Skupina Katalena Foto: Ivian Kan Mujezinović
Skupina Katalena Foto: Ivian Kan Mujezinović
Rojstni dan nekega albuma (Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti). Foto: Ivian Kan Mujezinović
Koncertno vzdušje na Kataleninem koncertu. Foto: Domen Grögl
Trobente na cilj ne pridejo vedno nepoškodovane.
Spletno nakupovanje ima svoje slabosti ...
Vesna Zornik
Če trema pride dovolj zgodaj, do dneva D popusti ... Foto: Ivian Kan Mujezinović
Mojca Zupanič
Življenje teče hitro kot podgane v NYC ... Foto: Helena Pivec
Rdeča ostriga
Preplet fotografske in glasbene umetnosti. Foto: Domen Grögl
Dan pred koncertom je Katalena v Cankarjevem domu preživela pet ur. Foto: Domen Grögl

Ali kot so o njih že zapisali: Temeljna predpostavka delovanja zasedbe je vera v brezčasnost ljudske glasbe, ki je po mnenju članov še vedno del mladega človeka, in to ne kot mrtev ostanek, ampak kot vitalno izročilo.

20. 2. 2006
Rojstni dan nekega albuma (Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti)

Včeraj nisem počel nič. In danes mi ni treba v službo. Kot prosvetni delavec uživam privilegij, ki se imenuje počitnice. Obdobje prostega časa; čas, ko čas teče po povsem spremenjenih in neulovljivih parametrih; čas brez časa.

Verjetno bi šlo tudi brez zunanje intervencije. Hecno. Določijo ti obdobja oddiha in počitka, v katerih naj bi se imel dobro in lepo. In potem skorajda z občutkom slabe vesti, v strahu, da ne bi česa zamudili, grabimo ta čas, ki ga imamo na voljo. Ker če ne počijemo, smo si sami krivi. In če nam čas uhaja, smo krivi zaradi slabega izkoristka. Precej nervozno. Ne znam se zabavati na ukaz, s tem sem imel vedno težave. Zabava s tem postaja parodija, svoja lastna izkrivljena podoba. In labodje jezero se seli na ledene ploskve, Drava postane modna pista mariborskih estetskih presežkov, stanovanja v stari Ljubljani pa postanejo finančno dostopna navadnim smrtnikom. In Bojan Križaj se po dvaindvajsetih letih končno spomni olimpijske zaprisege. Tretji prispevek k slovenski blaznosti? Zakaj pa ne. Glavno, da prispevam, glavno, da ustvarjam in da ustvarjeno delim z drugimi. Brez tega bi obvisel v praznem prostoru in času prisilnega dela ali brezdelja, saj niti ni važno, razlika je zgolj formalna.

















Gospodična Kreativa je vedno malo nora, če ne bi bila taka, se za njo ne bi nihče oziral niti si dajal opravka z iskanjem stika z njo. Je pa kot ljubimka zahtevna, zahteva ljubimčevo zvestobo in hkrati absolutno svobodo zase. In če je ne sprejmeš take, kot je, ti ubeži. Potem si pa res do vratu v dreku. In če ti ne uspe svojega života s silo lastnih rok za lase potegniti iz blata, tam tudi obtičiš. Neizvedljive naloge so najbolj zavezujoče, tako kot so samo neuresničene ljubezni tiste prave. Potemtakem pa veselo na delo, dobra volja je res najbolja, slovenski nacionalni karakter pa je končno našel pot v finsko savno lokalnega welness centra.

In smo spet pri počitku in oddihu imperativih delovnih ljudi. Ker kdor ne dela, naj ne je, kdor pa ne počiva takrat, ko bi moral, pa naj se pazi. Saj če ne počiva, gotovo razmišlja, in če razmišlja, lahko še kaj ustvari. Hvala bogu, da sem moral napisati tole besedilo, če ne bi se lahko znašel v resni nevarnosti.

