Sledila bo podrobna analiza najdb, ki jih bodo javnosti z najdbami in gradivom predstavili na priložnostni razstavi Mestnega muzeja, najverjetneje že prihodnje leto. Če bodo upoštevali pobudo arheologov, pa bo najdbe mogoče občudovati tudi ob Gosposvetski cesti. Foto: Matija Lukič
Sledila bo podrobna analiza najdb, ki jih bodo javnosti z najdbami in gradivom predstavili na priložnostni razstavi Mestnega muzeja, najverjetneje že prihodnje leto. Če bodo upoštevali pobudo arheologov, pa bo najdbe mogoče občudovati tudi ob Gosposvetski cesti. Foto: Matija Lukič
Revnejši člani emonske zgodnjekrščanske skupnosti so bili pokopani na najvzhodnejšem in najzahodnejšem delu, premožnim pa je pripadal osrednji del pokopališča in so bili torej bližje relikvijam oziroma posmrtnim ostankom čaščenih pokojnikov. Foto: Matija Lukič
Arhitektura, ki so jo našli na Gosposvetski cesti, spominja na arhitekture, ki so jih v tem času, se pravi drugi polovici 4. stoletja in na začetku 5. stoletja, gradili v severni Italiji. Foto: Matija Lukič
Pod asfaltom in zemeljskimi plastmi Gosposvetske ceste so se iz poznorimskih časov ohranili številni sarkofagi. Arheologi so izkopali več kot 350 skeletnih pokopov. Foto: Matija Lukič
Umrle so pokopavali tako, da so imeli glavo položeno na zahodnem delu, s tem pa njihov "pogled" po krščanski tradiciji usmerili proti Vzhodu, Jeruzalemu, mestu Kristusovega groba in vstajenja. Foto: Matija Lukič
Čeprav arheologi ne izključujejo možnosti, da je bil kateri od grobov starejši od same stavbe, pa načeloma začetek pokopavanja na tem območju bolj ali manj sovpada s prvo gradbeno fazo, v kateri so postavili arhitekturo pravilnega kvadrata (tlorisa 5 x 5 metrov), parcele z obodno ograjo, znotraj katere so Emonci vkopali več sarkofagov. Foto: Matija Lukič
Mozaik
Na območju domnevnega prezbiterija se je ohranil tudi del mozaika, ki v dimenzijah in barvnih kombinacijah spominja na mozaični okras bazilikalne stavbe na najdišču OŠ Majde Vrhovnik. Foto: Matija Lukič
Šlo je za nadzorovano, urejeno pokopavanje, ki ga regulira avtoriteta. Foto: Matija Lukič
Ostanki pokopališke arhitekture na Gosposvetski cesti

Na pomembne ostanke poznorimskega pokopališčnega kompleksa so arheologi v sklopu lanskih in letošnjih izkopavanj naleteli na območju med Kersnikovo in križiščem s Slovensko cesto. Arhitekturni ostanki povedo, da je bila tam stavba (pre)zidana v več fazah, ki se časovno raztezajo okvirno od sredine 4. do začetka 5. stoletja. Začetki gradnje spadajo torej v čas nekaj desetletij po tolerančnem ediktu, ko je v Emoni že delovala dokaj številna krščanska skupnost.

Prvo organizirano versko življenje je na tem območju potekalo že v 3. stoletju z vsesplošnim vzponom krščanstva, vendar je emonska krščanska skupnost dejavneje zaživela šele, ko je ob koncu 4. stoletja nova vera izpodrinila druge religije. Takrat se je v Emoni tudi vzpostavilo več središč in cerkva, najden kompleks pa med temi izstopa.

Na omenjenem območju so se ohranili številni sarkofagi, več kot 350 skeletnih pokopov, nakit in ostanki sakralne stavbe, ki ima zelo zanimivo mesto v obdobju geneze zgodnjekrščanske arhitekture, v marsičem pa z njo vlečemo vzporednice z arhitekturami na različnih koncih imperija.

Izjemna najdba na ravni emonskih nekropol
Kot je za MMC razložil arheolog Andrej Gaspari, je najdba izjemna v tem, da imamo prvič opravka z arhitekturo, ki dejansko funkcionira in je grajena hkrati z grobiščem. "Ni torej grajena na mestu starejšega grobišča ali obratno, ampak je sočasna in ima svojo evolucijo. To je bilo doslej na emonskih nekropolah povsem nepoznano, zlasti na teh iz poznorimskega obdobja, za katere je sicer znano, da zavzemajo določena mesta ob prometnicah, nimajo pa tovrstne zidane arhitekture. Nasprotno je večkrat izpričana sekundarna raba starejših stanovanjskih stavb v zahodnem predmestju, v katerih ruševine so umeščali grobove," pojasni.

V središču grob pomembne ženske emonske zgodnjekrščanske skupnosti
Kot je razvidno iz situacije na današnji Gosposvetski cesti, so celoten kompleks zasnovali okrog najstarejšega groba oziroma skupine pokopov v sarkofagih, vkopanih znotraj kvadratnega objekta. V osrednjem, morda najstarejšem grobu je bila pokopana odrasla ženska, grobni pridatki, kot sta tkanina, prepletena z zlatimi nitmi (morda lasna mreža ali prt), in unikatna skleda iz prosojnega modrega stekla z v visokem reliefu izdelanim okrasom in zdravico v grščini, pa povedo, da bi lahko pokop časovno umestili v 4. stoletje. Kdo je bila pokojnica, je seveda težko reči, verjetno pa je šlo za pomembno osebo iz emonske zgodnjekrščanske skupnosti, morda redovnico ali ugledno, vzdržnosti zaobljubljeno žensko. Ni izključeno celo, da gre za mučenico, katere posmrtni ostanki so bili v skladu s tedaj uveljavljeno prakso pripeljani od drugje.

Na ta objekt se je potem naslonila druga faza arhitekture, ki že kaže zasnovo pokopališke cerkve (ima fragmentarno ohranjen apsidalni prostor, psevdoladjo in narteks). V tem času, natančneje v sredini ali drugi polovici 4. stoletja, pa so začeli tiste, ki so si to lahko privoščili, tudi pokopavati na privilegiranih mestih v bližini relikvij oziroma posmrtnih ostankov čaščenih pokojnikov.

Iz tistega dela stavbe, ki spada v drugo fazo, pritegnejo pozornost ostanki mozaika domnevnega prezbiterija, ki v dimenzijah in barvnih kombinacijah spominja na mozaični okras še enega ohranjenega krščanskega kompleksa iz Emone – bazilikalne stavbe na območju Insule XXXII (pri Osnovni šoli Majde Vrhovnik) iz prve polovice drugega desetletja 5. stoletja. Motiv bordure pa ponuja primerjavo z okvirno sočasnim mozaikom pokopališke cerkve na Marsovem polju v Pulju.

Poskus oblikovanja stavbe v latinski križ
Posebej zanimiva je tretja faza, v kateri se je zgodila pomembna širitev stavbnega kompleksa na vzhod, pri tem pa je vidna namera preoblikovanja tlorisne zasnove cerkve v obliko inverznega križa. "To je za zdaj preliminarno sklepanje, na podlagi katerega rekonstruiranega tlorisa ne moremo na silo vzporejati z bazilikami v formi latinskega križa, je pa neka referenca, ki kaže, da je bila simetrična razporeditev stranskih ekseder načrtna," pove Gaspari. Način gradnje cerkve, ki s tlorisno zasnovo posnema obliko križa, se je z Vzhoda razširil v teodozijanskem obdobju, se pravi proti koncu 4. stoletja, v 5. stoletju pa je v severni Italiji in na vzhodni obali Jadrana takšna zasnova že povsem običajna. Med podobno dimenzioniranimi sakralnimi objekti križne zasnove v funkciji pokopaliških cerkva v severni Italiji izstopa cerkev sv. Lovrenca v Aosti, še ustreznejša pa je po besedah arheologov primerjava z oglejsko baziliko San Giovanni di Foro. Sicer za zdaj še slabo raziskana cerkev je imela podobno zasnovo latinskega križa, v narteksu oziroma portikatu pa so bile grobnice s konca 4. in 5. stoletja. Tudi s privilegiranimi pokopi v zidanih grobnicah spominja na ureditev domnevne cerkve na Gosposvetski cesti.

