Beremo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.3 od 19 glasov Ocenite to novico!
Keeanga-Yamahtta Taylor: From #BlackLivesMatter to Black Liberation
Knjiga je izšla pri založbi Haymarket Books iz Chicaga.
Black Lives Matter
Gibanje Black Lives Matter je nastalo kot odziv na nekaznovano nesorazmerno policijsko ubijanje temnopoltih Američanov, razkriva pa širšo sistemsko diskriminacijo in nasilje nad Afroameričani, katerih korenine segajo v obdobje suženjstva. Foto: EPA

Dodaj v

Keeanga-Yamahtta Taylor: Od #BlackLivesMatter do črnske osvoboditve

Umeščanje gibanja Black Lives Matter v širši protirasistični in protikapitalistični boj v ZDA
6. marec 2017 ob 06:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ali se da problem policijskega nasilja v ZDA, katerega nesorazmerne žrtve so temnopolti prebivalci, reševati parcialno, ali pa ga je treba umestiti v širši kontekst institucionalnega rasizma in konec koncev kapitalizma?

Nekaznovani policijski uboji temnopoltih Američanov so pred nekaj leti spodbudili nastanek gibanja Black Lives Matter (BLM – Temnopolta življenja štejejo), katerega samo ime sproža veliko nelagodja pri številnih predvsem netemnopoltih opazovalcih, tudi na področju medijev. Zakaj štejejo samo življenja temnopoltih in mar ne bi bilo primerneje gibanje proti policijskemu nasilju ali nasilju nasploh imenovati Vsa življenja štejejo, se sprašujejo. Gre za privid inkluzivnosti in izraz nerazumevanja (morda tudi posledica zanikanja) zgodovinskega odnosa ameriških oblasti in večinske družbe do temnopoltih prebivalcev ZDA. Delo avtorice Keeange-Yamahtte Taylor, predavateljice na oddelku za afroameriške študije na Univerzi v Princetonu, z izvirnim naslovom From #BlackLivesMatter to Black Liberation se tako posveča ravno potrebnemu kontekstualiziranju gibanja BLM, brez katerega njegovo razumevanje ni mogoče.

Dobro izhodišče so v uvodu knjige navedene besede Malcolma X-a iz šestdesetih let prejšnjega stoletja o "ameriški mori", ki se za temnopolte prebivalce ZDA kljub siceršnjemu bogastvu države odraža v nesorazmerni brezposelnosti, podzaposlenosti, slabih bivanjskih razmerah in policijskem nasilju. Kot priznava Keeanga-Yamahtta Taylor, pogosto sicer ni smiselno primerjati različnih zgodovinskih obdobij, a v nekaterih primerih preteklost ni popolnoma pretekla.

Avtorica navaja statistične podatke, ki kažejo, da so Afroameričani nesorazmerne žrtve policijskega nasilja, pri čemer v veliki večini primerov policisti niso preganjani ali kakor koli kaznovani, tudi ko se prizna, da so kršili pravila. A (nekaznovano) policijsko nasilje je le vrh ledene gore oziroma ameriškega kazenskopravnega sistema, opozarja avtorica. ZDA predstavljajo pet odstotkov svetovnega prebivalstva, v njihovih zaporih pa je 25 odstotkov vseh zapornikov na svetu. Ob tem je v zaporih več kot milijon Afroameričanov, ki jih zapirajo več kot petkrat več kot belce (med temnopoltimi je zaprtih 2.300 na 100.000 ljudi, med belci pa 450 na 100.000), kar avtorica imenuje "nezasiten apetit kazenskopravnega sistema po temnopoltih telesih". To povzroča družbeno stigmatizacijo, ekonomsko marginalizacijo, številnim ljudem v osiromašenih predelih ameriških mest pa ostanejo na voljo le kriminalne dejavnosti za preživetje. Vse to ustvarja, obnavlja in utrjuje stereotipe o temnopoltih Američanih kot posebno nasilnih in nevarnih, za katere naj ne bi veljale osnovna empatija, solidarnost in človečnost, kar, kot piše avtorica, policiji omogoča, da Afroameričane ubija brez strahu pred kaznovanjem.