Boštjan Narat / Katalena
21. 2. 2006
Po treh dneh bolniške odsotnosti se danes - še vedno z občasnimi krči v želodcu - vrnem v nevrotično vzhičenost delovnega tedna in kot vselej se uspem že v prvi uri krepko sporeči okoli nepomembnih reči (predvsem zato, ker o njih niti ne želim razpravljati), zaspanost lastnega pogleda pa hitro nadomestiti z njegovo bojda že pregovorno mrkostjo. Ob nujnem urejanju e-poštnega predala tako grenko razmišljam o preteklih dneh, ki so me znova spomnili, kako rad berem in kako dolgo je že tega, ko sem prijavil temo magistrskega dela. Spričo glasbenih, službenih in partnerskih obveznosti - pa četudi so mi naštete obveznosti nadvse ljube - postajajo filozofija jezika, semiotika in kognitivna lingvistika vse bolj zamegljene ter oddaljene sopotnice mojega vsakdana.

Najdražja gleda Dnevnik ... ljubim to njeno navado, tako kot ljubim tudi njeno tečnobo, če v soboto do poldneva ob "podaljšani brez" ne prelista Sobotne priloge ...

Osama se spet zaman trudi naučiti ZDA, kako je lahko prav vsak dokument civilizacije hkrati že dokument barbarstva, izraz naših državnozborskih mahinacij je še bolj podoben žurnalistični puhličavosti: iz njih znova umanjkajo vse smiselne kritične refleksije, vse prvine osnovnih argumentativnih postopkov. Kako, za božjo voljo, se uspe ministru ob uporabi še tako omejenega besednjaka (Mi smo ..., Vi ste ..., Imamo dokumente ...) in šablonskem ukvarjanju z delitvami (ki so resda podlaga vsake politične mitologije, a kaj, ko pa naši vrli politiki verjamejo, da so vsi primerni kandidati za lovoriko kulta osebnosti) zaplesti v tako debelo laž, da se niti ob popolni možganski blokadi celotnega slovenskega življa iz nje ne bi izkopal. Saj ne, da bi bila laž nekaj enostavnega ali pa a priori zaviralnega in nekoristnega političnemu diskurzu - pragmatik kakršen sem, celo trdim, da je nadvse potrebna, če želimo ugotoviti karkoli resničnega. Pa vendarle; imam nemajhne težave, ko spremljam televizijska omizja, na katerih se ponavlja osnovnošolska poštevanka laganja. Pa še ta površno, po prilagojenem programu.

Če je blaznost inherentna lastnost kmečke ohceti, pa vrednotna retardacija in takšno žaljenje dinamike jezika prav gotovo ne bi smela biti lastnosti inherentni politiki. Ali pač?

Tibor Mihelič / Katalena

22. 2. 2006
Predvčerajšnjim, ko sem se vrnil z ogleda novega videa (Rad imel bi jabuko), me je na vratih pričakalo sporočilo o dostavi paketa. Kot osnovnošolec, ki ga motivira tisti zadnji šolski zvonec pred počitnicami, sem odhitel po stopnicah, poklical skladišče in se odpravil ponj. Naslovljen je bil na mojo "ljubav" Ivano, gospod v skladišču pa me je vprašal po imenu, verjetno zgolj iz vljudnosti ... Ja, ja, vem, Gombač, sami muzičarji, zadnjič so Šukarji hodili tod okoli. Zaželel sem mu lep dan, ker sem imel občutek, da je eden tistih ljudi, ki si ga zna pričarati, kljub mračno sivi megleni mokrosti. Doma odprem paket, v njem pa črno zlata trobenta. Prava, pravcata žepna, pocket trumpet, moja prva trobenta, ob tem se spomnim na Dona Cherryja, zdaj že deset let pokojnega inovatorja v džezu, ki je prav tako igral na ta inštrument. Zakaj trobenta? Za nove lutke, ki jih z Ivano pripravljava v decembru s še tremi mladimi igralci in dvema glasbenikoma.

