Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 13 glasov Ocenite to novico!
Katja Gorečan
Avtorica se z elementi antične drame, simbolistične poetične drame, omenjene koreodrame, ljudskih zgodb in pravljic, skozi magičnost, ljudske rituale in simboliko (najbolj očitna je tu številka sedem, motiv gozda, voda, zdravilnih zeli ...) v pričujoči pesniški zbirki loteva izrazito ženskih tematik. Foto: MMC RTV SLO
       Njeno telo ni več njeno telo. Opovedala se je bivanju. Njeno telo je skrčeno na minimalno težko, ki jo prenese njena duša. Njeno telo se je odpovedalo hranjenju. Njeno telo je zlorabljeno, posiljeno, podrhanjeno, izmaličeno, zaničevano. Kože deklic niso prepoznavne. Ker je koža samo koža, ostanejo sledi rezanja.       
 Katja Gorečan; Neke noči neke deklice nekje umirajo
Katja Gorečan
Katja Gorečan, rojena leta 1989, je v slovensko sodobno umetnost vstopila kot študentka primerjalne književnosti, prej pa je končala izobraževanje za vzgojiteljico predšolskih otrok. Celjanka je danes vpisana na magistrski študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Foto: MMC RTV SLO
       Pomeni, da živiva tako kot vsak zase znava. In ko bodo prišle / velike smrti/ te bom držala za roko/ ti boš držal mene/ takrat naju ne bo ničesar več strah. Spustila se bova kot dve kaplji v ocean.       
 Katja Gorečan; Neke noči neke deklice nekje umirajo

Dodaj v

Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo

Književno društvo Hiša Poezije, 2017
12. januar 2018 ob 13:03
Ljubljana - MMC RTV SLO
Nosilka pesniške zbirke Neke noči neke deklice nekje umirajo je intuitivna ženska, lahko čarovnica, lahko vila, lahko stara mati, lahko mlada mati z mrtvorojencem, lahko tista, ki se boji črnega moža, ali pa tista, ki teče z volkovi, predvsem pa ženska z intuicijo, ki gre iz roda v rod, skupaj z vso preostalo psihološko 'navlako'.
Katja Gorečan je nase opozorila že z zbirko Trpljenje mlade Hane, kjer je očiten navdih Goethejev Werther, med drugim pa je bila zbirka označena tudi za nekakšno slovensko različico Punc (Girls). Podobno kot Trpljenje mlade Hane, kjer je pripovedni ton bolj dramski kot lirski, iz dramske osnove izhaja tudi njena zadnja zbirka Neke noči neke deklice nekje umirajo, ki jo je avtorica v podnaslovu označila kot Koreopesem duhov, senc, sanj in volkov.

"Koreopesem je žanr dramskega izražanja ali oblika performativne pisave, ki vključuje poezijo, ples, glasbo in igro. Termin je leta 1975 prva uporabila Ntozake Shange pri označbi svojega dela za zaznamovana dekleta, ki so razmišljala o samomoru/ko je mavrica dovolj", je o koreopesmi v članku Koreopesem ali poetična drama afroameriške feministične avtorice Ntozake Shange zapisala Katja Gorečan, ki se je z delom omenjene avtorice in samo literarno obliko podrobno ukvarjala, torej vpliva in vzora pričujoče zbirke ni mogoče zaobiti ali zanikati. K. Gorečan koreopesem vzporedi s poetično dramo, ker je v njej malo dogajanja, oseb in je namenjena predvsem upodabljanju čustvenih stanj. Gre za neke vrste 'očiščevalno' besedilo, kjer so ženske izrazite nosilke intuicije, skozi pripovedovanje svojih zgodb pa dobijo možnost očiščenja zaznamovanosti.

