Drugo
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 5 glasov Ocenite to novico!
Matevž Čelik
Eden izmed pobudnikov platforme je tudi direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik. Foto: Peter Giodani
false
Platforma Future Architecture združuje arhitekturne muzeje, festivale in producente iz 15 evropskih držav ter odpira široko razpravo o arhitekturi. Foto: Peter Giodani
       Danes govorimo o premiku od obrtniške in industrijske proizvodnje, k ustvarjalnim dejavnostim in inovacijam. Nekateri v tem vidijo renesanso mest, a realnost je marsikje krutejša. Poleg tega je življenje na podeželju postalo zelo urbano in v tem smislu se meje med mestom in podeželjem brišejo.       
Na uvodni konferenci so tudi razglasili pet finalistov za eno najbolj cenjenih nagrad s področja arhitekture, nagrado Evropske unije za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe Award 2017: deFlat Kleiburg,  Ely Court,  Kannikegården,  Muzej Katin in Spominski muzej Rivesaltes. Zmagovalec bo razglašen maja 2017 v Barceloni.
Na uvodni konferenci so tudi razglasili pet finalistov za eno najbolj cenjenih nagrad s področja arhitekture, nagrado Evropske unije za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe Award 2017: deFlat Kleiburg, Ely Court, Kannikegården, Muzej Katin in Spominski muzej Rivesaltes. Zmagovalec bo razglašen maja 2017 v Barceloni. Foto: MAO
       Nacionalni predznak v ustvarjalnosti na katerem koli področju je stvar 19. stoletja. Seveda pa ni razlogov, da se ne bi pohvalili z dosežki slovenskih arhitektov in jih predstavili kot slovensko arhitekturo.       
Platforma je v prvi vrsti je namenjena predvsem predstavljanju in približevanju novih, svežih in vizionarskih idej o prihodnosti mest in arhitekture širši javnosti.
Platforma je v prvi vrsti je namenjena predvsem predstavljanju in približevanju novih, svežih in vizionarskih idej o prihodnosti mest in arhitekture širši javnosti. Foto: Peter Giodani
       Prostor razprav o arhitekturi je in bo tudi v prihodnosti prav gotovo brezmejen. Omejitve pa prav gotovo obstajajo. Tiste, ki jih narekuje politična omahljivost ali interesi, ki niso v korist širši skupnosti, je treba presegati. Druge, ki zagotavljajo varnost, pravice in pravično razporeditev dobrin, pa je treba braniti.       
Matevž Čelik
Po besedah Matevža Čelika se je platforma Future Architecture izkazala kot plodno okolje za ideje, ki znova netijo politično kritiko v arhitekturi. Ideje, ki jih arhitekti in oblikovalci predstavljajo v okviru platforme, v veliki meri odpirajo razpravo, ki se ji je arhitektura še pred kratkim izogibala, pravi. Foto: Peter Giodani
       Vloga arhitekture in arhitekta se je nedvomno spremenila. Za prihajajočo generacijo arhitektov arhitektura ni več dejavnost, katere edini namen je graditi, temveč je prej široko polje intelektualnega dela, način razmišljanja, opazovanja, raziskovanja in analize sveta, v katerem živimo.       
Kar 594 ustvarjalcev iz 56 držav se je letos odzvalo na poziv, naj prispevajo svoje ideje, projekte, vizije.
Kar 594 ustvarjalcev iz 56 držav se je letos odzvalo na poziv, naj prispevajo svoje ideje, projekte, vizije. Foto: Peter Giodani

Dodaj v

"Arhitektura se mora od strokovnega teoretiziranja premakniti k resničnim problemom našega časa"

Naloge arhitekture za prihodnost
22. februar 2017 ob 18:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ali lahko arhitektura odgovarja na številna ključna vprašanja o naši prihodnosti? "Lahko. Vendar mora stopiti iz strokovnega slonokoščenega stolpa, kjer je najudobneje razpravljati le o obliki in funkciji zgradb," pravi direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik.

Zato zahteva neprestano postavljanje vprašanj, kritiko in samokritiko, raziskovanje, pa tudi poetično refleksijo. Tega se dobro zavedajo tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer so pred dvema letoma zasnovali evropsko platformo Future Arhitecture, s katero želijo odpreti široko razpravo o arhitekturi in pritegniti arhitekte, oblikovalce, umetnike in druge ustvarjalce k razmišljanju o prostorih prihodnosti. Platforma združuje 18 muzejev, festivalov in producentov iz 15 evropskih držav in je s številnimi dogodki, konferencami in razstavami, postavila Muzej za arhitekturo in oblikovanje v središče evropskega arhitekturnega dogajanja.