Pravljica mehiške mojstrice besede Laure Esquivel, lutke v slogu Tima Burtna, horor, se že veselim novih spopadov (trobila so ena redkih glasbil, kjer zvok ustvarja telo, v tem primeru ustnice, in se vidno razlikujejo od pihal, na katere igram že vrsto let). Spomnim se časov, ko v Sneberškem nabrežju (beri naselju, kjer sem živel 23 let, pri starših) nismo imeli telefona. Star 10 let, na obisku pri sosedu Luki, zazvoni telefon, na drugi strani moja mama. Vprašala me je, ali bi se začel učiti igranja na kakšen glasbeni inštrument, saj sem prepeval v zboru RTV Ljubljana že od šestega leta. Kot iz topa sem izstrelil - ja, bi - trobento. Končno je napočil dan obiska glasbene šole Franca - Sturma. A profesorja za trobento ni bilo, tako sem pristal na klarinetu. Zanimivo, kako se življenje obrne, pa pravimo, da ni naključij. Obožujem naključja, pravi Patty Diphusa, včasih pa jih tudi sovražim, doda cinično.

Preteče 16 let in v rokah držim čisto novo, še nedotaknjeno glasbilo, no ja, vsaj mislil sem tako, dokler nisem opazil poškodbe na odmevniku. Ves svet se ti sesuje na glavo, ko kupiš nov, a dobiš poškodovan inštrument. Slabost kupovanja po elektronski pošti. Nekomu je padla na tla, je mojstrsko pripomnil izjemen trobentač in prijatelj David Jarh, ki je prav naslednji dan odnesel v popravilo svoj inštrument in se prijazno ponudil, da vzame še mojega. Mogoče bo zvok trobente krasil naslednjo ploščo Katalene? Kdo ve.

Na snidenje.

Boštjan Gombač / Katalena

23. 2. 2006
Pet dni pred "velikim koncertom" sem nemirna. Neskončno hlepim po trenutku tišine in miru. Telo mi utripa. Če se temu reče trema, je dobro, da se me loteva zdaj, saj tako vem, da bo nevarna napetost pred 'dnevom D' popustila ... Takrat bom zbrana, to vem. Danes, danes ne, danes se mi med tisoč opravki podijo misli, divje emocije brzdam samo zato, ker to tako predobro znam. Fokus je v točki, čustveni pretresi pa so kot neskončno število raznobarvnih oblek, ki jih oblačim in slačim, kadar je to potrebno.

Vsakodnevne vaje so nujno potrebne, po nevemkateriže se nam še vedno zazdi, da nam bo kakšna zmanjkala. Vajeni smo hitrih in učinkovitih vaj. Po navadi ne trajajo več kot uro in pol ali morda dve, da le ne popusti koncentracija. Včeraj smo imeli vajo s Kreslinom. "Gizdavo" igramo že kar nekaj časa, a je zdaj zaživela v popolnoma novi dimenziji. Polonin stavek "Jaz jima verjamem." je obvisel v zraku, na obraze so se obesili nasmeški in nekdo je dodal "Govorice bosta sprožila!" Smeh se je razkomotil po prostoru. Za take trenutke se živi.

Na današnji vaji s Pritrkovalci v Šmarju - Sapu me je presenetilo, kako zelo mladi so ti gojilci starodavne glasbe. Popolnoma drugačne sem si narisala. Z njimi se je vedno dobival Boštjan ali oba Boštjana, jaz sem jih poznala le po zvoku, ki so ga posneli za nas. Pet zvonov, pet ljudi, vsak igra svoj (pazi - en!) ton in tako izmenično udarjajoč zgradijo neverjetno melodijo, ki odzvanja v močno slišnih alikvotih. Super.

Danes se je rodil naš šesti videospot, katerega prvo predvajanje sem, zaradi zgoraj omenjenih vaj, zamudila. Plošča je, pravijo, že na policah, jaz pa hitim spat, ker sva jutri z Gombačem na vrsti za intervjuje, ki take stvari pač neogibno spremljajo. V petek koncert v Gorici, sobotna zadnja vaja, v nedeljo postavljanje zvoka, priprava dvorane, pa smo tam.

Sovražim in ljubim ta čas.

Vesna Zornik / Katalena

24. 2. 2006
Včerajšnji paket zdravja mi je obudil upanje, da bo do koncerta v Cankarjevem domu ostalo še kaj energije za študij, pisanje diplome ... Slednji se zavoljo nenehnih zapletanj v delovne obligacije in obilice užitkov pri opravljenju le-teh podaljšuje že čez mero lastne potrpežljivosti in vztrajnosti. Nenehno zvonijo telefoni, signalizirajo prihajajoči maili, tisoč in en način, kako te odpelje pri pisanju diplome, tega dnevnika ...

