Ko je leta 1926 Izidor Cankar izdal svoj poskus sinteze razvoja umetnosti zahodne civilizacije, je minilo že več kot desetletje od začetka izhajanja romana S poti. V tem vmesnem obdobju se je zgodilo marsikaj. Avantgarda, o kateri je leta 1913 kaj določnega znalo povedati le malo Slovencev, se je medtem na Slovenskem že razživela (seveda v zelo omejenih razsežnostih) in se je že bližala svojemu labodjemu spevu, razstavi tržaških konstruktivistov in izdaji revije tank. A Cankarjeva stališča so ostala neomajna in še vedno je stal za tem, kar je zapisal v romanu, po katerem je leta 1979 Matjaž Klopčič posnel tudi film Iskanja.

Delo S poti je celo Cankar sam odkrito imenoval "poučni roman", drugi pa so ga imenovali "psihološko-intelektualni roman" (Bojan Štih), "psihološki roman" (France Koblar), "ideološki in filozofski roman" (Franček Bohanec) ali "besedilo z močnimi potezami esejističnega romana" (Janko Kos). Bolj jasno povedano, gre v romanu S poti za medigro med prvoosebnim pripovedovalcem, literarnim Izidorjem Cankarjem, in avantgardističnim likom Fritzem, ki mu avtor v usta polaga verze in misli, ki naj bi razkrinkali nihilistično, megalomansko in čustveno popolnoma neuravnovešeno naravo avantgardistov.

Cankar dogajanje postavi v mesta, v katerih so domovali meceni klasične italijanske kulture, katere zagovornik je bil tudi sam. Benetke, Milano in Firence so kraji, v katerih Fritz bega med mislimi na po njegovem dolgočasno zaročenko, bledo in plavolaso Estero, umirjeno meščanko, ki jo Cankar naredi za poosebljenje bidermajerske kreposti in zvestobe, ter avanturami z zanimivejšimi ženskimi liki. Temeljni preobrat nastopi v divjem plesu skrivnostne Karle, nekakšne novodobne Salome, ki se konča brez glave na pladnju. Ta nevarna ženska, inkarnacija stremljenj sufražetk in tudi manj radikalnih bork za neodvisno žensko mora umreti. Še pred tem doživi triumf; triumf v očeh tistih, ki razumejo avantgardo, in sramoto v očeh vseh 'pasatistov' in 'retardiranih klasičarjev': "Karla se je vzpenjala kvišku in padala, kakor se vzpenja in pada vse človeško hrepenenje, in na ustnicah tisti ledeni, negibni nasmeh dvoma in posmeha; roke so se ji včasih tako nenaravno zvile, da si nisem mogel jasneje predstaviti lastnega dušnega trpljenja in nenaravnih, brezupnih skokov človeških misli; telo je včasih nenadoma vztrepetalo v dveh različnih ali nasprotujočih smereh, trgano od notranjih, kljubujočih si moči, kakor trepeta vsaka razdvojenost. To je bilo hlastanje človeka po zraku, kada r ga duši vrvenje vsega, kar v bridkih urah hoče, nemirno iskanje besede, da izrazi sebe, napor, da se premaga in raztelesi, nad vsem pa zreli smehljaj obupanega, prezirljivega spoznanja, muka, muka."

Te muke Fritz ni zmogel. Spravil se je z zaročenko, v kateri je odkril možnost za doseganje svojega duševnega miru. Za Cankarja je Fritz junak, za sodobni subjekt, ki čez vse ceni svojo samostojnost, je slabič in poraženec. Sprava v vrtu je pandan začetnega prizora pred Tizianovo Assunto v Benetkah, v kateri tedaj še neumerjeni Fritz ne more odkriti mojstrovine in v njej išče le zadušljivost italijanske kulturne tradicije in umetnosti, o kateri pravi: "Tudi pred njo (italijansko umetnostjo, op. P. B.) me je strah. /…/ Strah me je tiste vrtoglavosti, ki se me bo polotila. Bolje bi bilo, da ni ne muzejev, ne knjižnic, ne gledališč. Bilo bi nam vsem v korist, če bi te reči odpravili, ker nam zastrupljajo življenje." Vendar, kot želi dokazati Cankar, je resnica drugačna. Ravno avantgarda s svojim odpravljanjem umetnosti kot posebne, posvečene sfere in z željo spreminjati vse stabilno in stalno zastruplja življenje. In ko si enkrat avantgardist, ti ni pomoči. Tudi Fritz, ki sicer v vrtu spozna resnico, je zastrupljen. Zato tudi še enkrat pobegne od Estere, ki pa kot predstavnica umirjenega izobraženega meščanstva 'drži svet skupaj' in o Fritzovem muhastem odhodu, begu od resnice, pravi: "To ni prvič tako. Dolgo časa ne bo nič pisal, potem se morda enkrat povrne." In kot sklene Cankar, je Estera ob tej izjavi »skoro brez telesa, kakor duh, in tiho vdana". Podoba device Marije, 'svečenice' prave umetnosti in ženske, brez katere 'ničesar ne bi bilo'.

Roman Izidorja Cankarja, čeprav postavljen v mesta klasične italijanske renesanse, nam veliko pove o stanju duha v slovenski družbi v zadnjih letih Avstro-Ogrske. Cankar, izjemen intelektualec in sistematik umetnosti, je zagovornik starih sil. Je zagovornik premišljene previdnosti, ki je obenem preprečevala hitrejši kulturni in obenem tudi politični in gospodarski napredek na Slovenskem. Stvari, kakršne so, so najboljše, ker je vezem logike, ki jih je porodila, skupen izvor v božanskem. Lahko bi skoraj dejali, da gre za predmoderno zanikanje subjekta, saj Cankar ravno pred Assunto ugotovi, da je umetnost objektivna in smotrna in da nihče ne more zanikati veličine nekaterih umetniških del. Genialnost, ki je vodila Tiziana, je tuzemska vzporednica genialnosti Boga, ki pa je bila postavljena na laž – če ne že prej – z veliko morijo v prvi svetovni vojni. Ta je tudi nadalje spodbudila avantgardna gibanja, ki so zaznamovala 20. stoletje. Roman S poti tako stoji ravno na prelomnici med starim in novim in lahko bi rekli, da ne bi mogel iziti v bolj primernem času; če je kot podlistek še izhajal v starem redu, je knjižno izdajo doživel po vojni. Roman S poti je tako morda celo edino književno delo, ki aktualizira umetniško-teoretske koncepte in težave tega razburljivega časa, in to je tudi njegova velika vrednost, ki ga še danes dela zanimivega in svežega.

Polona Balantič