Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi, ki živijo v Sloveniji, svojo pravico do ohranjanja lastne kulturne identitete in maternega jezika udejanjajo tudi skozi lastne medijske projekte.

Prve medijske korake so v Sloveniji storili Albanci, ko so leta 1989 v društvu MIGJENI začeli izdajati časopis Alternativa. Tedaj je šlo za politični časopis, ki je ponujal albanski pogled na dogajanja na Kosovu, kjer je tedanji SFRJ razglasil izredne razmere. Po osamosvojitvi Slovenije se je Alternativa iz političnega spremenila v znanstveno-kulturni časopis. Njen glavni urednik dr. Martin Berishaj o časopisu pravi: "Poskušamo odpreti možnost, da bi sodelovalo čim več mladih, ki študirajo v Ljubljani in v drugih bližnjih univerzitetnih mestih. Alternativa izhaja v albanščini, slovenščini, angleščini, pri jeziku nimamo nikakršnih ovir. Imamo pa dober uredniški odbor, ki vsa ta besedila pregleda. Časopis ima tudi mednarodno recenzijo, članki, ki jih objavljamo, tako med drugim štejejo tudi pri habilitaciji profesorjev, ki delajo na raznih fakultetah."

Denar za samo eno številko letno
Alternativo, ki je javnosti dostopna brezplačno, tako kot tudi večino publikacij drugih skupnosti, finančno podpira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Vendar v uredništvu z višino te podpore niso najbolj zadovoljni: "Financirajo samo eno številko letno. Tako malo denarja nam dajo, da ne moremo plačati niti tistih, ki pišejo."

Srbščina in hrvaščina le v etru Radia Študent
Toda tiskovine niso edina oblika medijskega delovanja skupnosti. Ob slovenski osamosvojitvi je prostor manjšinam ponudil ljubljanski Radio Študent. Na njihovi frekvenci je devetdeseta leta zaznamovala Aida Kurtović z oddajo Nisam ja odavde (Nisem od tu). Pozneje, v novem tisočletju, je bila deset let v programu oddaja v bosanskem jeziku Podalpski selam (Podalpski pozdrav/mir). Pred tremi leti je Srbski kulturni center Danilo Kiš na Radiu Študent začel oddajo Kontrola leta (Nadzor nad poletom) v srbskem jeziku, ki je na sporedu vsako drugo soboto.

Od Harisa Džinovića do EKV-ja
Tako kot pri vsaki drugi oddaji so se tudi oni morali vprašati, kdo je njihova ciljna skupina. Voditeljica oddaje, ki ima tudi doktorat iz medijskih študij, dr. Biljana Žikić, pravi: "Ustvarjam program za srbsko skupnost, toda kaj je srbska skupnost? To ni neka homogena množica, to so ljudje kot vsi drugi, z različno izobrazbo, različnimi poklici, socialnimi statusi, kulturnimi preferencami. Nekdo, ki je Srb v Sloveniji, rad posluša Harisa Džinovića, nekdo drug Ekaterino Veliko, nekdo tretji nekaj tretjega." Zato se zavedajo, da z enourno oddajo, ki je v programu dvakrat na mesec, vseh okusov ne morejo zadovoljiti.

Vloga manjšinskih medijev
Spoprijemajo se tudi z vprašanjem, kaj je vloga manjšinskega medija: "Kaj moramo mi kot manjšinski medij početi? Naj si najdemo svoj kotiček in minimalni denar, kjer si bomo oblekli narodne noše in peli in plesali in nihče se ne bo oziral na nas? Ali pa moramo biti del večinskega medijskega prostora in prepoznani kot neka prednost. Menim, da moramo biti aktualni. Zdaj prihajajo begunci, v tem trenutku ne moremo peti in plesati, če na Balkanu vlada kaos," pove Žikićeva.