Po suženjstvu suženjstvo
Diskriminacija temnopoltih Američanov se ni končala z uradnim koncem suženjstva po koncu državljanske vojne v 19. stoletju. Pravzaprav se ni takrat končalo niti suženjstvo samo. Po koncu uradnega suženjstva so namreč samo za temnopolte ponekod veljala številna pravila, ki so jih pahnila nazaj v suženjske razmere. V Louisiani – avtorica navaja primer neke župnije – je bila recimo takoj po državljanski vojni sprejeta določba, ki je temnopoltim prepovedovala celo zadrževanje v župniji brez pisnega dovoljenja delodajalca, izključno zanje je veljala policijska ura, morali so bili zaposleni pri belcih ("ali nekdanjih lastnikih"), niso smeli najemati ali imeti v lasti hiš v župniji, niso se smeli zbirati po sončnem zahodu (razen v primeru cerkvenih dejavnosti, ki jih je vodil belski duhovnik) in podobno. Kdor je kršil to določbo, je bil kaznovan z denarno kaznijo oziroma je moral kazen odplačati z delom. V 19. in še v 20. stoletju so tako delodajalci lahko najemali kaznjence, kar se je izkazalo za še cenejše kot sužnjelastništvo, saj delodajalcem za kaznjenca ni bilo treba skrbeti kot nekoč za sužnje. Policija je tu igrala ključno vlogo kot servis kapitala in utrjevala podrejen položaj temnopoltih.

Keeanga-Yamahtta Taylor povleče vzporednico med takratno in današnjo vlogo policije. Ker so začela mesta prejemati manj sredstev od zvezne vlade, morajo zanje bolj poskrbeti sama, zaradi česar je postala policija orodje za gentrifikacijo in financiranje prek kaznovanja prebivalcev, pri čemer Afroameričani pogosto predstavljajo njihov nesorazmerni delež. Ferguson, mesto, kjer je beli policist leta 2014 ubil neoboroženega temnopoltega 18-letnika Mika Browna in sprožil množične proteste, avtorica navaja kot primer takšne prakse. Tam Afroameričani predstavljajo 67 odstotkov prebivalstva, a 89 odstotkov ljudi, ki jih policija ustavi in pregleda v prometu. V kar 92 odstotkih primerov aretacij, ki sledijo prometnemu pregledu v Fergusonu, so aretirani Afroameričani. Kazni in aretacije pa ustvarjajo začaran krog zadolženosti, revščine in brezposelnosti med temnopoltimi prebivalci. Ferguson ni izjema, temveč pravilo. Med mesti, kjer so Afroameričani nesorazmerno pregledani in aretirani, so tako tudi Chicago, San Francisco in New York. Kot pravi avtorica, "policija deluje predvsem kot agent družbenega nadzora v družbi, ki je bistveno neenaka, kar pomeni, da večinoma deluje v revnih in delavskih skupnostih," v katerih so Afroameričani nesorazmerno zastopani.

Kdo je kriv? Žrtev je kriva!
Suženjstvu je torej sledilo obdobje suženjstvu podobnih razmer in pozneje obdobje uradne rasne diskriminacije, proti čemur se je bojevalo gibanje za državljanske pravice pod vodstvom Martina Luthra Kinga mlajšega. Kot odziv na gibanje in na vse širšo nesprejemljivost odkritega rasizma pa je nastajal nov diskurz, ki je svojo rasistično podstat skušal zakriti z na videz nevtralno ekonomsko govorico. Avtorica navaja Leeja Atwaterja, stratega Republikanske stranke, ki je leta 1981 dejal, da če si lahko leta 1954 še govoril "črnuh", tega leta 1968 nisi več mogel, saj ti je to škodovalo. Zato je bilo treba prilagoditi govorico in jo narediti bolj abstraktno. Ob tem je Atwater priznal, da je, recimo, nižanje davkov veliko bolj škodljivo za temnopolte kot za belce, a je poziv k nižanju davkov "precej bolj abstrakten kot vzklikati črnuh, črnuh".