Eden izmed pobudnikov platforme je tudi direktor MAO-ja, Matevž Čelik, s katerim smo se pogovarjali o njenih ciljih in prihodnosti arhitekture. Vabljeni k branju pogovora. Kar 594 ustvarjalcev iz 56 držav se je letos odzvalo na poziv, naj prispevajo svoje ideje, projekte, vizije. Tako kot lani je bilo med vsemi zbranimi idejami na koncu izbranih 25 najboljših, najdrznejših in izvirnih idej. Med njimi sta tudi dva Slovenca, Jasmina Cibic in Miloš Kosec. Prejšnji teden se je v Fužinskem gradu, kjer MAO domuje, zgodila uvodna konferenca platforme Future Architecture, kjer so skozi predavanja predstavili nove, sveže in vizionarske ideje o prihodnosti mest in arhitekture širši javnosti. Projekcije namreč kažejo, da so prihodnost mesta. Velika mesta, somestja. Zato je vprašanje, kako jih narediti do ljudi prijazna in znosna, ključno vprašanje sedanjosti.


Future Architecture. Kaj o tem povedati nekaj dni po koncu uvodne konference?
Konferenca še vedno odmeva s pozitivnimi odzivi udeležencev. Ustvarjalci, povabljeni na konferenco, so neverjetno zadovoljni, saj je program platforme Future Architecture nekaj popolnoma novega, predstavitev na konferenci v MAO-ju pa jim odpira številne priložnosti za udejstvovanje na razstavah, konferencah in delavnicah v uglednih ustanovah po Evropi. Sodelujoči muzeji, festivali in producenti pa so navdušeni nad svežimi idejami, s katerimi se srečajo na konferenci in s katerimi bodo obogatili svoje programe.

Obstaja kakšen skupni imenovalec, na katerega bi lahko speljali prijavljene ideje, projekte, vizije ...?
Skupni imenovalec je zelo pomenljiv. Platforma Future Architecture se je izkazala kot plodno okolje za ideje, ki znova netijo politično kritiko v arhitekturi. Ideje, ki jih arhitekti in oblikovalci predstavljajo v okviru platforme, v veliki meri odpirajo razpravo, ki se ji je arhitektura še pred kratkim izogibala. To je diskurz o enakopravnosti, o idejah, ki nas soočajo s problematičnim v našem svetu, ki obravnavajo vprašanja "izključenosti in vključenosti" in tako naprej … Arhitekturo hočemo premakniti od praznega strokovnega teoretiziranja k razpravi o resničnih problemih našega časa. To je prihodnost arhitekture, saj je kot poklic le tako lahko relevantna.

Letošnja konferenca je minila v znaku kritičnih idej o prihodnosti mest in bivanjskih okolij. Kakšna so mesta danes? Kje in v kakšnem bivanjskem okolju živimo?
Ko se sprehajamo po mestih, lahko v arhitekturi razberemo tako dosežke kot probleme časa, v katerem je nastala. Danes živimo v mestih in okolju, ki je vse bolj segregirano. Na eni strani urejena, zelena, ekološka in pametna mesta, ki jih oblegajo turisti in so povsod po svetu videti vse bolj enako. Na drugi strani ali na robu pa improvizirani, prehodni, kaotični in prenaseljeni prostori, kjer se ljudje daleč od oči prebijajo skozi vsakdan, so izpostavljeni onesnaževanju ali ujeti v negotovost konfliktov. Naloga arhitekture je boriti se proti takšni razdeljenosti in neuravnoteženemu razvoju.

Ali ima arhitektura to moč, ali lahko odgovarja in kako na vprašanja o naši prihodnosti?
Dogajanje, ki ga je sprožila platforma, kaže, da arhitektura spet lahko postane močan sogovornik za omizjem, kjer se razpravlja o prihodnosti sveta. Vendar mora stopiti iz strokovnega slonokoščenega stolpa, kjer je najudobneje razpravljati le o obliki in funkciji zgradb.

Kakšna je sploh danes vloga arhitekture in arhitekta?
Vloga arhitekture in arhitekta se je nedvomno spremenila. Za prihajajočo generacijo arhitektov arhitektura ni več dejavnost, katere edini namen je graditi, temveč je prej široko polje intelektualnega dela, način razmišljanja, opazovanja, raziskovanja in analize sveta, v katerem živimo.