Vmes razmišljam, kot vsak dan v tem in preteklem tednu, ali smo naredili vse, smo porabili vse atriibute za promocijo ponedeljkovega koncerta, a vsi prijatelji, znanci vedo za koncert, a bo dvorana polna ... Fotografi, radii, televizije, reklame ... vseskozi opominja nek živec v meni, ki mi ne da miru za ustvarjanje česa drugega v tem času.

Hitim pisat mail za moldavski festival in poklicat novinarja, ki prihaja v nedeljo z nemškega radia na koncert in intervju, usklajujem še zadnje malenkosti glede prihoda Zagrebskih dečkov, pregled objav ... Dnevi, ko imaš več telefonskih pogovorov kot spanja, so utrujajoči. Vendar vsak trud je enkrat poplačan. Tretja plošča je odlična, bend je maksimalno dobro razpoložen. Torej ni ovir za ponedeljkov šov, ki ga bodo obeležili z odličnimi gosti. Če bo na odru vseh 42 nastopajočih dobro razpoloženih, pa bo to vsekakor nekaj nepopisnega.

Pravim si, da bo v torek mirneje, ampak tu so študijske obveznosti, čas poletnih koncertnih bookingov in priprave na nadaljnje življenjske podvige, ki mi jih nalaga vsak dan. Misli pa si že močno želijo na decemberski dopust, do takrat pa obilo dela in dobre muzike.

Mojca Zupanič / Katalena

24. 2. 2006
Po naravi sem nočna ptica, tak sem in tak bom očitno ostal, ne glede na to, da me vsake toliko izjemno močno zagrabi, da bi si končno že uredil ta svoj bioritem na nek normalen slovenski čas, ne pa, da živim, kot bi bil doma v New Yorku ali kakšnem drugem kraju s še večjo časovno razliko glede na našo grudo. A morda sem ga polomil že na začetku svoje poti, saj sem se pustil iztisniti na svet ob 4 uri in 27 minut zjutraj in proti temu sedaj pravzaprav nimam več kaj dosti storiti? Eeeeh ...

Ta teden še nisem šel spat pred četrto uro zjutraj. Ura je 5 in 40 minut. Ta teden sem šel že dvakrat spat okoli šeste zjutraj. Gat dem! Pač, rad delam ponoči. Samo, nikoli si nisem privoščil spanca normalne, priporočljive dolžine ... tiste klasične. Sem bil precej krajši. Zato sem že izjemno utrujen. Danes smo imeli koncert v Novi Gorici in smo pred kako uro prišli nazaj v Ljubljano. Dobili pa smo se že pred drugo dopoldne. To so tiste stvari, ki jih navadno poslušalci ne poznajo prav dobro. Namreč, kaj pomeni za bend pripraviti in odigrati en koncert. Približno dvanajst ur, pogosto več in le redko manj, najrazličnejših aktivnosti. Pri čemer je gotovo ena najmanj ljubih, nemara bi lahko celo rekli izjemno neljubih, tovorjenje opreme - samo moja tehta nekaj deset kilogramov - iz prostora, kjer vadimo, v kombi ... In potem za povrh še to vreme, ki jo zna tako fino zagosti ravno v pravem trenutku, da postanemo tečni kot "taužnt hudičev", še preden se sploh kam odpravimo! Blato namreč ni naš prijatelj ... iz kombija na oder ... po koncertu nazaj v kombi (že zelo zoprna reč) ... in nato na koncu naše poti, ko smo že povsem zbiti, še iz kombija nazaj v zaklonišče (verjetno najbolj zoprno dejanje v tem poslu). Huh! A ni še konec, treba je namreč vrniti kombi. Ura pa štiri zjutraj. Pri tem se sicer menjavamo, a danes je ta obveznost doletela mene. (Ne najdem besed za opis te zoprnije ... Ali kako me je natečnilo, bi se lahko glasil delovni podnaslov grozljivke, v kateri v krvavem pokolu sam proti vsem brezkompromisno zmagam!)

