Množičen prihod beguncev v Evropo, ki se je začel leta 2015, je povzročil politične in družbene pretrese v evropskih državah, tako tistih, ki so begunce sprejele, kot tistih, ki jih zavračajo. Beguncem moramo pomagati, ampak toliko ljudi je nemogoče sprejeti, pravijo nasprotniki priseljevanja. Radikalnejši med njimi svarijo celo pred "izginotjem evropske civilizacije". Kot pokaže Maley, pa tako množični (in še množičnejši) premiki ljudi niso nikakršna novost, tako kot tudi nasprotovanje beguncem v ciljnih državah ali tistih na njihovi poti ni nekaj novega.

Nasprotovanje beguncem se pogosto utemelji z argumentom, da gre v večini primerov pravzaprav za t. i. ekonomske migrante, ki sploh ne bežijo in katerih motiv za odhod iz države izvora je zgolj koristoljubnost. Takšna demonizacija celotne družbene skupine nas ne more presenečati, gre namreč za preizkušeno metodo boja proti Drugemu. Maley tako spomni na nacistični izvor izraza. Ravno nacisti so namreč begunce (še posebej Jude), ki so bežali iz takratne Nemčije, označevali za Wirtschaftsemigranten oziroma ekonomske migrante. Ob tem Maley opozori na ciničnost nacističnega režima, ki ga pokaže uradna okrožnica ministrstva za zunanje zadeve nemškim diplomatom na tujem iz januarja 1939. V njej je namreč režim spodbujal izseljevanje revnejših Judov iz Nemčije, saj bi to "okrepilo antisemitizem v zahodnih državah, v katerih so Judje našli zatočišče … Poudarja se, da je v nemškem interesu, da Jude preganjajo kot berače čez meje, saj je breme za državo, ki jih sprejme, tem večje, čim revnejši je priseljenec." Nasprotovanje domačinov pa bi bila, piše v okrožnici, "najboljša propaganda za nemško politiko do Judov". Spomniti velja na opozorilo Hanne Arendt, da begunci doživijo dvojni prezir, prvič v državi izvora in nato v državi, kjer zaprosijo za azil.

Odnos držav do judovskih beguncev iz Nemčije pred drugo svetovno vojno bi bil lahko pomembna lekcija za današnje evropske odločevalce. Na konferenci o tem vprašanju v Franciji julija 1938, ki se je je udeležilo 32 držav, je sprejem večjega števila beguncev ponudila le Dominikanska republika, medtem ko so bili odzivi nekaterih drugih držav presunljivo podobni današnjim. Avstralski minister za trgovino in carino T. W. White je tako dejal: "Nimamo pravega rasnega problema, zato si ga ne želimo uvoziti." Maley navaja tudi britanskega sodnika Herberta Metcalfa iz avgusta 1938, ki se je pritoževal, da je "škandalozno, kako Judje brez države iz Nemčije vdirajo iz vseh pristanišč države". Dodal je, da bo "zakon izvajal v polni meri". Metcalf je pozneje zanikal, da je antisemit, in je trdil, da so bile njegove izjave uperjene zoper "tujce". Maley povleče jasno vzporednico med razširjenim antisemitizmom na Zahodu v tistem obdobju in protiislamsko retoriko v današnji Evropi in ZDA. Spomnimo se izjave nekdanjega britanskega konservativnega premierja Davida Camerona iz leta 2015, v kateri je za prebežnike, ki prihajajo iz Afrike v Evropo in nato v Veliko Britanijo uporabil izraz "roj", ki se praviloma uporablja v kontekstu insektov.

Maley ob tem opozarja na pojav "skladiščenja" beguncev. Čeprav so se države po drugi svetovni vojni dokaj uspešno spoprijele z množicami razseljenih ljudi in njihovo prerazporeditvijo, je bilo leta 1957 v begunskih taboriščih po Evropi še vedno 53.400 ljudi, od katerih so bili številni invalidi, zaradi česar v očeh držav niso bili zaželeni kandidati za sprejem. Skladiščenje pa je tudi današnja evropska praksa, ki omogoča ali celo spodbuja dolgoletno zapiranje ljudi v begunskih taboriščih z obupnimi razmerami v Grčiji ali še bolj množično v Turčiji in drugih regionalnih državah. Po podatkih ZN-a več kot 80 odstotkov družin v taboriščih v Turčiji in Jordaniji živi pod pragom revščine (po lokalnih standardih), le polovica otrok pa je v šolah. Sama begunska taborišča tako pravzaprav ne pomenijo rešitve za begunce, ampak način njihovega zadrževanja v določenem prostoru oziroma skladiščenja, kar je nekaj, kar si želijo le (nekateri) ljudje na drugi strani taboriščne ograje.