Srbska oddaja s podporo Srbije
Manjšinski mediji bi tako lahko dobro dopolnjevali osrednje medije, še posebej v kriznih razmerah, saj imajo pogosto boljši pristop do virov informacij in svojo mrežo ljudi na terenu. Toda za resnejši razvoj v tej smeri ovira pomanjkanje sredstev. "Težava je seveda financiranje, ki se nikakor ne uspe ustaliti. Letos nas financira samo zunanje ministrstvo Republike Srbije oziroma Urad za izseljence in ministrstvo za kulturo Srbije," pove Žikićeva.

Hrvaška oddaja s podporo Hrvaške
Podobno se financira tudi oddaja v hrvaškem jeziku Vjetar u leđa (Veter v hrbet), ki se na Radiu Študent predvaja vsak drugi torek. Nastaja s skromno podporo Urada republike Hrvaške za Hrvate po svetu in Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Ta je prispeval le 1.000 evrov za celo leto. "Na letni ravni razpolagamo s približno 2.000 evrov, ki jih delimo z Radiem Študent, tako da gledano v celoti, bi lahko rekli, da je to še vedno pretežno prostovoljno delo," pove avtorica oddaje Vesna Hrdlička Bergelj.

Katerim medijem dati prednost
Skupaj s soavtorico Ivano Stipić Lah opažata, da hrvaščine v tukajšnjih medijih skorajda ni, hkrati pa se Hrvati v slovenskem javnem prostoru najhitreje prilagodijo in zato potrebujejo medijske vsebine v svojem maternem jeziku. Večina teh vsebin v Sloveniji odpade na časopise, ki jih izdajajo hrvaška kulturna društva. Hrdlička meni, da časopisi niso dovolj: "Oddaja Vjetar u leđa je v vsakem primeru dober začetek, ki bi ga bilo treba nadgraditi. Menim, da tiskanje časopisov ni pravi odgovor, ker danes redkokdo bere časopise, treba bi se bilo posvetiti elektronskim medijem, spletnim portalom in tako bi morda lahko privabili mlajše generacije tukajšnjih Hrvatov."

Spletni portali
Premik v smeri ažurnih spletnih portalov se že dogaja. Bošnjaška kulturna zveza Slovenije, denimo, je prve spletne strani začela pisati že pred petnajstimi leti. Pred tremi leti so postavili portal sokultura.si, ki napoveduje in spremlja vse dogodke na področju manjšinske kulture. Sokultura je zaživela s podporo evropskega socialnega sklada, zdaj pa se hrani z entuziazmom urednika Danijela Osmanagića, ki portal vsebinsko vzdržuje kot prostovoljec. "Meni bi bilo žal, da bi portal enostavno zamrl, ker se mi zdi, da je zelo veliko zanimivih stvari, ki se dogajajo in jih tu objavljamo. Prav je, da pokažemo, kaj vse manjšinske skupnosti delajo v Sloveniji, saj delajo tudi zelo konkretne stvari, koristne za celotno Slovenijo."

Prihodnost na družbenih omrežjih
Kulturna društva in druge organizacije albanske, bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske skupnosti s svojim ciljnimo občinstvom in širšim občinstvom pa vedno več komunicirajo prek družbenih omrežij, ki se kažejo kot najcenejša in najučinkovitejša oblika obveščanja javnosti. Praksa pa kaže, da družbena omrežja niso najboljše orodje za posredovanje obširnejših in bolj poglobljenih besedil, kulturno identiteto skupnosti pa bo težko ohranjati samo z osveženimi statusi, tviti in všečki.

Dodatna sredstva za dvig kakovosti
Zato bo najprimernejši celostni pristop, ki bo uporabljal tako tiskane kot elektronske medije ter ustvarjalcem zagotavljal potrebna sredstva in ustrezno strokovno pomoč, s katero bodo dvignili kakovost svojih medijev. Samo s prostovoljstvom in entuziazmom posameznikov dolgoročno ne bo šlo.