Nekoč me je nekdo vprašal, kako je na odru med koncertom. D best, sem odgovoril ... če vse "štima", kot mi temu rečemo, je to nekaj najboljšega! In kaj je pravzaprav tako dobrega? Težko je razložiti, a danes je bil ta občutek spet z mano. In sicer v pesmi Zrelo je žito, ki jo že tako zelo rad igram. In odigrali smo jo verjetno že nekaj stokrat. Dobro in slabo. Danes smo se v tej pesmi poklopili skoraj popolno ... Občutek je nekako takšen: ko vse štima, ko začutiš, da si z ostalimi člani zasedbe v povsem istem ritmu, ko skupina posameznikov zadiha kot eden, čeprav vsak počne povsem drugo, svojo stvar, se sprosti toliko energije, da ne moreš verjeti. Več kot pet minut neprekinjene kurje polti, je nemara hecen občutek. Ker v bistvu malo zebe. A po drugi strani ti da toliko nekega "feelinga," s katerim potem zlahka, odločno in brezkompromisno vodiš svoj instrument, da se počutiš fantastično! Me prav zanima, kakšne reakcije se takrat dogajajo v telesu, a občutek je nekoliko podoben Tistemu občutenju največje Sreče. Sila prijeten.

In to je verjetno tisto, kar glasbeniki ves čas iščemo na odru. Čim več ponovitev takih občutenj, kajti to je strahovito nalezljivo in se prenaša na ljudi, ki nas poslušajo. Katerim igramo in ki nam naš (energetski) vložek nekajkrat povrnejo. Če bi se vse dogajalo na nivojih tam okoli maksimuma, bi to bila čista zmaga. Vsakič. Zdi se, da smo za ponedeljkov koncert v Cankarju kar dobro pripravljeni. Ko bi vsaj bila spet ta energija, ful nje, nam in vam odličen koncert skoraj ne more uiti. O, ko bi vsaj bila ...

Po naravi sem nočna ptica. Ura je pol sedmih zjutraj. Odločil sem se, da ta zapis raje dokončam pred spanjem. Mi je lažje. Za popoln zaključek dneva bi se sedaj odtihotapil v Njeno posteljo in se izjemno tesno prižel k Njej. In ko bi se zjutraj zbudil ob Njej, bi bil to popoln začetek dneva. Ob treh imamo vajo, zadnjo intimno generalko pred Cankarjem ... že čez osem ur!

Robert Rebolj / Katalena


Sobota, 25.2. 2006
Zapis datuma se mi je zdel najbolj logičen začetek dnevnika. Saj ne da ga nikoli ne pišem, ampak saj tudi ne funkcioniram vedno po načelih logike. Hecno pri opisu enega dneva je to, da se zelo težko omejiš nanj. Vsak dan ima svoj včeraj in svoj jutri, praktično neizogibno, mentalno tudi.

Bom začela kar z včeraj, danes sem se zbudila namreč pod njegovim močnim vtisom.
S Kataleno smo bili v Novi Gorici. Ampak to sploh ni vse. Najprej nas je skoraj odpihnilo na hitri cesti. Ne. Najprej smo nosili velike inštrumente iz naše akustične krtine, potem smo povpraševali po simptomih blažjega možganskega pretresa, potem smo padli z deske na 202. valu, potem nas je skoraj odpihnilo na hitri cesti, potem smo skoraj popokali po šivih v fiktivnem etru goriškega radia; Gombi je bil razpoložen in če je Gombi razpoložen, zna bit, da popokaš po šivih. Škrat Ciril nas je narisal, vsakič nas preseneti naša fizionomija, če jo kdo brez dlake na čopiču naslika, vendar nismo bili užaljeni. Novogoriška publika nam je ljuba in vsakič znova nas v to še bolj prepričajo. Potem smo jeli miške an popili kšn hlaš vina.