Druga svetovna vojna pa ni edina zgodovinska referenca, ki jo Maley izpostavlja. Po koncu vietnamske vojne je do leta 1986 državo zapustilo okoli 1,1 milijona ljudi, od katerih številni niso bili dobrodošli v okoliških državah. Zaradi tega so leta 1979 ključne države v Ženevi sprejele pristop "deljenja bremena". Ne samo trenutna "begunska kriza" v Evropi, tudi evropsko soočanje s prihodom beguncev v obliki (neuspešnih) kvot za njihovo prerazporeditev ni torej nekaj še ne videnega.

Ni držav, ni beguncev
A najpomembnejša poanta Maleyjeve knjige je širša kot zgolj predstavljanje zgodovinskega okvira ali razvoja pravnega urejanja vprašanja begunstva od Konvencije o mednarodnem statusu beguncev iz leta 1933 naprej. Kot namreč poudarja avtor, so begunci proizvod sistema držav, ne pa grožnja temu. Drugače rečeno, begunci so simptom sistema držav, ki mu ni uspelo izpolniti dolžnosti skrbeti za dobro svojih državljanov in prebivalcev. Maley navaja avtorico knjige Begunec in mednarodna družba Emmo Haddad, ki pravi, da begunci niso posledica razpada sistema ločenih držav, ampak so neizogiben, čeravno nepredviden del mednarodne družbe. "Dokler bodo obstajale politične meje, ki bodo vzpostavljale ločene države in ustvarjale jasne ločnice med 'insajderji' ni 'avtsajderji', bodo obstajali begunci," piše Haddad. Meje, kot opozarja Maley, niso nekaj naravnega, ampak so delo človeka in se uporabljajo za krepitev določenih razmerij moči, ki nekaterim ljudem koristijo, druge pa postavljajo v slabši položaj.

Zgodovina koncepta nadzorovanih meja ni dolga. Do prve svetovne vojne je bilo namreč v številne države mogoče potovati brez potnega lista, ki se je prav tako pojavil relativno pozno. Za begunce pa niti uveljavljanje potnih listov ni predstavljalo glavnega problema. To je bil sistem vizumov, ki so ga države v tridesetih letih 20. stoletja recimo uporabljale za blokiranje judovskih beguncev, ki so potni list imeli. Nadzor nad mejami se razume kot ključni pogoj suverenosti, čeprav je, zgodovinsko gledano, strog mejni nadzor preprosto presegal zmožnosti vladarjev. Širše gledano, se je sistem vizumov uporabljal za ločevanje držav na bolj in manj "civilizirane". Vizumi tako omogočajo izključevanje ljudi, ki jih države ne želijo sprejeti, iz dovoljenih migracijskih poti. Na vrhu seznama takšnih ljudi pa so pogosto ravno begunci. V 21. stoletju smo tako priča sistemskemu zapiranju zakonitih poti izhoda za revne, ranljive in žrtve preganjanja, pri čemer so tehnologije nadzora še povečale zmožnosti bogatih držav za izključevanje.

V primeru zahodnih držav Maley izpostavlja njihovo dvoličnost. Medtem ko priznavajo pravice beguncev, pa obenem kriminalizirajo njihovo iskanje azila. Ravno vizumske omejitve, ki veljajo za vse države, ki proizvajajo begunce, je najeksplicitnejši mehanizem blokiranja prihoda prosilcev za azil, saj večini beguncev zanika priložnost zakonite migracije. Kot pojasnjuje avtor, to pomeni, da vlade same potiskajo begunce v roke tihotapcev ljudi (ki pa jih vendarle ne smemo zamešati s trgovci z ljudmi).

Maley meni, da naj tisti, ki se znajdejo v hudi nevarnosti, ne računajo, da jim bodo vlade hitro priskočile na pomoč. Tudi države imajo namreč, tako kot posamezniki, za svoja dejanja kompleksne motive. Politiki, ki upravljajo države, najsi bodo totalitarne, avtokratske ali demokratične, imajo zelo širok spekter ambicij. Nekateri med njimi imajo bolj kot čut za dolžnost do javnosti razvito slo po oblasti in za te politike v demokratičnih državah, piše Maley, so ranljivi begunci na seznamu ljudi, ki jih je treba upoštevati, nižje kot volivci s skrajnimi stališči.