V zadnji fazi so na severni strani dozidali še en objekt, ki je bil pozneje notranje predeljen in so ga očitno uporabljali izključno za pokopavanje.

Namesto vzhoda severozahod
Čeprav v obdobju prvih krščanskih cerkva sama orientacija stavb ni bila strogo zapovedana, pa so bile po doktrini cerkvenih očetov vseeno z oltarnim delom orientirane (proti vzhodu), kamor so bili posledično obrnjeni verniki med molitvijo. Objekt na Gosposvetski cesti vzhodno naravnani usmeritvi ne sledi, ampak je bil domneven prezbiterij pokopališke cerkve druge faze usmerjen proti severozahodu. V tem seveda ni izjema, navsezadnje je sama bazilika sv. Petra v Rimu z oltarnim delom orientirana proti zahodu. To pomeni, da so bili med bogoslužjem na vzhod obrnjeni le kleriki, ne pa tudi verujoči. V primeru arhitekture na Gosposvetski cesti je verjetno razlog za drugačno usmeritev v tem, da so se pri umeščanju apsidalnega objekta z domnevnim prezbiterijem druge gradbene faze sledili orientaciji na starejšo memorijo, ta pa se je verjetno navezovala na smer vie publice oz. pravokotno nanjo potekajoče pokopališke poti.

Umrli usmerjeni v smeri vstajenja
Zato pa so svetost vzhoda kot tiste smeri, h kateri težijo verniki, dokaj dosledno upoštevali pri pokopu umrlih, ki so jih pokopavali tako, da so z glavo položeni na zahodno stran sarkofaga, krste ali preproste grobne jame in torej "zrejo" v smer vzhoda, Jeruzalema oziroma mesta Kristusovega vstajenja in groba.

Da nekropola leži zunaj samega mestnega obzidja, je seveda v skladu z rimsko tradicijo strogega ločevanja prostorov mrtvih od prostorov živih (prepoved pokopavanja in sežiganja mrtvih v mestih je bila v Rimskem imperiju uzakonjena že v 5. stoletju pr. n. št.), ki pa se je z razširitvijo krščanstva začela postopoma opuščati. "Gre za teodozijanski čas oziroma obdobje delovanja milanskega škofa Ambrozija, ki je v primeru prekopa ostankov mučencev v mestni baziliki prvi obšel to staro rimsko zapoved," pove Gaspari. "Pred koncem 4. stoletja pa so pokopi v mestih velika redkost in verjetno nezakoniti."

Kar zadeva same grobne pridatke v najdenih sarkofagih, gre večinoma za skromno opremljene grobove z malo ali nič pridatki, do tistih nekaj, ki presenetijo (nekaj jih je že iz Müllnerjevih izkopavanj na Gosposvetski cesti leta 1892) – v tem primeru je to predvsem nakit nekaterih grobov deklic in odraslih žensk. "Vendarle se zdi, da gre za nadzorovano, urejeno pokopavanje, ki ga regulira avtoriteta, in glede na dokumentirana dejstva in okoliščine skoraj ni dvoma, da imamo opravka z zgodnjekrščansko skupnostjo," pove Gaspari, ki poudarja pomen ostankov tovrstnega kompleksa, ki jih je nujno treba ustrezno predstaviti javnosti.

Najdba, ki zasluži svojo predstavitev
Strokovna ekipa na terenu je zato že pripravila vse podlage za morebitne oblike predstavitve, zdaj pa so na vrsti odločevalci, da prepoznajo pomen in primernost tovrstne predstavitve morda najstarejšega takšnega objekta v Sloveniji.

Ostanki pokopališke arhitekture na Gosposvetski cesti