Zanimiva se mi zdi raziskava o novem tipu oklevajočega arhitekta, ki namesto akcije raje izbere pasivnost. Takole pravi: "V zadnjih nekaj desetletjih lahko opazujemo pojav oklevajočega arhitekta. Arhitekta, ki, namesto da bi postopek gradnje nadzoroval od začetka do konca, dele procesa raje delegira silam zunaj svojega nadzora."
To je položaj, ki ga lahko zavzameš le na podlagi temeljite analize in refleksije. Francoska arhitekta Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal sta leta 1996 v Bordeauxu mestni upravi, ki jima je zaupala prenovo trga Léon Aucoc, predlagala, da ta prelepi trg le pospravijo. To je bil projekt, s katerim se je odprlo vprašanje pasivnosti v odnosu do pogosto nerazumnih ambicij, ki se poskušajo udejanjiti skozi arhitekturo. Na zadnjem trienalu v Lizboni sta Lacatonova in Vassal prejela nagrado za življenjsko delo.

Obstajajo meje? Ali lahko rečemo, da ima arhitektura prihodnosti meje, omejitve?
Prostor razprav o arhitekturi je in bo tudi v prihodnosti prav gotovo brezmejen. Omejitve pa prav gotovo obstajajo. Tiste, ki jih narekuje politična omahljivost ali interesi, ki niso v korist širši skupnosti, je treba presegati. Druge, ki zagotavljajo varnost, pravice in pravično razporeditev dobrin, pa je treba braniti.

Kakšna je danes vloga mest, če vzamemo v zakup dejstvo, da nekateri deli mest po vsem svetu, zlasti pa v Evropi, odmirajo?
Vprašanje vloge mest je vedno aktualno vprašanje. Trenutno se sprašujemo predvsem o vlogi mest kot prostorov proizvodnje in industrije, na katerih je še pred kratkim v veliki meri temeljila urbana kultura. Danes govorimo o premiku od obrtniške in industrijske proizvodnje, k ustvarjalnim dejavnostim in inovacijam. Nekateri v tem vidijo renesanso mest, a realnost je marsikje krutejša. Poleg tega je življenje na podeželju postalo zelo urbano in v tem smislu se meje med mestom in podeželjem brišejo. Mislim, da živimo v obdobju preobrazbe in se šele učimo razumeti, kako mesta na novo delujejo, vsekakor pa bodo še naprej središča kulture, transportna vozlišča, prostori izmenjave.

Po drugi svetovni vojni smo zgradili nova mesta. Umetna mesta. Tudi v Sloveniji, kjer ravno letos praznujemo 70 let nastanka mesta Nova Gorica. Ali lahko ta mesta sploh preživijo? Kakšna je njihova prihodnost?
Ta mesta so se izkazala kot dobro načrtovana in trdoživa. Nova Gorica in Velenje sta danes zelo živahni urbani središči, z močnimi podjetji in zanimivo kulturno produkcijo.

So ta na novo zgrajena mesta sploh mesta ali le velika spalna naselja?
Mislim, da nihče ne dvomi, da sta Velenje in Nova Gorica mesti, saj sta bili celovito načrtovani, z vsemi dejavnostmi, ki jih mesta potrebujejo. Če se v Novi Gorici sprehodiš med knjižnico, gledališčem in Rusjanovim trgom ali v Velenju odideš okrog Titovega trga, vidiš, da sta to mesti, ki utripata.

Ko govorimo o prihodnosti, največkrat govorimo o tehnološkem napredku. Zakaj?
Pogovarjati se o tehnologiji je zelo udobno, vendar se to ne dotika resničnih težav mest. Zelo modna razprava o pametnih mestih se je vrtela – in se še vedno vrti – predvsem okrog velikih korporacij, ki prodajajo tehnologijo. Žal ta razprava zanemarja najpomembnejše akterje, tiste, ki živijo, delajo in ustvarjajo v mestih in to tehnologijo uporabljajo. V resnici bi to morala biti razprava o pametnih meščanih.

