To seveda ne pomeni, da je anarhistična teorija nemogoča oziroma da bi anarhisti morali biti proti teoriji. Avtor tukaj pravi, da anarhizem bolj kot visoko teorijo "potrebuje nekaj, čemur bi lahko rekli nizka teorija: način spoprijemanja z realnimi, neposrednimi problemi, ki izhajajo iz transformativnega projekta".

Pierre-Joseph Proudhon, Mikhail Bakunin, Peter Kropotkin itn., torej misleci 19. stoletja, ki se jim v zgodovinskih prispevkih o anarhizmu po navadi pripisuje vlogo "ustanovnih očetov", si niso predstavljali, da so iznašli kaj povsem novega. Zavedali so se namreč, da tradicionalna anarhistična načela - avtonomija, prostovoljno povezovanje, samoorganizacija, vzajemna pomoč in neposredna demokracija - v bistvu temeljijo na oblikah vedenja, ki so stare približno toliko kot človeštvo.

Spis konča z mislijo, da je že samo po sebi pomenljivo, da se je z leti pojavila "nenavadna privlačnost" med anarhizmom in antropologijo. Ta se dejansko pokaže kot precej uporabna, saj je, kot pravi Graeber, ena izmed očitnih vlog radikalnega intelektualca, da "si ogleda tiste, ki ustvarjajo alternative, zmožne preživetja, poskuša razumeti, katere bi morda lahko bile širše implikacije tega, kar (že) počnejo, nato pa te ideje ponuditi nazaj, ne kot recepte, temveč kot prispevke, možnosti - darove".

Zanimanje za alternativna moralna načela ali skoraj že obstoječa anarhistična antropologija
Po začetniku francoske antropologije Marcelu Maussu ljudske prakse zagotavljajo izhodišče tako za moralno kritiko kapitalizma kot tudi za mogoče poglede na to, kakšna bo družba prihodnosti. Gojil je prepričanje, da socializma ni mogoče vzpostaviti z državno uredbo, temveč postopno, od spodaj navzgor in na "ogrodju stare družbe". Vendar čeprav so to klasična anarhistična načela in čeprav je imel Mauss med antropologi verjetno največ vpliva na anarhiste, se sam ni prišteval k njim.

Njegov vpliv je izhajal predvsem iz tega, da "so ga zanimala alternativna moralna načela, ki so odprla pot razmišljanju, da so bile družbe brez držav in trgov take, ker so aktivno hotele tako živeti". Po Graeberju to pomeni, da so v bistvu bile anarhistične in da "kolikor fragmenti anarhistične antropologije že obstajajo, v veliki meri črpajo od njega".

Možnost "angažiranega umika"
Teorija eksodusa domneva, da kapitalizmu in liberalni državi ne nasprotujemo najučinkoviteje z neposredno konfrontacijo, temveč s tem, kar Paolo Virno imenuje "angažirani umik". Gre za množični beg tistih, ki so se odločili vzpostaviti nove oblike skupnosti.

Zgodovinski viri pričajo o tem, da so imele najuspešnejše oblike ljudskega odpora ravno to taktiko: "Niso odkrito nasprotovale oblasti (to po navadi pripelje do tega, da vas zakoljejo, če pa ne, vas spremenijo v - pogosto celo še gršo - različico tistega, čemur ste sprva nasprotovali), temveč so se s to ali ono strategijo izogibale njenemu primežu (pobeg, dezerterstvo, ustanovitev novih skupnosti)."

Zakaj torej še vedno nimamo anarhistične antropologije?
Zaključni spis, ki nosi naslov Antropologija (v kateri avtor nekoliko nerad ugrizne roko, ki ga hrani), začne z vprašanjem, ki se ga je, kot prizna, do zdaj rahlo izogibal - zakaj antropologi še vedno niso osnovali anarhistične antropologije. Po Graeberjevem mnenju je to malce čudno, saj so antropologi edina skupina znanstvenikov, ki ima vedenje o dejansko obstoječih družbah brez države. Poleg vsega drugega se antropologi vsaj zavedajo, da so banalne predpostavke o tem, kaj bi se zgodilo, če bi odpravili države ("Ampak ljudje bi kratko malo pobili drug drugega!"), povsem zgrešene.

