Vidim ljudi, ki se gibljejo, ko hodijo po ulicah, kličejo taksi, ki se premikajo na različne načine, v različnih slogih in deformacijah. Vsi plešejo! Tudi če tega ne vedo, pravi Galvan. Foto: EPA
Vidim ljudi, ki se gibljejo, ko hodijo po ulicah, kličejo taksi, ki se premikajo na različne načine, v različnih slogih in deformacijah. Vsi plešejo! Tudi če tega ne vedo, pravi Galvan. Foto: EPA
"A občutek se zapiše v telo. Telo je zgodba. Ples je godba zgodbe, ki izginja v nov dan. Ne moreš ga vzeti s sabo," je v slovenski poslanici, pesmi Izmuzljivi ples, zapisal Gregor Luštek. Foto: Miha Fras
Vsi plešemo. Zaplešimo skupaj, drug ob drugem, poziva v mednarodni poslanici španski plesalec in koreograf Israel Galvan. Foto: EPA

29. april po vsem svetu velja za mednarodni dan plesa. Na ta dan se je rodil utemeljitelj sodobnega baleta Jean-Georges Noverre (1727-1810). Pobudo za dan plesa je dal Mednarodni plesni komite Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI) pri Unescu. Ples ima tako svoj dan vse od leta 1982, ko je prvo mednarodno poslanico napisal starosta slovenskega baleta Henrik Neubauer.
Izmuzljivi ples
Letošnjo mednarodno poslanico ob mednarodnem dnevu plesa je napisal španski plesalec in koreograf Israel Galvan, plesalec in koreograf Gregor Luštek, ki je letos skupaj s soplesalko Rosano Hribar prejel nagrado Prešernovega sklada, pa je slovensko poslanico napisal v obliki pesmi, naslovljeni Izmuzljiv ples: "Plesalec je kot netopir. V nenehnem oddajanju zvokov se izmika. Plesalčev prostor je zapuščina. Je refleksija prostora, kakor vidiš zvezde na nebu tam, kjer jih ni. A občutek se zapiše v telo. Telo je zgodba. Ples je godba zgodbe, ki izginja v nov dan. Ne moreš ga vzeti s sabo. Ostane zapuščen in ga nikoli zares ne moreš imeti."
Israel Galvan je v poslanici zapisal, da plesalce in plesalke, kot so Carmen Amaya, Valeska Gert, Suzushi Hanayagi in Michael Jackson, vsakega s svojskim načinom plesa vidi kot turbine, ki ustvarjajo energijo. Ob tem razmišlja o pomenu koreografije za to plesno energijo in vihar, ki ga povzroča. Predstavlja si eno od Teslovih tuljav, ki jih vse privlači in seva zdravilen žarek ter s tem povzroči preobrazbo v njihovem telesu. V tej preobrazbi Pino Bausch vidi kot bogomolko, Raimunda Hogha kot hrošča, Vicenta Escudero kot paličnjaka in Brucea Leeja kot stonogo.
Vsi plešemo! Tisti, ki ne plešejo, so nesrečni
Galvan kot otrok sicer plesa ni maral, vendar je ples iz njega prihajal naravno, zlahka, skoraj instinktivno. Postopoma je spoznal, da ples zdravi. Pomagal mu je, da je bil manj zaprt vase in se je bolj odprl za ljudi okoli sebe. Pozneje je ples postal njegova obsedenost. Ko sedeč na kavču razmišlja o delu, mu hči pravi, da pleše, čeprav se tega ne zaveda. "In vidim ljudi, ki se gibljejo, ko hodijo po ulicah, kličejo taksi, ki se premikajo na različne načine, v različnih slogih in deformacijah. Vsi plešejo! Tega ne vedo, a vsi plešejo! Rad bi jim zavpil: Vsi plešemo! Tisti, ki ne plešejo, nimajo sreče, so mrtvi, ničesar ne čutijo in zaradi ničesar ne trpijo!"
Čudežna moč plesa
Naša tradicija je mešanica različnih plesov in življenj, običajni ljudje želijo skriti svojo skrivno formulo, je razmišljal Galvan: "Vendar ne, rase in vere in politična prepričanja, vse se prepleta! Vsi lahko plešemo skupaj! Mogoče ne tesno skupaj, vsekakor pa drug ob drugem." Razmišljal je tudi o čudežni moči plesa, ki se podobno kot učinek metulja širi po svetu.
"Želel bi posvetiti ta mednarodni dan plesa in te besede vsakomur na svetu, ki prav v tem trenutku pleše. Vendar dovolite mi, da se pošalim in izrazim željo: plesalci in plesalke, glasbeniki in glasbenice, producenti in producentke, kritiki in kritičarke, priredimo zaključno zabavo, zaplešimo, kot je plesal Bejart, plešimo v slogu, zaplešimo Ravelov Bolero, zaplešimo ga skupaj," je mednarodno poslanico sklenil Galvan.