V času, ko je več kot 60 milijonov ljudi razseljenih zaradi podnebnih sprememb in konfliktov, so migracije in integracije med največjimi težavami, s katerimi se sooča naša družba. Kako se s tem spopada arhitektura?
Med arhitekti obstaja več pobud, kot je Architecture Sans Frontieres. Znotraj platforme Future Architecture se več skupin ukvarja s problematiko migracij in beguncev. Lani je skupina Architecture for Refugees zgradila informacijsko platformo, na kateri se zbirajo uporabne informacije za gradnjo zavetišč in organizacijo naselij. Letos v programu sodeluje skupina Office for Displaced Designers, ki kot prostovoljci delujejo v kraju Mytileni na Lezbosu in so v begunskem centru odprli studio, v katerega vključujejo prebežnike in skupaj načrtujejo rešitve za izboljšave v naselju.

Arhitektura je danes mnogokrat razumljena tudi kot zdravstvena služba, ki krpa rane, ki so nastale v telesu mesta. Zakaj?
Čeprav je obseg človekove dejavnosti na planetu večji kot kadar koli in se ta odraža v številnih katastrofalnih spremembah, je delež posegov v zemeljsko površje, ki nastanejo na podlagi temeljitega strokovnega premisleka in načrtovanja, vse manjši. Večina svetovnih korporacij še naprej teži k pospešeni ekonomski eksploataciji naravnih virov in kritičen premislek, ki se zgodi v procesu načrtovanja, si napačno predstavljajo kot oviro.

Ko govorimo o literaturi, govorimo o nemški literaturi, pa o katalonski ... Ima arhitektura svoj nacionalni predznak?
Nacionalni predznak v ustvarjalnosti na katerem koli področju je stvar 19. stoletja. Seveda pa ni razlogov, da se ne bi pohvalili z dosežki slovenskih arhitektov in jih predstavili kot slovensko arhitekturo.

Kako in kje sploh želimo živeti v prihodnosti?
Verjetno ima vsak izmed nas svojo predstavo, kje si želi živeti. A bolj kot kje, je pomembno, kako. Prepričan sem, da si vsi želimo živeti v prostorih, ki bodo vključujoči in do vseh prijazni, v krajih, kjer bo vsak, ne glede na to, od kod je, lahko uresničeval svoje priložnosti, v okolju, ki ne bo onesnaženo. To so naloge arhitekture za prihodnost.

Tadej Čater

Prijavi napako
Komentarji
Flegica
# 23.02.2017 ob 08:44
13. Vprašanje...odgovor je skoraj popolnoma isti kot moj komentar na včerajšnji članek o gradnji tovarne Magma v Hočah. Seveda sem dobil veliko večino minusov ker sem izrazil pomislek o načinu gradnje tako gromozanskega objekta brez javnega diskurza, okoljskih študij oz javnih razgrnitev le teh...to da posegamo v še dokaj neokrnjeno kulturno krajino in ne v eno od degradiranih ind. okolij je pa itak prepovedano omeniti...dobiček je kralj in arhitektura ter urbanizem le njena ponižna in servilna tlačana...to se je še potenciralo z raznimi zvezdniškimi arhitekti tipa Zaha,Foster,Calatrava itd. Ki so praktično bolj turbokapitalisti od samih investitorjev. Hvala bogu da se je plošča malo obrnila in se arhitektura ponovno vrača idejam z začetka prejšnjega stl...je pa res da je težko reči kaj je bilo prej kura ali jajce-v našem primeru ali lahko arhitekt vpliva na družbo oz. civilizacijo ali le odgovarja na njo. Osebno mislim da oboje čeprav zmotno večina arhitektov misli da ima potencial vplivati na spremembe v družbi v veliko večji meri kot to realno je...
krkuščekov
# 23.02.2017 ob 11:02
@sportniik
"Kockaste" hiše na podeželju so problem že 50 let. Večina je podrla svojo staro hišo (ali pa jo pustila propasti) in si zraven zgradila ogromno bajturo.
pozitivc
# 23.02.2017 ob 07:58
Arhitektura naj pride v slovenske vasi
King Viljem
# 22.02.2017 ob 20:26
Arhitektura prihodnosti ali kako oblikovati habitat na npr. Marsu...
sportniik
# 23.02.2017 ob 09:17
Življenje je na podeželju postalo urbano, ker tja rinejo mestni pobčki in dekline in si postavljajo kockaste hiše. Kmetje bodo pa prideloval hrano na degradiranih območjih.
Raj naj razpravljajo zakaj so vse stavbe postale tko monotono kockaste, ko bi človk želel postavit eno industrijsko cono s 30 halam.
Kazalo