Filozof, pesnik, prevajalec in urednik Gorazd Kocijančič podpisuje štiri pesniške zbirke - Tvoja imena (2000), Trideset stopnic in naju ni (2005), Certamen spirituale (2008) ter Primož Trubar zapušča Ljubljano (2012), štiri zbirke esejev in prevod Platonovih zbranih del. Njegovi zapisi so prevedeni v angleščino, češčino, srbščino, italijanščino in ruščino. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Rožančevo in Sovretovo ter nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo
Filozof, pesnik, prevajalec in urednik Gorazd Kocijančič podpisuje štiri pesniške zbirke - Tvoja imena (2000), Trideset stopnic in naju ni (2005), Certamen spirituale (2008) ter Primož Trubar zapušča Ljubljano (2012), štiri zbirke esejev in prevod Platonovih zbranih del. Njegovi zapisi so prevedeni v angleščino, češčino, srbščino, italijanščino in ruščino. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Rožančevo in Sovretovo ter nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo
Gorazd Kocijančič: O nekaterih drugih
Delo O nekaterih drugih po strukturi na neki način rahlo spominja na Descartesove Meditacije. Skozi prve tri eseje se namreč prebijamo do tiste gotove točke, ki je izhodišče vsega. A ne gre kot pri Descartesu za pozitivno opredeljevanje, ampak za negativno približevanje, ki se nikoli zares ne konča. Foto: Beletrina

Podnaslov Štirje eseji o preobilju, to je o živalih, sanjah, ekscesu jezika in mračnem niču, začrta ogrodje, kompozicija partikularnih delov pa je sorodna. Ob vstopu v posamezni esej se bralec najprej znajde pred obravnavo pojma v vsakdanji rabi. Kocijančič na primer pregleda zgodovinsko razlago sanj, prečisti filozofske in psihološke interpretacije in tudi moderne znanstvene razlage. Četudi so ti uvodi suvereni, pa do prave erudicije po navadi pridemo proti koncu esejev. V teh se namreč začne hipostatična analiza, ki večinoma gradi na prevpraševanju znanega in spogledovanju z nedoumljivim. Zaključki so obarvani izjemno filozofsko spekulativno, zasidrani so v lastni filozofski interpretaciji, sledi pa jim teološki del, kot postskript, ki skuša pojmovno govorico vsaj nekoliko približati in prizemljiti, in sicer skozi vero.

Kaj nam torej razstira Kocijančič? O nekaterih drugih je delo, ki - preprosto rečeno - res govori o drugem. Ne zgolj o drugem človeku, ampak o drugem bitju, o drugem svetu, skratka o tem, kar nam je nedostopno. O tem, kar je apofatično. In zdi se, da je tovrstno skorajda vse. Človek je razumljen kot monada, kot temelj vsega, kar vidi, dojema in razumeva, a hkrati ne kot brezpogojni temelj. V prvem eseju se bralec uvaja predvsem v mišljenje, kako tuj mu je svet nekoga ali nečesa drugega. Kako nerazumljivo nam je pravzaprav vse, kar nismo mi sami, ob čemer se začnemo spraševati, kakšen je naš dostop do sveta drugih. V Kocijančičevem specifičnem jeziku sledi razlaga na naslednji način:

"S to odprtostjo misli za drugost živalskega 'čutenja', 'mišljenja', 'zrenja', njihovega lastnega 'uziranja' (...) hipostatičnosti, se mi odpira nekaj, kar je drugačno od moje biti – a je vendar na povsem svoj način edina bit. Sleherna žival je hipostaza – ne kot sinhipostaza, ampak kot par-hipostaza, ker totaliteto enhipostazira drugače kot bit, se pravi na meni-ne-analogibilen način, na ne-prevedljiv način. Parhipostaza je osnovni koncept filozofske zoologije, ker je logos same živali misljiv le v napetosti z njo."

Delo O nekaterih drugih po strukturi na neki način rahlo spominja na Descartesove Meditacije. Skozi prve tri eseje se namreč prebijamo do tiste gotove točke, ki je izhodišče vsega. A ne gre kot pri Descartesu za pozitivno opredeljevanje, ampak za negativno približevanje, ki se nikoli zares ne konča. Po tem, ko se dotaknemo različnosti živali in ko zaplavamo skozi sanjski svet, ki nam razpira možnost drugačnih svetov, se znajdemo pred zidom jezika. Ta je na videz edino orodje, s katerim lahko preučujemo realnost, in glavni okvir, v katerega so položena vsa dognanja. A hkrati je ta okvir tudi kletka, če nam ne dopušča raziskovanja tistega, česar pač ne more raziskati. In eno takih področij se skriva v zadnjem eseju O mračnem niču.

Naposled smo na sledi drugega prišli do tako drugačnega, da ga ne moremo spoznati ne empirično, ne razumsko, ne v drugih hipotetičnih analizah. Znajdemo se pred oscilacijo razumevanja boga in niča. Znajdemo se pred razumevanjem nas samih, ki smo, kot priča mistična tradicija, nič drugega kot nič. Pred ničem trepetamo. Iz niča smo nastali. Ne iz Boga, pač pa nas je ta ustvaril iz niča. A čeprav smo nič, ohranjamo tudi tisto božjo iskrico, ki nas je zanetila. Smo del božjega in po bogu. Pri tem je treba razumeti, da Kocijančič razlikuje vsaj pet stopenj niča, pri čemer je ključno razumevanje razlike med nihilističnim in apofatičnim ničem. Avtor na koncu strne misli:

"Nihilistični nič je lahko - … - že vnaprej iz-bit z radikalno drugačnostjo apofatičnega Niča in mojo predanostjo, spokojnim od-puščanjem lastne edine-biti. Nič ničnosti ni ničenje vsega, kar je, bruha iz nedoumljivosti svojega Izvora in je skupaj s celoto sveta, s celoto pojavov, odnosov, razmerij, in jih kot bit vsega enhipostaziram, dan kot ogrožajoča osnova mojega sveta, kot njegovo stalno bitno razjedanje v času, kot njegova skrajna izpostavljenost. Vendar mi ravno v tem, ko na najgloblji ravni vidim, da apofatični Nič ni pregnanten zgolj z ogrožajočim ničem, ki v času razjeda moj obstoj, ampak da daje ta z ničem ogroženi obstoj sam, da torej prebogato – v preobilju – izliva celoto mojega sveta v njegovi biti (…) hkrati z njegovo ničnostjo, zasije medenološka diferenca apofatičnega in nihilističnega niča."

Na koncu pa Kocijančičeva analiza ni le kopica spekulativnega približevanja, zdi se, da ima tudi nastavke za vsakdanje življenje. Skrivajo se v teoloških postskriptih, ki nam skozi razumevanje vere v odnosu do obravnavne teme razkrivajo življenje, ki prek skupne podstati ponuja možnost dobrega. Dobrega kot na neki način neobremenjenega. Kot tistega, ki razume svojo usodo, svojo prepletenost s temeljnim in ki iz tega lahko gradi vsakdanje bivanje. Zagotovo je Kocijančičevo delo treba umestiti v kontekst partikularne filozofske tradicije in bo kot tako največ ponudilo bralcem, ki jim je tovrstna smer blizu, a naposled delo pomeni presežek ali dar, ki bi ga lahko odprli tudi tisti na drugih bregovih miselnega morja.

Tadej Meserko, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).