Milan Mihelič, ki je študij arhitekture leta 1954 sklenil z diplomskim delom pod mentorstvom Edvarda Ravnikarja, se je uveljavil konec šestdesetih, še bolj pa v sedemdesetih, ko je s svojo sporočilno učinkovito in konstruktivno prepoznavno (tako Miheličevo arhitekturo označuje Stane Bernik) prikazal stavbarsko umetnost, označeno tudi kot "samosvoje nadaljevanje Ravnikarjeve šole" (Gojko Zupan).
Za Miheličevo arhitekturo je značilno isto, kar lahko rečemo za celotno povojno arhitekturno produkcijo na Slovenskem. Čeprav se je po vojni in ob ustanovitvi socialistične Jugoslavije veliko govorilo o graditvi arhitekture nove socialistične dobe, ki bi poveličevala novo državo in njeno ideologijo, pa se je ta ideološki diktat v praksi uveljavil le zmerno. Malo je bilo dejanske socialistične zaznamovanosti, značilne za urbano krajino držav Varšavskega pakta, in izoblikovala se je arhitektura, v slovenski arhitekturni teoriji označena tudi kot podaljšani funkcionalizem, ki je ostala 'priklopljena' na stilistične in konstrukcijske usmeritve Zahoda.
Navezava na Le Corbusiera in Zahod
Pri tem verjetno ni nepomembna tudi naveza, ki jo je z Zahodom spletla prejšnja generacija arhitektov, katere vodilni predstavnik je Edvard Ravnikar. Ravnikar in še nekaj njegovih sodobnikov se je konec dvajsetih in v tridesetih šolala v pariškem biroju slovitega Le Corbusiera in tam spoznala teorijo moderne arhitekturne forme. Ta je v arhitekturni praksi prevladovala tudi po drugi svetovni vojni, za to pa je možnosti zagotavljalo že samo poudarjanje socialne pravičnosti, vključeno v ustavo nove Jugoslavije.
Ideje socialno angažiranega modernizma, katerega prvi imenitni izraz je bil pri nas dolgo nerazumljeni Bauhaus (naj le navržemo, da sta javnost in stroka edinega slovenskega bauhausovca Avgusta Černigoja ob njegovi vrnitvi v domovino zavrnili), so zdaj postale eden izmed temeljev arhitekture, ki svoje govorice ni bistveno spremenila vse do prihoda postmodernizma v naše krajine. A to se je zgodilo šele v osemdesetih.
Od modernizma do postmodernizma
Miheličeva kariera je zajela celoten razvoj slovenske arhitekture: od zrelega prek visokega modernizma pa vse do postmodernizma, zaznamovanega z razpadom vsake slogovne poenotenosti. Karierna pot Milana Miheliča je zanimiva ravno zaradi arhitektove 'gibkosti' in nenehnega napredovanja. Čeprav si je ugled gradil s svojim visokim modernizmom z močno poudarjeno strukturaliko, se je vklopil tudi v postmoderni tok, ki je kritično pretresal polpretekli modernizem in razširil svoj formalni repertoar. V tem pogledu je zanimiva Miheličeva Mednarodna avtomatska telefonska centrala, ki s premikom poudarka od strukture k plašču že napoveduje prihod postmodernizma v naše kraje, še bolj pa se postmodernistična retorika izrazi v Miheličevih načrtih za novo cerkev v Stožicah in za prizidek k Narodni galeriji.
Polona Balantič