Beremo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.8 od 40 glasov Ocenite to novico!
Naj bo poleti
Naj bo poleti je druga pesniška zbirka haikujev Svetlane Makarovič in se na neki način bere kot prosto nadaljevanje trpke in hladne vsebine iz prve zbirke Zime vezilje. Foto: Mladinska knjiga
Svetlana Makarovič
Haikuji obravnavajo tematike, ki Svetlano Makarovič kot angažirano intelektualko in kritično premišljevalko našega bivanja zanimajo in vznemirjajo tudi sicer. Foto: BoBo

Dodaj v

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018
4. julij 2018 ob 08:33
Ljubljana - MMC RTV SLO

Predlani smo se po triindvajsetih letih od pesniškega, ne pa tudi ustvarjalnega premolka lahko razveselili nove pesniške zbirke Svetlane Makarovič, ki je pojedla zarečeni kruh in se v Zimi vezilji preizkusila in tudi dokazala kot vešča haikuistka.

To tradicionalno vzhodnjaško pesemsko obliko je vsebinsko nadgradila, pravzaprav podložila s slovensko ljudsko pesmijo in tako iznašla povsem samosvoj, a vendarle značilen temačen in tudi jedek makarovičevski haiku. Ker je avtorica svojo pesniško govorico že od samega začetka opirala na ljudsko baladno izročilo, se je takšna pesemska hibridizacija vzhodne in zahodne tradicije izkazala kot inovativen, a hkrati dosleden razvoj nekoč domnevno zaključenega pesniškega opusa.

Letos je že pred poletjem luč ali še bolje temo sveta zagledala druga pesniška zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, ki se bere kot prosto nadaljevanje trpke in hladne vsebine iz Zime vezilje. Tokrat nismo več v objemu mraza, snega, žleda ali ledu, saj so se snežene rjuhe stajale in razgalile vse mogoče človeške smeti. Zimske in ledene motive je v celoti zamenjalo poletno občutje, poletno podobje; visoke trave, žužki, košnja, žetev, pasji dnevi, cvetoče rože, ptičje petje, pa tudi vročina, suša, morje … Tako kot je Zima vezilja ledenela od mraza človeškega srca, bi lahko rekli, da se zbirka Naj bo poleti vsa suši in občasno cvre od vročine pekla na zemlji. V nasprotju s prejšnjo zbirko, ko se je na ozadju ledene pokrajine risala domala brezčasna kristalna podoba zla, četudi kdaj ujeta v kristalno noč in žico, ki rani, so tokratni haikuji nekoliko bolj kontekstualizirani, neposredneje izhajajo iz družbene stvarnosti. Kot da poletje in z njim visoko sonce s svojo svetlobo prežarja vsak še najbolj skrit kotiček zemlje in človeške duše, pri tem pa ob vsem lepem razgalja tudi surovost in vulgarnost našega bivanja. Prenekatere trivrstičnice se tako berejo kot lucidni komentarji ne le naše slovenske družbene, temveč tudi politične realnosti v najširšem pomenu. Nekateri haikuji imajo nadih pravcate družbenopolitične satire:

"Vrhovni žužek

je zažužnjal povelje.

Pa ubogajmo."

Haikuji obravnavajo tematike, ki Svetlano Makarovič kot angažirano intelektualko in kritično premišljevalko našega bivanja zanimajo in vznemirjajo tudi sicer. V tej nadvse jedrnati klasični verzni obliki, ki strogo ohranja predpisano zlogovno razmejitev 5-7-5, so ujete podobe, ki bralca napeljujejo k premisleku o nasilnih medčloveških odnosih, svobodi posameznika, o socialnih vprašanjih, okoljskih težavah ali begunski problematiki:

"Pot je končana

v zadušljivi cisterni.

Zunaj škrjančki."

Precej haikujev tematizira nehuman odnos do vseh šibkih, denimo živali:

"Za šipo smrček.

Odšli na počitnice.

Pozabili nanj."

Poezija Svetlane Makarovič bralca subtilno poziva k streznitvi, k opustitvi samoslepitvenih mehanizmov, ki jim v samozaverovanosti podlega človek. Haikuji kot bič udrihajo po naših idealiziranih podobah sveta in človekove narave. Če se torej pesnica z ubesedovanjem in razgaljanjem zla zavzema za zlorabljene, prizadete, nemočne, pa vendar nikogar ne idealizira. Pesniško zlasti rodoviten humus je človekova objestnost, ki ne pozna vse prevečkrat zlorabljene svetosti življenja:

"Luštkan otročič.