Avtorica se z elementi antične drame, simbolistične poetične drame, omenjene koreodrame, ljudskih zgodb in pravljic, skozi magičnost, ljudske rituale in simboliko (najbolj očitna je tu številka sedem, motiv gozda, voda, zdravilnih zeli ...) v pričujoči pesniški zbirki loteva izrazito ženskih tematik. Podobno kot je Ntozake Shange pisala o grozotah, ki se godijo afriškim ženskam, se je tudi K. Gorečan lotila grozot, ki so se in se še godijo ženskam na naših tleh. Daje besedo ženskam; predvsem tako ali drugače zatiranim in trpinčenim ženskam, obenem pa vse te realne grozote odmika v svet pravljičnosti, prvinskosti in nadrealnosti. Sedemdelna koreopesem se začne z rekonstrukcijo čarovniškega procesa iz leta 1701, nadaljuje s spomini na čas po 2. svetovni vojni, ko so delovali udbaši in razne ilegalne skupine, med njimi Palčkova banda; delovanje enih in drugih pa je vplivalo tudi na ženske:

marca leta 1950 bi moral v zapor, a je odšel raje v hosto. tam se je srečal s palčkom in njegovimi pajdaši ter je zaživel z njimi uporniško življenje od takrat dalje so bili udbovci redni nepoklicani gostje v naši hiši
deklica 1/ stara mama se vedno joče na družinskih praznovanjih
deklica 2/ stara mama se joče
deklica 3/ so to spomini
reče nekdo
deklica 4/ so to sanje
reče nekdo drug
deklica 5/ stara mama se joče in reče/
deklica 6/ tako je bilo hudo/
ostali sva sami z mamo/ prababico dolganoč/
langenacht
deklica 7/ brata so ubili v gozdu ker je klal živino
deklica 1/ palčkova banda/
očeta so zvlekli po tleh
deklica 2/ do voza in ga odpeljali/
tako je bilo hudo
deklica 3: reče babica/nihče si ni upal priti do naše hiše
deklica 4/ oče je bil zaprt v starem piskru
mlatili so ga/ zaslišvali/
deklica 5/ dolganoč ga je hodila opazovati potem v polje/
deklica 6: kot norca/
kot nečloveka/
kot smet

Nadaljuje se z mrtvorojenim otrokom in tematiko norosti, bežanjem pred črnim možem, ščitenjem umirajočega volka, reševanjem deklice s pomočjo zelišč in konča s potopitvijo v vodo, kar je tudi najbolj ekstremen del pesnitve, kjer je neusmiljeno in z bolečim prizvokom realnosti prikazano posilstvo punce z motnjami v duševnem razvoju, ter se zaključi z epilogom iz neke noči, obrnjenim v neko jutro kot simbolom pozitivnega zrenja v prihodnost.

Snov prehaja iz zgodovinsko-družbeno pogojenih okoliščin v popolnoma intimne sfere podane z izrazito lirskim subjektom sedmih deklic - te lahko stojijo vsaka zase (vsaka deklica namreč nosi svoje lastnosti, npr. Deklico 3 je mogoče razumeti kot nosilko telesnosti), hkrati pa so enovita celota, ki jo je nemogoče razbiti na posameznice. Nosilka besedila je intuitivna ženska, lahko čarovnica, lahko vila, lahko stara mati, lahko mlada mati z mrtvorojencem, lahko tista, ki se boji črnega moža, ali pa tista, ki teče z volkovi, predvsem pa ženska z intuicijo, ki gre iz roda v rod, skupaj z vso preostalo psihološko 'navlako'.

Skozi sedem prostorov oživljanja oziroma sedem delov koreopesmi Katja Gorečan zariše tematski lok sedmih različnih čustvenih in fizičnih stanj, ki so bile in so še vedno aktualne sence strašljive preteklosti, ki se tragično manifestirajo v sedanjosti. Iz prvinskosti narave nepreklicno izhajajoča poetična moč sedmih deklic je uvid do blagega sočutja in zavračanja vsega tega zla, kar je tudi ključ do preseka s krivicami, ki se godijo ženskam.

deklica 1/ starka. vse ve.
deklica 2/ je okostnjakinja. vse voha.
deklica 3/ je jokajoča ženska. vse vidi.
deklica 4/je čarovnica. vse sliši.
deklica 5/je ženska. vse zaznava.
deklica 6/ je deklica. vse išče.
deklica 7/ se je ravno rodila. preveč čuti.

Preko svojih sedmih deklic Katja Gorečan vsem ženskam poklanja glasove, ki opominjajo na še vedno prisotne neenakosti, šovinizme, patriarhalnost, zlorabe, nasilje, (neupravičeno) žensko norost in prenašanje travm. Obenem pa besedilo ostaja pravljično nadrealno, kar mu daje priokus čarobnosti.

Lejla Švabič
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo