Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 7 glasov Ocenite to novico!
Orhan Pamuk: Tiha hiša
Vsako izmed 32. poglavij je prvoosebna pripoved, vezana na protagonista iz hiše (ali okrog nje), ki stoji v obmorskem Cennethisarju, mestecu nedaleč od Istanbula, kamor sta se pred pol stoletja preselila preprosta, versko gorečna Fatima in njen mož Sellahatin, samooklicani in histerični disident, ki namerava spisati veliko turško enciklopedijo, sonarodnjake pa poučiti v darvinizmu ter jih iz devetnajstega popeljati v dvajseto stoletje. Foto: Sanje
       O Turčiji, njenem vztrajnem oklepanju preteklosti, otomanski in post-Ataturkovi ureditvi, verskih zablodah, fanatičnem nacionalizmu in neodločnem spogledovanju s sodobnim Zahodom pri Pamuku znova izvemo več kot iz zgodovinskih učbenikov.       
Orhan Pamuk
Številna razmerja in subjektivne pripovedi se na prvi pogled morda zdijo konfuzni, vendar je strah odveč, Pamuk je izvrsten pripovedovalec, saj (kot v dobrem trilerju) mojstrsko gradi mozaično strukturo in zgodbo ter vsa razmerja privede do prvovrstnega klimaksa, ki kljubuje tako predvidljivim pričakovanjem kot stereotipom političnega romana. Foto: EPA

Dodaj v

Orhan Pamuk: Tiha hiša

Sanje, 2015 (prevedla: Erna Pačnik Felek)
31. avgust 2015 ob 09:36,
zadnji poseg: 31. avgust 2015 ob 10:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Orhana Pamuka ni treba posebej predstavljati, njegov opus je v dobršni meri že preveden v slovenščino, zdaj pa po izdajah njegovih najbolj slovitih romanov počasi dobivamo še prevode zgodnejših del, v primeru Tihe hiše celo iz izvirnika, kar do zdaj ni bila nujna praksa; Bela trdnjava in Istanbul sta bila denimo prevedena iz francoščine oziroma angleščine.

Tiha hiša je Pamukov drugi roman in kot tak v opisovanju (lastne) mladosti odraža mladeniško razigranost, je variacija na bildungsroman, križana z avtorjevo vedno prisotno dialektiko med turško sodobnostjo in zgodovino. Po piščevih besedah večina osrednjih likov vsebuje nekaj avtobiografskega, obenem pa peterica nosilnih protagonistov predstavlja pet subjektivnih pripovedovalcev; vsako izmed 32. poglavij je namreč prvoosebna pripoved, vezana na protagonista iz hiše (ali okrog nje), ki stoji v obmorskem Cennethisarju, mestecu nedaleč od Istanbula, kamor sta se pred pol stoletja preselila preprosta, versko gorečna Fatima in njen mož Sellahatin, samooklicani in histerični disident, ki namerava spisati veliko turško enciklopedijo, sonarodnjake pa poučiti v darvinizmu ter jih iz devetnajstega popeljati v dvajseto stoletje.

Sellahatin je medtem že umrl, nastopa le še v spominih tečne, skorajda hrome devetdesetletnice Fatme, in ko Pamuk začne svojo pripoved, ki se bo odvila v dneh pred vojaškim udarom, jeseni 1980, se na daljši obisk najavijo trije vnuki, brata Faruk in Metin ter njuna sestra Nilgun. Brata spadata med pripovedovalce, Nilgun (z razlogom) pač ne. V hiši jih sprejme Recep (četrti narator), pritlikavi sluga, ki jo s Fatmo veže več kot profesionalno razmerje, medtem ko peterico prvoosebnih pripovedovalcev zaokroži Hasan, vročekrvni nacionalist in antiburžoazni križar, Farukov otroški prijatelj in Recepov nečak, ki se zaljubi v Nilgun, čeprav v grozi spozna, da punca simpatizira s komunisti!

Številna razmerja in subjektivne pripovedi se na prvi pogled morda zdijo konfuzni, vendar je strah odveč, Pamuk je izvrsten pripovedovalec, saj (kot v dobrem trilerju) mojstrsko gradi mozaično strukturo in zgodbo ter vsa razmerja privede do prvovrstnega klimaksa, ki kljubuje tako predvidljivim pričakovanjem kot stereotipom političnega romana. O Turčiji, njenem vztrajnem oklepanju preteklosti, otomanski in post-Ataturkovi ureditvi, verskih zablodah, fanatičnem nacionalizmu in neodločnem spogledovanju s sodobnim Zahodom pri Pamuku znova izvemo več kot iz zgodovinskih učbenikov; "tiha hiša" iz naslova v enaki meri predstavlja ironični komentar stanja stvari v babičini družini kot njeno dojemanje usodnega jutra iz sklepnega dejanja, ki ga zaznamuje tragični in čustveno silovit dogodek.

Mnogi liki Tihe hiše sanjajo ob belem dnevu, čeprav so tesno vpeti v turško realnost in nezadovoljni iščejo rešitve: nacionalist Hasan fantazira o komunistki Nilgun, pozahodnjačeni Metin o zadržani lepotici Ceylan. Moški v skladu z muslimansko tradicijo prevzemajo (pre)ambiciozne pobude, čeprav največkrat (od Sellahatina dalje) izpadejo smešni … in odvisni od žensk. Zgodovinar Faruk, ki je izgubil ženo, se v alkoholnih hlapih oklepa arhivov in raziskuje turško in družinsko zgodovino; je simbol preteklosti, podobno kot je Hasan v povezovanju z nacionalisti simbol turške sedanjosti, ali kot je Metlin v svojih ambicijah po študiju in življenju v ZDA (pogojno) simbol prihodnosti. To je skupek blodnih mladih ljudi, ki bežijo pred preteklostjo in odgovornostjo. Tudi "tiha hiša" postane neznosna, malo zato, ker spominja na staro Turčijo (Metin bi jo podrl in tam zgradil stanovanjski blok!), malo zaradi sklepnega pretresljivega dogodka.

Roman se konča z nasilnim dogodkom, toda v družbenem smislu ni nič manj tragični junak pritlikavi služabnik Recep, s čigar usodo Pamuk neverjetno prepričljivo zaokroži nesrečno usodo Turčije od prve svetovne vonje dalje. Recep je žalostno utelešenje stare, neizobražene, strahu in predsodkov polne Turčije, ki so ga v mladosti namesto v šolo poslali v provinco, kjer je v intelektualnem smislu stagniral in se "postaral" do te mere, da v življenju ni več mogel biti svoboden. Ali kot reče Pamuk: "Drevo lahko upogneš le, ko je mlado."

Simon Popek
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Beremo
link
Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji
18. december 2017 ob 12:30 Evropa v sepiji, knjiga lanske vileniške nagrajenke Dubravke Ugrešić, ki živi na Nizozemskem, prihaja iz Hrvaške, njena mama pa je bila bolgarskega rodu, bi morala postati obvezno branje za vse, ki ...
Več novic ...
Kazalo