Kaj počne na sprehodu?

Brca vse živo."

Še v naravi pesnica prepoznava predvsem krutost in neizprosnost zakonov preživetja.

"Večji manjšega,

ta prelepa narava,

večna klavnica."

A tu in tam vendarle vzbrsti slutnja, da je dobro mogoče, da kje nad robom kakšnega prepada vzcveti šipek in se rodijo tudi človeške izjeme, ki jih v zbirki simbolizira Zora Konjajev. Čeprav pesnica usmerja fokus predvsem v zlo, ne gre za kakšno sprevrženo naslado ob trpljenju, temveč gre njeno ponovno pesniško oglašanje razumeti kot krik umetnika, kot izpolnitev njegove moralne obveze. In to kljub zavedanju, da je piščal zdrobljena, poetov dolg pa je – po prepričanju večine –, da pištolo nameri vase. Kajti če je Zimo veziljo zaključeval haiku, v katerem narava zmaguje nad že davno izumrlim človekom, tokrat samoizničenju podleže prav pesem oziroma poet sam … Sporočilo je nedvoumno, propad civilizacije ali nemara celotnega človeštva se začne pri pomanjkanju refleksije, pri preslišanju zvoka violine.

Svetlana Makarovič se znova vrača k prvobitnim in iz njene poezije že znanim motivom, celo simbolom … praproti, volčjih jagod, kresne noči, pelina … Kot v Zimi vezilji so tudi tokrat evokativno posebej močni haikuji, v katere so zazankani pogosto povsem lahkotni ljudski ali ponarodeli napevi ali motivi. Marsikateri haiku pa je tudi zvočno dovršen:

"Skalni mrki Kras.

Slovenci kremeniti.

Kakor kateri."

Če torej na eni strani beremo podobno grajene pesmi kot v prejšnji zbirki, prepoznavamo tudi nekaj novih pesniških prijemov. Še posebej je očitno občasno spuščanje registra, v formalno strogo odmerjene verze so vpleteni pogovorni, zafrkljivi, igrivi izrazi, kot so vau, ful, luštkan, frajla, pa tudi značilen: »Kva nas pa briga.« Pesem se torej ne zapira v abstraktno grozo ali zlo, precej manj je tudi strašljive lepote, zato pa toliko več prepoznavnega drobirja na videz sproščenega vsakdana, iz katerega pa so zgrajene znova nadvse precizne trivrstičnice o našem najsurovejšem tukaj in zdaj. Med pesemskim gradivom zasledimo celo aktualno štajersko magno, ki tu presega zgolj naravovarstveno vprašanje in znova prerašča v simbol. Vendarle pa je vtis trenutnosti oziroma začasnosti teh haikujev varljiv ali vsaj nezadosten, z evokativnimi in nadvse preprostimi podobami nasilja, sovraštva, nesramnosti, sprenevedavosti, morije, smrti … znova kažejo na ponovljivost oziroma brezčasnost človekovega zla, predvsem pa naslavljajo humanost v nas, vsaj njene ostanke.

Zbirka Naj bo poleti je še enkrat obsežnejša kot Zima vezilja, vsebuje kar sto in en haiku, in je v celoti samostojno avtorsko delo, saj je Svetlana Makarovič h knjigi prispevala tudi ilustracije. Abstraktne podobe razdejanj, razbitin, raztrganin, ognja, ki jih ustvarja v tehniki odtiskovanja, in rahločutne risarske upodobitve poletnih visokih trav, žita in cvetočih travniških cvetlic so nekakšni likovni haikuji, ki nevsiljivo, a učinkovito podpirajo besedno vsebino. Haikujevanje na kvadrat torej.

Diana Pungeršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
virus99
# 04.07.2018 ob 10:18
"Luštkan otročič.
Kaj počne na sprehodu?
Brca vse živo."


