Družbenokulturni konteksti študentskega gibanja; kaj pa študentke?

Časi študentskih gibanj so bili tudi za nas študentke, ki smo v tistih časih začele bolj številčno vstopati v univerzitetni študij in smo sodelovale v teh dogodkih, pomembno obdobje. Za mene je bil to vsekakor čas identitetne preobrazbe. Pogosto so bile teoretske diskusije, srečevanja, polemike pomembnejši kot študij psihologije, ki sem ga vpisala. Ta "odprta univerza" je bila za mene prepotrebno dopolnilo dokaj pozitivističnemu pristopu v akademskem študiju psihologije in je hranila ter spodbujala mojo aktivistično in kritično teoretsko naravnanost.Sociokulturna klima in zgodovinske okoliščine se vedno prepletajo med seboj in jih je težko ločiti. Še posebno so se prepletale v času študentskih gibanj. Za nastanek študentskih uporov je bila pomembna specifična kulturna klima, sistem vrednot in življenjskih usmeritev na univerzah in v študentskih naseljih po svetu in v Sloveniji. Pomembna značilnost takratne študentske kulture je bila nezadržna potreba po univerzalizaciji načel, vrednot, življenjskih ciljev, za katere smo se zavzemali protestni študentje in študentke. V ospredju študentskega univerzalizma so bile človekove pravice, družbena pravičnost, solidarnost z zatiranimi in odrinjenimi družbenimi skupinami in narodi, mirovništvo, odpor do potrošništva in odpiranje ekoloških vprašanj.Ob teh zahtevah pa so se pojavile nove zahteve, ki so bile bolj stvar osebnostnih življenjskih projektov, želja, fantazij. Med te želje štejejo težnje po neposrednosti, čustveni in čutni ekspresiji, igrivosti, nekonformnosti. V teh ciljih smo si bili družbeno angažirani študentje in študentke ter različne mladinske kontrakulture (hipiji, jipiji, rockerji itd.) najbližje, kar kaže, da je prav v teh zahtevah zajeto gibalno središče takratne mladinske kulture.Zanimivo je, da smo študentje in študentke uresničevanje teh zahtev terjali kot nekaj samoumevnega, ne kot utopične cilje. Izhajali smo iz prepričanja, da sodobne družbe preprosto morajo vsem svojim pripadnikom omogočiti osnovni življenjski standard, socialno zaščito in enake pravice pred zakonom. Vodila nas je potreba po libertarnem življenjskem slogu.Študentska gibanja niso bila politična gibanja v tradicionalnem pomenu te besede. Niso imela jasnih političnih ciljev, niso bila strankarsko vezana, niso jih vodile izdelane organizacije političnih aktivistov itd. Pač pa so bila politična v tem, da so v javno zavest pripeljala mnoge komponente in težnje libertarne civilne družbe in tudi popolnoma individualne, "psihološke" potrebe: moč domišljije in fantazije, potrebo po samouresničevanju, svobodno kreativnost, potrebo po čistih medsebojnih odnosih, nenasilje.Geslo Zasebno je politično je bilo verjetno najbolj odmevna politična inovacija študentskih gibanj. To nam pove, da so bila študentska gibanja v tihem sozvočju z globalnimi spremembami v modernih družbah, ki so se odvijale večinoma nezavedno. Študentje in študentke pa smo nanje prvi javno opozorili.Izvore študentskega radikalizma vidim tudi v spremenjenih pogojih odraščanja mladih v šestdesetih letih. Podaljševanje izobraževanja čez dvajseta leta je povzročilo, da vse več mladih po zaključku adolescence ni vstopilo v odraslost, ampak v neke vrste podaljšano mladost čez dvajseta leta. S podaljševanjem mladosti se je tudi kriza identitete iz klasične adolescence premaknila v postadolescenco. Za postadolescenco je značilna bolj zavestna in kritična refleksija lastnih socialnih vlog in družbe kot celote. Novo identitetno krizo izzove dejstvo, da se bomo mladi morali kmalu vključiti v odraslo družbo, ta korak pa je za nas problematičen. Preprosto nismo bili zadovoljni z družbo, v kateri naj bi živeli v prihodnosti in smo jo zato želeli spremeniti.Kakšna pa je bila vloga nas študentk v teh dogajanjih? Zame in za mojo generacijo študentk je bilo študentsko gibanje pomembno in formativno obdobje. V času študentskih in novih družbenih gibanj smo se srečale z drugačnimi načini razmišljanja in doživljanja razmerij do javnega, političnega pa tudi zasebnega in do sebe. Če pogledamo fotografije s tega obdobja, pa nas na njih ni. Čeprav je to obdobje imelo pomembno formativno vlogo tudi za nas študentke, nismo bile v prvih vrstah, nismo bile nagovarjane in izpostavljane. Spomnim se, da smo v teh dogodkih sodelovale predvsem kot "tajnice". Naša vloga se je omejila na printanje tekstov in kuhanje kave, kot se je dogajalo na primer ob zasedbi Filozofske fakultete.Zanimivo, da niti študentska niti druga avtonomna družbena gibanja tedaj niso poudarjala problema patriarhalne ideologije in spolne diskriminacije. To smo morale narediti ženske same, skozi svoje gibanje, ko smo ugotovile, da smo ostale spregledane, čeprav smo aktivno sodelovale v drugih gibanjih, subkulturah in uporih. Smo se pa v teh gibanjih toliko opolnomočile, da smo se lahko združile in same postavile patriarhalno ideologijo in vprašanje spolne diskriminacije pod vprašaj. Feministično gibanje, ki se je kot zadnje formiralo ob drugih gibanjih v tem obdobju, je bilo zato tudi imanentna kritika ideje emancipacije, kot so ga razumela druga družbena gibanja.Me v Sloveniji smo izhajale seveda iz izkušnje socializma. Jugoslovanski socializem je poskušal aktivno presegati nacionalna protislovja z idejo bratstva in enotnosti in razredna nasprotja s podružbljanjem privatne lastnine. Ni pa se ukvarjal s patriarhalnimi razmerji, ki so bila močno prisotna v vseh tradicijah in kulturah tedanje Jugoslavije in so ohranjala podrejenost žensk v zasebni in javni sferi. Javni prostor za ženske v socializmu ni obstajal kot politični prostor. Ženske so bile v javnosti prisotne predvsem v nepolitičnih dejavnostih, v sferi dela. Vendar ob izjemno močni patriarhalni kulturi v vseh okoljih tedanje skupne države je množično zaposlovanje samo povečevalo obremenitve in odgovornosti žensk. Dokaj liberalna družinska zakonodaja in socialna politika pa je le delno blažila dvojno obremenitev žensk in ni vplivala na večjo enakopravnost med spoloma.Na ideološko politični ravni je prevladovalo stališče, da bo razreševanje razrednih nasprotij avtomatsko razrešilo tudi vprašanje odnosov med spoloma in ukinjalo patriarhalna razmerja. Zato je bilo postavljanje ženskega vprašanja in odnosov med spoloma na javno agendo politično in ideološko stigmatizirano in označeno kot spogledovanje z meščanskimi tradicijami in zahodnimi vplivi. Logika ženske emancipacije je namreč v očeh ideologov sistema ogrožala tradicionalne kolektivne institucije, na katerih je temeljil sistem. Samostojno organiziranje žensk, feministična teorija v socializmu niso bile zaželene. Ta problem tudi ni bil priznan od naših študentskih kolegov kot vreden teoretske refleksije ali akcije. Zato je bilo naše delovanje razumljeno kot opozicijsko in pogosto kot subverzivno tako za oblastne strukture kot za naše moške kolege.