Pisatelj Boris Pahor je ob 102. rojstnem dnevu postal tudi prvi ambasador kulture v Sloveniji. Foto: BoBo
Pisatelj Boris Pahor je ob 102. rojstnem dnevu postal tudi prvi ambasador kulture v Sloveniji. Foto: BoBo

Ob 102. rojstnem dnevu je glede neuresničenih željah za prihodnja leta povedal, da za osebne želje ne bi rekel, da jih je ostalo kaj dosti, ker tisto, kar je mislil povedati, mu je v bistvu uspelo, da je povedal. Zdaj nekako misli bolj na to, kar se tiče našega zunanjega življenja, evropskega, pa tudi svetovnega.

Je v takšnem položaju, da pravzaprav - kakor je tudi že nekdo rekel - ne ve človek, v kaj naj bi verjel in kaj naj bi tisto bilo, za kar naj bi se zavzemal. Zato, ker smo res v zelo klavrnem položaju in - tudi v Evropi - govori zmeraj v imenu mrtvih, v imenu tistih, ki so se bojevali predvsem za svobodo. Torej za liberalizem v starem smislu, pozitivnem smislu.

Želja po stiku z drugače mislečimi
V Primorskih novicah so zapisali, da bi Boris Pahor pravzaprav rad tiste bistrega razuma, tiste, ki slišijo, tiste, ki vedo, kaj s to narodovo identiteto v tem trenutku. Pisateljevo mnenje glede tega je, kako žalostno je, da so po navadi tam, kamor je vabljen, ljudje, ki že mislijo tako, kakor bi nekako človek želel, da bi se na splošno mislilo. Medtem ko tukaj drži, da bi raje videl tiste, ki drugače mislijo.

Pa tudi, da mu nekateri očitajo, da je star človek, da to spada že v "ottocento", to se pravi, da spada ne v 20., ampak v 19. stoletje. Nekdanji minister Dimitrij Rupel mu je enkrat dejal, da spada v star, nekako plesniv nacionalizem. Torej, s temi ljudmi bi se rad spoprijel, ampak so po njegovem zelo ... Prvič, ne znajo diskutirati - hočejo poudariti svojo misel in ne vzamejo v poštev ugovorov njihovi misli.

In drugič so nekako tako prepričani, da se je svet spremenil, da danes na primer narodna zavest oziroma narodna identiteta ni več tisto, kar je nekoč bila. Se pravi, da je nekje temelj, neka baza, neka osnova človeškega življenja, človeške družbe. Torej živeti z drugimi, ne samo s svojo družino, ampak z neko skupnostjo, z njeno usodo. Vendar nekateri menijo, da se je vse to že preraslo, da je danes svet postal nekako ena domovina za vse - kar je zgrešeno, kar je pravzaprav zelo ena liberalizacija, ena vodoravnost, ki je pravzaprav v bistvu ena praznina.

Kako "biti človek sveta"?
Če človek nima neke svoje zgodovine kot preteklosti, neke svoje zgodovine kot spoznavanja življenja na svoj način, potem tisto "biti človek sveta" ne pomeni nič. Pomeni biti vse in nič hkrati. V tem smislu Boris Pahor vidi, da je svet danes pravzaprav nesrečen.

Povzetek pogovora v oddaji Odmevi, TV Slovenija.

Gost v studiu: Boris Pahor
Gost v studiu: Boris Pahor