Ni šlo zgolj za prilagajanje retorike, ampak tudi za politični napad na socialno državo, ki je bil v tistem obdobju obojestrankarski program. Pojavile so se mantre o "kulturi revščine" in "osebni odgovornosti" kot razlagah za pomanjkanje med temnopoltimi prebivalci, kar je (bila) le taktika prelaganja krivde za zatiranje temnopoltih na temnopolte same, pri čemer so materialne vzroke predstavljali kot povsem subjektivne. Gre torej za razmišljanje o revščini in neenakosti, ki državo in kapital odvezuje vsakršne odgovornosti. Po tej logiki Aframeričani po državi ne potrebujejo večjega obsega socialnih storitev, ampak osebno transformacijo. S t. i. barvno slepo politiko je uspelo politiki iz razprave o položaju Afroameričanov v ZDA odstraniti vprašanje rasizma, zaradi česar se vzpostavlja vtis, da so za obupne razmere v urbanih središčih z večinsko temnopoltim prebivalstvom krivi le ljudje, ki tam živijo. Kot opozarja avtorica, je takšen diskurz deloma reproduciral tudi prvi temnopolti predsednik ZDA Barack Obama, kar je sicer pričakovan odziv predstavnika temnopolte elite.

Za rešitev vprašanja rasizma v družbi se tako elegantno ponuja njegovo zanikanje oziroma zavračanje zgolj odkritega, vulgarnega rasizma ter zanemarjanje njegovih vzrokov in posledic. Črnskemu gibanju šestdesetih let pa je uspelo uvesti izraz institucionalni ali strukturni rasizem. Gre za politike, programe in prakse javnih in zasebnih institucij, ki povzročajo večjo stopnjo revščine, razlastninjenja, kriminalizacije, bolezni in smrtnosti med temnopoltimi prebivalci. Kot poudarja Keeanga-Yamahtta Taylor, je namreč pri presoji, ali je določena politika rasistična, bolj kot njen namen pomemben učinek.

Se da rasizem premagati v okviru kapitalizma?
Nesoočanje oblasti in elite z institucionalnim rasizmom in prelaganje krivde na same žrtve rasizma je sicer razumljivo, saj neizogibne posledice tega soočenja presegajo, kot je zapisala avtorica, "politično domišljijo" tako liberalcev kot konservativcev. Če bi želeli odpraviti škodo, povzročeno z rasističnimi praksami, ki segajo od področja kazenskopravnega sistema do šolstva, stanovanjske politike in zaposlenosti, bi bila namreč potrebna obsežna prerazporeditev bogastva. Ob tem avtorica izpostavlja inherentno povezanost rasizma in kapitalizma oziroma instrumentalizacijo rasizma za ustvarjanje navidezne družbene kohezije med različnimi sloji belcev, ki so zaradi razmerij moči v kapitalističnem sistemu sicer antagonisti. Koncept "belske nadvlade" je bil tako po mnenju avtorice "politična strategija, katere namen je bil manipulirati z rasnimi strahovi kot orodjem za ohranjanje razredne nadvlade zemljoposestniške elite". Kljub različnim izkušnjam in neenakosti položaja tako obstaja dovolj razlogov za solidarnost različnih družbenih skupin, ki jim je skupna takšna ali drugačna oblika zatiranja, poudarja Keeanga-Yamahtta Taylor.

A celovitost oziroma radikalnost razmišljanja o rasizmu ni nič novega. Avtorica tako navaja besede Martina Luthra Kinga ml., ki jih je izrekel le nekaj tednov pred svojim atentatom leta 1968: "Črnska revolucija je veliko več kot boj za pravice črncev. Pomeni prisiliti Ameriko, da se sooči z vsemi svojimi med seboj povezanimi napakami - rasizmom, revščino, militarizmom in materializmom. Pomeni razkrivati zla, ki so globoko zakoreninjena v celotni strukturi naše družbe. Razkriva sistemske, ne zgolj površinske napake, in predlaga, da je tisto, s čimer se moramo res soočiti, radikalna rekonstrukcija same družbe." Pričujoče delo tako postavlja vprašanje rasizma v ZDA v njegov zgodovinski kontekst, za katerega s prepričljivo argumentacijo pokaže, da je pravzaprav kontekst, ki ga v različnih manifestacijah živimo še danes. Priporočljivo branje za vse, ki jih zanimajo vzroki za stanje, ne zgolj njegov opis, in ki jih odgovori, katerih namen je ohranjati opazovalčevo udobje, ne zadovoljijo.

Boris Vasev
Prijavi napako
Komentarji
AmaziN
# 06.03.2017 ob 09:13
Pa kaj vi mislite, da mi nimamo pojma?spet fake news
zamudnik
# 06.03.2017 ob 09:08
problem policijskega nasilja v ZDA, katerega nesorazmerne žrtve so temnopolti prebivalci

Nesorazmerno s čim? Številom kriminalnih dejanj?
mihaj1
# 06.03.2017 ob 08:12
Kot je napisal predhodnik. BLM so ustvarili kapitalisti. Bili so odlična propaganda med volilno kampanjo za Hillary da bi dobila črnske glasove. Sedaj ko so pa volitve mimo se jih pa skoraj nič več ne omenja in se jih vsi izogibajo na daleč, ker je ene par njihovih članov zelo rasističnih in gojijo pravo sovraštvo do belcev. Najbolj se jih spomnem po tem kako niso obsodili napada 4 mladih črncev na prizadetega fanta. Rekli so samo da je bil kriva slaba domača vzgoja. Smo pa vsi videli na posnetku kaj so počeli in da je bilo medrasno obračunavanje. Tako da hvala, ampak nimam simpatij...
paraBellum
# 06.03.2017 ob 09:08
Daleč največja nevarnost črnemu američanu je drug črn američan in ne policija.
Sebastjan666
# 06.03.2017 ob 07:31
Nekaznovani policijski uboji temnopoltih Američanov so pred nekaj leti spodbudili nastanek gibanja Black Lives Matter

Za njihov nastanek (black lives matter) je odgovoren ravno kapital tistih belih najbogatejših iz ameriške oligarhije. Od CFR navzdol, kot del politične agende Washingtona,da dela razdor v družbi, na račun diskriminacije, ki so jo sami naredili.

Podobo in ideologijo Black Lives Matter najbolj upodobi ravno eden od njihovih vidnejši članov, Joseph Kyles. Le-ta je pretepel svoje črno dekle, ker ni hotelo narediti splava njunega še nerojenega črnega otroka. Black Lives Matter.

Ali pa še eden vidnejših članov Black Lives Matter in temnopoltih v ameriški družbi, Charles Wade, ki je bil zvodnik 17 letnemu dekletu (verjetno je zbiral denar za BLM preko prostitucije :), in je sedaj v zaporu. In Wade je bil seveda, kot vidni član BLM povabljen tudi v Belo hišo, bil je prisoten v mnogih spotih za reklamiranje BLM, tudi s strani Washington Posta in ostlaih..... itd
Je pa bil Wade osebni stilist Solange Knowles, sestre od Beyonce.......

Takšni so tile blm.

Ampak, dobro da imamo v Sloveniji raziskovalno novinarstvo.
whitwice
# 06.03.2017 ob 10:34
Avtor clanka nas spet zavaja. O kaksni nesorazmernosti je govora? Ce crnci povzrocijo 90% kriminalnih dejanj in so v istih procentih ko gre za zrtve policijskih intervencij mi prosim obrazlozite kako je potem to lahko nesorazmerno??? Pa zapisani procenti niso tocni, so le za primer ker je vsem ze jasno kako se manipulira z bralci.
#ukinitrtvprispevek
#mmcaktivizem
vnk
# 06.03.2017 ob 11:18
Mene res zanima, kateri urednik je odobril tale članek, ker če bi RTV dejansko funkcionirala na nek normalen način, pisca že zdavnaj ne bi bilo več pri hiši. Zapisi na družbenih obrežjih gredo čez vse mere dobrega okusa, potem mu pa pustijo širiti svojo ideologijo pod pretvezo recenzije knjige.

Če še kdo meni, da je recenzija prestopila mejo, naj se obrne na varuhinjo in to sporoči na kulturen način:

http://www.rtvslo.si/varuhinja/
Srečni Luka
# 06.03.2017 ob 12:41
"Novica" v službi: deli in vladaj v Sloveniji, only matters.
aljaz26
# 06.03.2017 ob 10:48
[Video]https://youtu.be/ksRB4faMU7o[/vid
eo]
Trubadur
# 06.03.2017 ob 08:13
demokracija pač ni za američane... Grki so to ugotovili že pred našim štetjem.
Dr. Kumrovec
# 06.03.2017 ob 11:10
Človek komaj verjame kake grozote se dogajajo v "demokraciji" in kake zločine so izvajale Zahodne države. Sramota. ZDA zaudarja in to zelo močno. Prav je da novinarji pišejo o temni plati t.i. svobodnega sveta, to bo marsikomu odpro oči.
Kazalo