Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 2 glasov Ocenite to novico!
Sebastijan Pregelj: Vdih. Izdih
Sebastijan Pregelj ostaja zvest svojim začetkom in tudi v roman Vdih. Izdih vnese legende in pravljice. Foto: Goga

Dodaj v

Sebastijan Pregelj: Vdih. Izdih

Goga, Novo mesto, 2017
28. november 2017 ob 08:34
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Pripovedništvo Sebastijana Preglja postaja vse bolj angažirano; po proznih začetkih, v katerih je večinoma v kratkih zgodbah popisoval grotesknost sveta, se je obrnil v smer prozne fantastike.

Roman Na terasi Babilonskega stolpa je recimo pripoved o pokvečenem in telesno zakrnelem preroku, ki ga nosijo v steklenem akvariju in do katerega se na vsak način in za vsako ceno poskušajo prebiti in se ga polastiti vsi. Celo nekakšni specialci z nejasno nalogo oblegajo središče Ljubljane, kjer se je naselil. Ali pa se Pregelj, sicer tudi zgodovinar, loti skrivne knjige, ki jo prebira nad planetom krožeči skoraj pozabljeni kozmonavt, ta knjiga pa s svojo večpomenskostjo, odprtostjo in mnogoodsevnostjo malo spominja na Solaris poljskega pripovednika Jerzyja Lema; je vsota vseh projekcij in potencialov, njena vsebina pa slej ko prej povzetek arhetipskega, narejena po vzoru ljudskega pravljičarstva in slovstva.

Po tem se je Pregelj lotil dveh izrazito sodobnih tem. V romanu Pod srečno zvezdo je to Trst s svojo multikulturnostjo, v katerem si stojijo nasproti nekdanji etnični nasprotniki, seveda tudi predstavnik slovenske manjšine in partizan, primerno postaran, da je njegov poskus atentata na vzpenjajočega se šovinističnega političnega nasprotnika napisan kot karikatura, kot komedija. Bolj srhljiva je pripovedna plast, v kateri se policist, ki je v tem romanu alfa prasec, loti romunskega para, prepričanega, da je na varnem Zahodu; on je vigilantski pravičnik, ki bi vse nečiste, tudi obarvane prodajalce bižuterije, izgnal in prebutal in izkoristil. S tem pa v Pregljevo pripovedovanje že vstopajo podobe migrantov in ljudi z dna, katerih sanje so malenkostne glede na zmožnost okolja, vendar jim predstavniki prav tega razvitega okolja ne dovolijo sanjati. Podijo jih tja, od koder so prišli, slepi za njihove stiske.

V naslednjem romanu Kronika pozabljanja se možaku v domu za ostarele prikaže skrivnostno brezčasna in poudarjeno lepa oseba, ki starčke organizira okoli humanitarnih in socialnih projektov, umirajočemu pa se zdi, da prikazen z nejasnim ontološkim statusom in skoraj angelsko pojavnostjo počne tisto, kar bi tudi sam v življenju naredil, če se ne bi bal. Popravlja, kot v nekakšni predsmrtni rekapitulaciji življenja, kar je sam zamudil, kot bi se oglasila slaba vest, kot bi dobil priložnost za življenjski popravni izpit. Z uvajanjem (skoraj) angelov je Pregelj na sledi svojih fantastičnih romanesknih začetkov tudi takrat, ko je njegovo pisanje bolj angažirano. To potrjuje tudi srečna zvezda kot znamenje, da je nad bednimi usodami migrantov v Trstu še nekaj, nekaj neumljivega in zaščitniškega,.

Vdih. Izdih ima oznako kratek roman. Res gre za krajše besedilo, ki s svojo lapidarnostjo in skrivnostnim zapletom spominja na Jezusovo otroštvo južnoafriškega nobelovca Coetzeeja. Tam možak na ladji nekako posvoji izgubljenega fanta in ga da v varstvo prvi ženski brez otrok, ki se mu zdi primerna za vzgojo, in ona brez pomislekov privoli, pri Preglju pa skrivnostni možak prinese še bolj čudaškemu starcu ptico, lastovko, ki ne more več peti, tako kot ne številne iz njenega rodu. V zameno dobi fanta, Lena, ki ga potem do svoje prezgodnje smrti vzgaja še z dvema pravičniškima čudakoma, Emo Olivijo in Kenom, ki na pusti obali, ki so jo vsi zapustili, z obredom na zadnjo pot spremljajo utopljene prebežnike. V njihovem imenu in na naslove iz dokumentov pošiljajo optimistična pisma o novem začetku in jih operejo in pokopljejo. Na veliko grozo vseh ostalih, od sosedov, ki so se zaradi katastrofe že skoraj izselili ali pa si od trupel obetajo plen, od preživelih pa dobiček za ilegalne prevoze nekam v notranjost. Drugi spet krivijo begunce za vse, za zastrupljeno vodo in opustošeno, neuporabno morje, v katerem vidijo le še nevarnost prišlekov.

Adam si misli, da ni nikomur nič dolžan in da lahko odide takoj in brez slovesa, seveda, ampak ne zmore. Prevsi želi, da bi še trajalo, in malo ga je strah, da bo spodaj, v temi, predolgo sam, da se ne bo zgodilo naslednji trenutek, ampak bodo tudi spodaj minila leta in desetletja in da jih bo v tem času pozabil, tako kot bodo oni pozabili njega. Zato mogoče sploh ne bodo prišli k njemu. Mogoče bodo samo malo stran, a jih v temi ne bo videl, oni pa ne bodo videli njega niti ga ne bodo pograli. Občutil bo hlad, ki ga bo obdajal in se mu počasi zavlekel pod kožo, da bo otrdel, potem pa se bo nekega dne spremenil v kamen in oblal na dnu, v temi, kjer ga nikoli več ne najdejo.

Vdih. Izdih.

Ozračje je mučno, slutimo represijo in se zavedamo, da je opisana skupina zadnja, ki ji je mar za ljudi. Namesto snega padajo saje, rib, razen smrdljive vrste, ki je razen revežev noče nihče jesti, so izginile, zraven je pokopališče ribiških čolnov, ki čakajo, da si morje oziroma narava sploh opomore. Voda je zastrupljena, enako odnosi med ljudmi, kar nas seveda spomni na beganje očeta in sina v romanu Cesta Cormacka McCarthyja, tudi minimalizem in atmosfera sta podobna, predvsem po tem, da vidimo zadnje dobre ljudi.

Vendar Pregelj ostaja zvest svojim začetkom in tudi v roman Vdih. Izdih vnese legende in pravljice: v ribjem trebuhu najdejo ključek skrivnostne skrinjice, pojavi se čarovnica iz Janka in Metke in pravljično se roman tudi konča, skoraj na silo, s povzemanjem možnih razpletov. Zgodbe o nesprejemanju tujcev, pa naj gre za obale Sredozemlja ali Trst kot slepič italijanskih migracijskih poti, se lahko bolj ali manj srečno razrešijo, le če se nahajamo v žanru pravljice, kjer je vse mogoče in kjer nad ljudmi še bdi budno in dobrohotno oko.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo