Avstrijski pravljičarji so spomenik svetovne dediščine

V prvem sklopu avstrijske nesnovne kulturne dediščine, ki ga je potrdil Unesco, so tudi pripovedovalci pravljic in pa stara ledinska imena slovenskega življa na avstrijskem Koroškem.

Tako rekoč na celotnem nemško govorečem ozemlju imajo pravljice in njihovo pripovedovanje pomembno mesto v ljudski kulturi. Ta pomen se je še posebej začel poudarjati v obdobju romantike, ko sta nenazadnje brata Grimm v starih pripovedkah iskala pristno nemško kulturo in nrav. Podobno se je dogajalo tudi na ozemlju današnje Avstrije, kjer je delo bratov Grimm opravljal Franz Ziska, ki je leta 1819 v časopisu Wöchentliche Nachrichten povsem prvič javno objavil katero koli avstrijsko pravljico.

Avstrija je danes tudi prizorišče največjega pravljičarskega festivala na svetu. Gre za vsakoletno dolgo graško noč pripovedovanja pravljic, na kateri nastopajo pravi avstrijski zvezdniki pravljičarstva, kot sta Folke Tegetthoff ali Michael Köhlmeier. Ob zaščiti avstrijske tradicije pripovedovanja pravljic in ob misli na naše odlične pravljičarje s pravo pravljičarko po duhu Svetlano Makarovič na čelu - čeprav seveda Makarovičeva goji umetno pravljico - smemo razmišljati o tem, da bi tudi slovenske pravljice veljalo poskusiti zaščititi.

S slovenskega vidika je zanimivo tudi to, da je Unesco za nesnovno kulturno dediščino razglasil tudi slovenska ledinska imena na Koroškem in puškarsko obrt v Ferlachu oziroma v Borovljah, kjer je slovenski živelj še vedno očiten. Sicer pa je Unesco Avstriji ugodil tudi pri nominaciji znamenite dunajske španske dvorne jahalne šole, ki jo zgodovinski viri prvič omenjajo že leta 1572 in ki slovi tudi kot središče vzgajanja lipicancev.

Ob razglasitvi novih avstrijskih spomenikov nesnovne kulturne dediščine je predsednica avstrijske komisije Unesca Eva Nowotny povedala, da pri teh spomenikih ne gre za dosežke visoke kulture, ampak za dosežke ljudskega znanja in tradicije, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Prijavi napako