Roman je prevedla Anita Jadrič. Foto: Cankarjeva založba
Roman je prevedla Anita Jadrič. Foto: Cankarjeva založba
Elena Ferrante
Tretje delo Neapeljskega cikla je najboljša izdaja v literarnem kvartetu Elene Ferrante. Foto: Cankarjeva založba

O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo je brzostrelen, navdahnjen in emotivno prepričljiv portret mladenke, ki zbeži iz Neaplja, se poroči z dolgočasnim univerzitetnim profesorjem, mu rodi dva otroka, se ustali v kultiviranih Firencah in spiše literarno uspešnico. Je takšna oseba sploh lahko nesrečna? Seveda, je neprizanesljiva Elena Ferrante, ki Elene Greco ne označi le za begunko, temveč nazadnje tudi za poraženko, sploh v odnosu do večno tekmovalne in neizprosne Lile, na proletarsko realnost obsojene upornice, ki zavrže moža, statusne simbole in udobje neapeljske ekonomske elite in živi v nekonzumiranem razmerju s prijateljem ter tolče revščino v tovarni z mesninami, kjer jo skušajo znanci nagovoriti za razredni boj proti izkoriščevalskim lastnikom in fašistom.

Tretji roman je postavljen v politično razgreto okolje sedemdesetih let, ko čez italijansko mejo niso pljusknili le odmevi maja '68, temveč tudi nasilne dejavnosti nemških teroristov. Tolčeta se radikalna levica in desnica, lastniki tovarn in elita neapeljskega podzemlja doživljata brutalne napade, toda še preden roman prepoji pretirano militantna miselnost, ga Ferrantejeva umiri; v drugi polovici bosta Elenin introspektivni delirij in razdvojenost enako silovita kot oboroženi spopadi na neapeljskih ulicah, njen notranji nemir enako uničujoč kot čustvena agonija junakinje Dni zavrženosti, še vedno najboljšega avtoričinega romana, s katerim se je prvič predstavila slovenskim bralcem.

Naslov romana je zgovoren, obenem določi geografski in moralni položaj obeh junakinj. Medtem ko Lila ostane v Neaplju in se z lastno inteligenco in brezkompromisno trmoglavostjo znova dvigne po družbeni lestvici, obenem pa ostane zvesta svojim načelom, Eleno okolica dojema kot žensko, ki se je "dobro poročila" in si tudi s pomočjo moževih visokih zvez odprla številna vrata. Kultivirani italijanski sever Eleni odpre pisateljske možnosti, čeprav bo strast in motiviko vedno znova lahko našla le v avtohtonem južnjaškem okolju, ki je hitro destruktivno, sploh do žensk v zadrtem patriarhalnem okolju. To je roman o razdvojeni Italiji in ranjenem prijateljstvu; dekleti se neprestano zbližujeta in razhajata, testirata zvestobo, toda bolj kot se zdi, da sta različni, bolj se njuni življenji zrcalita; obe rodita, negujeta strast do istega moškega iz mladosti, pustita svoja moža. Predvsem pa se vseskozi opotekata med odtujenostjo in pripadnostjo.