Razlogov za neobstoj je seveda veliko, nekateri pa so precej praktični in posledično razumljivi. Prvi je zagotovo ta, da zaradi tega, da anarhizem pomeni predvsem etiko prakse, ko se ozremo na antropološko prakso, pridemo v precej neprijetno situacijo - še posebej glede terenskega dela. Nadalje se antropologija kaže kot disciplina, ki se nekako boji svojega potenciala, saj kljub temu, da "je v položaju, da posplošuje o človeštvu kot celoti - ker je edina disciplina, ki dejansko upošteva človeštvo kot celoto in je seznanjena z vsemi potrebnimi primeri".

Naslednja težava je tudi sama obsežnost tematike. Saj kdo pa ima sredstva in čas, da se posveti vsem mogočim pojmovanjem določenega pojava v različnih kulturah. Posledica tega pa je, da se antropologi ne posvečajo več širokim teoretskim posplošitvam in namesto tega prepustijo delo evropskim filozofom, ki "nimajo nobenih težav z razpravljanjem o želji, domišljiji, sebstvu ali suverenosti, kakor da bi te pojme iznašla Platon ali Aristotel".

Seveda pa pridemo tudi do točke, ko trčimo ob vprašanje politike. Večina (sodobnih) antropoloških besedil je napisanih na način, ki daje vtis, da se njihovi avtorji dojemajo kot precej radikalne in prejkone levo usmerjene. Pa tudi večina njih govori o današnji dobi kot o "poznem kapitalizmu", kar po Graeberju daje vtis, da menijo, kako bodo s tem pospešili propad tega sistema. Nadaljuje pa, da "se je težko domisliti antropologa, ki bi v zadnjem času dal kakršen koli predlog o tem, kaj bi bila alternativa kapitalizmu". Kot liberalci se večinoma nikakor nočejo opredeliti in kot osnovna politična zaveza se kaže "neke vrste svobodomiselni populizem". "Če nič drugega, prav gotovo nismo na strani kogar koli, ki je elita ali se v dani situaciji ima za elito."

In kje je David Graeber?
Fragmenti anarhistične antropologije so delo, ki je najbrž nastalo tudi iz občutka dolžnosti, da Graeber kot antropolog postori to, kar bi po njegovem mnenju že moralo biti opravljeno. Nedvomno lahko zatrdimo, da gre za utopično-politični angažma, vendar je tukaj utopična zgolj njegova drža, ki je nemara neizogibna za anarhizem, njegove sistemske rešitve pa temeljijo na pragmatičnosti. In ko si zastavlja vprašanje pomena in dojemanja pojmov, kot so na primer zahodna družba, država, neposredna demokracija, revolucija itd., prek tega podaja tudi mnogo pragmatičnih zastavkov rešitev oziroma primerov delujočih modelov.

Delo je pomembno tudi zato, ker razkrije, da ti alternativni modeli niso nastali pri novih gibanjih, temveč jih najdemo tako geografsko kot časovno razpršene po različnih družbah. Seveda tukaj zlahka najdemo veliko protiargumentov, zakaj neki model ne bi deloval, če bi ga časovno ali geografsko premikali oziroma preslikavali, vendar pa to še ne pomeni tako zlahka, da preživetje družbe brez države ni mogoče.

Na koncu pa omenimo še, da je Graeber - če ne že prej - dokazal, da tudi udejanja, kar predava, saj se je v novejšo zgodovino zapisal kot ena izmed osrednjih figur ("voditeljev"?) gibanja Occupy, kar pa mu je prineslo tudi status enega najbolj prodajanih in vplivnih dandanašnjih zahodnih teoretikov.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
lipnik
# 01.08.2014 ob 22:37
anarhizmu mora uspeti sicer bo človeštvo propadlo kajti obstoječi fašokapitalizem dolgoročno za ljudi in zemljo ni vzdržen
EHW
# 15.05.2016 ob 11:08
Ravno sem poslušal intervju z njim v oddaji Sternstunde na švicarski TV. Zanimiv pogovor in misli, ki se v marsičem prekrivajo s temo, ki jo obravnavam v svoji knjigi DRUGAČEN SVET JE MOŽEN.
Balaž
# 01.08.2014 ob 11:18
Založba cf* si je z izdajanjem že skoraj žanrskih knjig poslala strel v koleno. Še do pred nekaj let so izdajali fantastične knjige, tole sedaj pa je že preveč zlito s časom.
Spuzva
# 01.08.2014 ob 10:39
Hvala za članek!
Kazalo