Tokrat je prvič, da bo ameriško sodišče obravnavalo primer kraje umetnin v času nacistične Nemčije, opozarja odvetnik Nicholas O'Donnell. Pred sodnico bo zastopal dediče treh judovskih trgovcev z umetninami, ki trdijo, da so nacisti leta 1935 njihove prednike prisilili v prodajo umetnin za vsoto, ki je bila veliko pod tržno vrednostjo kosov.

Genocid je nadnacionalno vprašanje
Oškodovanci od Nemčije zahtevajo vrnitev zbirke Welfenschatz oz. Gvelfski zaklad, v katerih so tudi več stoletij stari doprsni kipi, okrašeni z dragimi kamni, in zlati križi. Nemška stran je (brez uspeha) skušala doseči opustitev primera, češ da ameriško sodišče nima pristojnosti za reševanje teh vprašanj. Sodnica Colleen Kollar-Kotelly je na stvar gledala drugače: ker je bila organizirana kraja umetnin iz rok Judov del širšega projekta genocida, kar je zločin po mednarodnih merilih, ima tudi ameriško sodišče potrebno pristojnost.

Kakšen pregon neki?
Nemški argument je bil, da je primer že obravnavala nemška komisija, ki se ukvarja z lastninskimi zahtevki za čas nacizma. Ugotovila je, da naj bi bila nizka prodajna cena zaklada posledica globoke recesije oz. gospodarskega zloma v tistem obdobju - ne pa tega, da so bili judovski trgovci tarče pregona.

"To je vprašanje, ki je bilo že razrešeno v Nemčiji in ne sodi pred ameriško sodišče," je v sporočilu za agencijo Reuters zapisal nemški odvetnik Jonathan Freiman.

Prodaja s 65-odstotnim "popustom"
Gvelfski zaklad so dolga stoletja dopolnjevali v katedrali v Braunschweigu v Nemčiji; od vojvode Braunschweiškega je celo zbirko leta 1929 odkupila skupina judovskih trgovcev z umetnostjo. Že šest let pozneje so umetnine iz njihovih rok prešle v last Prusije, ki jo je takrat vodil nacistični veljak Hermann Göring. Zaradi pritiska nacistov so lastniki umetnine prodali za pičlih 35 odstotkov njihove prave vrednosti, trdijo odvetniki tožnikov.

Za nameček je bil še ta denar nakazan na bančni račun, s katerega ga trgovci niso mogli dvigniti, saj so ga oblasti zablokirale. Velik del te vsote je bil pozneje zaplenjen kot "davek na pobeg" - nacisti so Judom zaračunavali astronomske vsote, da so smeli zapustiti Nemčijo.

Darilo za Hitlerja
O'Donnell je potrdil, da naj bi prodajo orkestriral Göring, in to na željo Adolfa Hitlerja osebno; v korespondenci sta debatirala o strategiji "reševanja Gvelfskega zaklada". Nekaj mesecev po kupčiji je maršal zaklad izročil firerju kot "posebno presenečenje" na neki ceremonialni prireditvi.