Tudi to je predvsem njen izraz nervoze in nelagodja do otrok, ne pa neka univerzalna poanta. Ko rečemo "luštkan" imamo v mislih pojavnost, to da brca stvari pa ne spodbija luštkanosti, prvič ker gre za drugačno kategorijo, drugič pa ker je brcanje igrivost otrok, tako človeških kot živalskih. In z "vse živo" ne pomeni da brca žive stvari, ker imajo otroci eno sočutje in ne bodo brcali psov, ptičev, ipd. ampak haiku pravi da brcajo kamne, veje, smeti na tleh, stvari pač. A je to tako grozno? A zato niso več "luštkani"? Al je po njeno luštkanost pogojena z disciplino?
V glavnem kar se mene tiče on izraža svojo psihologijo, ki je na trenutke patološka.
cocker
# 04.07.2018 ob 09:51
Gospa mi z njenim obnašanjem ni všeč, ker je dokaj negativna, do svoje okolice.
Ampak v tem haikuju ima pa prav ....
Narava je ena sama klavnica, če pogledaš od rastlin, do živali. Eno živo vrsto poglej, ki na sovji življenski poti, ne dela druzga, kot spodriva ali uničuje drugo, da preživi ....
Meteorit
# 04.07.2018 ob 09:27
Saj ne da so slabi, ampak morda preveč na "prvo žogo". Dober haiku moraš prebrati večkrat, da počasi izluščiš bistvo. Japonci niso v ničemer tako direktni, niti z metaforami. IMHO
virus99
# 04.07.2018 ob 10:39
klavnica je prostor kjer se kolje, tam se nič ne rojeva
stvari se rojevajo in živijo v naravi
zato da lahko gredo v klavnico
klavnica ima svoj namen s katerim je bila zgrajena, svoj smisel v svoji eksistenci
ne vemo ali to velja za naravo, o naravi v bistvu ne vemo ničesar.
Klavnica ni isto kot narava torej.

Kot sem rekel, večje organizme najbolj ogrožajo manjši, torej bolezni, virusi, bakterije. Svetlanin haiku nima veze z dejansko empirično izkušnjo v svetu. Gre za pretiravanje s kontrasti za poetično poanto, ampak je prvič ta poanta osnovnošolska in vsem dobro jasna, ter drugič, kreativno je strukturiran haiku pravtako na prvo žogo.

O tem haikuju v bistvu ne smeš razmišljat, saj potem razpade v nesmisle.
virus99
# 04.07.2018 ob 10:06
kako večji manjšega, če pa so vsi večji izumrli, preživeli pa manjši
in mi manjši se še vedno borimo z najmanjšimi, najbolj nas je strah najmanjših.
Ne rabim nacionalnega zdravila proti medvedu, niti ga ne ptice pred večjimi pticami.
In narava ni večna klavnica, če bi bilo klanja več kot orgazmov in življenja potem bi ta planet že zdavnaj izgledal kot Mars.

tolk o tem
1a34
# 07.07.2018 ob 20:21
Te že imam janček. :-)
https://en.wikipedia.org/wiki/Analects
1a34
# 07.07.2018 ob 20:10
Dvojni haiku:

Potovanje je
pomembnejše od poti.
A potovanje?

Potovanje je
pomembnejše od poti.
A potovanje.
1a34
# 04.07.2018 ob 12:25
Kdor se nikoli
ne izgubi, se ne zna
nikoli (z)najti.
1a34
# 04.07.2018 ob 12:22
Potovanje je
pomembnejše od poti.
A potovanje.
boroč
# 04.07.2018 ob 10:13
cocker
Narava je ena sama klavnica, če pogledaš od rastlin, do živali. Eno živo vrsto poglej, ki na sovji življenski poti, ne dela druzga, kot spodriva ali uničuje drugo, da preživi ...
------------------------------------------------------
Narava je to kar hočeš videti. Čebele in rastline odlično sodelujejo. Vse je naravnost idealno urejeno. Le človek je največkrat tisti, ki naravo uničuje in se obnaša kot brezobzirni klavec. Nikoli nima dovolj, zver ima dovolj, ko se nasiti.
boroč
# 04.07.2018 ob 09:40
Jen
Tile njeni haikuji so res genialni. V njenem stili zadenejo žebljico na glavico in nasmejejo.
-----------------------------------------------------------------------------
"Večji manjšega,
ta prelepa narava,
večna klavnica."

Meni se ob tem haikuju ni uspelo nasmejati. Narava pa klavnica? Kako lepo je v naravi, če vanjo ne poseže človek.
Jen
# 04.07.2018 ob 09:23
Svetlana je carica. Slovenci se sploh ne zavedamo, kak biser imamo.
Tile njeni haikuji so res genialni. V njenem stili zadenejo žebljico na glavico in nasmejejo.
Nenasitno upam, da nas razveseli še s kakšno zbirko. :)
Kazalo