Če imaš za sabo fin dan z višnjo finega koncerta, se zbudiš z občutkom. Počasi, z veliko kave, z ogromno mehurčkov v banji ... Potem pa dolga popoldanska vaja all inclusive (muzika, pavze, dogovori, nesporazumi, malo živcev, malo terapije, malo smeha). Se mi zdi, da se zadnje dni vse vrti okoli koncerta v Cankarju. Ma, ima tako visok strop ta dvorana! Ampak bližje kot smo ponedeljku, bolj mi je jasno, da se tega predvsem veselimo. Danes sem videla Tiborja oblečenega v žabo (če je kdo pozabil, gre za popolnoma normalen pojav za pustno soboto), kar te poleg tega, da cel dan počneš stvari, ki so ti ljube, vidiš ljudi, ki so ti blizu in plešeš v dnevni sobi, spravi v zelo zelo dobro voljo in vem, da se bom spet zbudila z občutkom. Bil je lep dan s parimi paranormalnimi pojavi, kar pa ni nič nenavadnega.

Polona Janežič

26. 2. 2006
Nedelja je pomenila začetek tega, na kar smo se tako dolgo in intenzivno pripravljali. Poslanstvo dneva je bila namreč tonska vaja, v slovenskem glasbenem žargonu znana pod znamenito besedo “soundcheck”! Čim bolje in čim manj stresno opraviti zelo pomembno stvar v življenju in delu glasbenika. Na tonski vaji se ozvoči inštrumente vsakega posameznika (tudi glas je inštrument, verjetno celo najbolj zahteven, saj ga ves čas nosiš s seboj) in postavi zvočno sliko zasedbe za poslušalce ter poskuša ukrotiti zvok na odru, da sebe in druge (so)muzikante kar najbolje slišimo. V tem času se mora glasbenik tudi kar se da dobro privaditi specifikam odra. Cilj na tonski vaji je naslednji: opraviti jo dobro, hitro in čim manj stresno. A ponavadi so tonske vaje cela drama. Vzrokov za to je cel kup in na tem mestu jih niti ne bi naštevali, a tako pač je. Le redko potekajo tekoče, brez zapletov in brez panike. Saj veste, kako je s tehniko, deluje po nekih svojih principih in zakonitostih, človek, ki jo kakor da upravlja (dasiravno se nam nemalokrat zazdi, da ona upravlja z nami), pa prav tako. Ta nejasnost delitve vlog na mačke in miši se lahko na človekovem vedenju kaže na izjemno presenetljive načine.

Na velikem odru Cankarjevega doma smo preživeli dobrih pet ur. V to ni vštet prevoz opreme. Pridružili so se nam tudi že pritrkovalci iz Šmarja – Sapa. Dobro so pripravljeni, smo lahko zadovoljno ugotovili. Njim se je dvorana z odra zdela manjša, kot so pričakovali. Izjemno so simpatični. Verjetno boste presenečeni, ko boste ugotovili, da gre pravzaprav za najstnike, ki se na naše veliko veselje ukvarjajo s tem hitro izginjajočim svojevrstnim načinom ustvarjanja glasbe – pritrkovanjem na cerkvene zvonove. Cankarjev dom smo okoli devete ure zvečer zapustili utrujeni, a dobro razpoloženi. Kar je dober obet. Ker ves dan nismo jedli, smo se skupaj odpravili na hitro večerjo in se vmes pogovorili še o spremljevalnih organizacijskih podrobnostih, saj je treba urediti še približno milijon stvari.

Danes, v ponedeljek, 27. februarja, nas poleg še ene popoldanske tonske vaje z vsemi nastopajočimi čaka slavnostni večerni koncert (ob 20.15), ki se ga nadvse veselimo. Premiera naše tretje plošče z naslovom Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti. Vanju (v koncert in ploščo) smo vložili veliko. Od sebe bomo poskusili dati največ. Dve besedi, ki se zadnje čase najpogosteje pojavljata, sta koncentracija in spoščeno uživanje. Navsezadnje gre zgolj za en koncert, teh smo odigrali že kdo ve koliko ... dvesto, tristo ali več. A ta koncert je naš največji do zdaj. Vljudno vabljeni, da (so)doživite to veliko in pomembno izkušnjo skupinice mladih ljudi, ki prihajajo iz Ljubljane in igrajo slovensko ljudsko muziko. Delni vpogled v vsakega od nas ste že dobili z branjem naših dnevniških zapisov. Zvečer nas lahko doživite še na neki drug način ...

Katalena