Grob filmskega Gladiatorja - no ja, skoraj

General Maksim Decimus, neustrašni, častni in maščevalni junak zgodovinske epopeje Ridleyja Scotta, ni nikoli zares obstajal. Vendar to še ne pomeni, da se ga ne da tržiti.

Gladiator, film o patriciju, ki zdrsne v nemilost, prek okrvavljenih trupel nasprotnikov pripleza do naslova gladiatorja in si utre pot do rimskega Koloseja, kjer dokončno poravna stare račune s krutim cesarjem, se je tako močno vtisnil v kolektivno (pod)zavest, da se je v ljudeh zbudilo celo zanimanje za ... resnično zgodovino.

V bližini antičnega mesta Saxa Rubra, severno od Rima, so med kopanjem gradbišča našli ostanke grobnice Marka Nonija Macrinusa, generala, ki je živel v približno istem času kot izmišljeni Maximus. 1.800 let star mavzolej ob obrežju Tibere so arheologi že označili za eno najpomembnejših antičnih najdb zadnjih desetletij.

Scenaristi so naredili domačo nalogo
Filmski gladiator je bil "ljubljenec" filozofa in vladarja Marka Avrelija, kateremu se je v 2. stoletju proti germanskim plemenom, ki so grozila, da bodo preplavila Apeninski polotok, pomagal bojevati tako uspešno, da sta bila zaton in somrak imperija "odložena" vsaj še za eno stoletje. Vse povedano drži tudi za prokonzula Marka Nonija, moža, čigar poslednje počivališče doslej ni bilo znano.

Prav tako je res, da je (relativno) miroljubnega, učenega in priljubljenega Marka Avrelija na prestolu zamenjal sin Komod, dekadentni zapravljivec, ki je očetovo skrbno nabrano dediščino hitro pretopil v leta razvratnega življenja in visokoproračunskih gladiatorskih predstav. Komod je bil točno tak vladar, da je bil v očeh starih generalov svojega očeta deležen le prezira in sovraštva.

Ne tako hitro ...
Med navdušenim vlečenjem vzporednic lahko hitro "spregledamo", da Macrinus ni bil s Pirenjeskega polotoka, da notranjosti gladiatorske arene ni videl drugače kot s tribune, da se ni zapletel s hčerko Marka Avrelija in da ni dokazov, da bi kdaj izgubil naklonjenost vladarja. Vse to je italijanski javnosti, ki je "svojega" generala začela enačiti s filmskim, malo mar - tovrstni naslovi "Najdena grobnica Gladiatorja" so se pojavili na naslovnicah večine časopisov. Resnici na ljubo: to, kar povezuje Macrinusa s filmskim Maksimom, je v tistem času veljalo še za mnogo drugih poveljnikov. Publio Helvio Pertinax, denimo, se je prav tako bojeval pod Markom Avrelijem, za nameček še spletkaril proti Komodi in bil na koncu žrtev zarote vladarjevega kroga (Pertinax je bil pravzaprav zgodovinski navdih za lik generala Livija (Stephen Boyd) v filmu Padec rimskega imperija Anthonyja Manna (1964), katerega adaptacija je bil do neke mere tudi Gladiator).

Pravi Macrinus bi se verjetno zgrozil ob misli, da ga je kdo zamešal z gladiatorjem. Za rojenega patricija bi bil tak spust po družabni lestvici nezaslišan - ljudje njegovega kova z gladiatorji (perditi homines - pogubljenci) niso imeli nobenega stika. Prav zato je bilo obnašanje cesarja Komode, ki se je z gladiatorji družil in z njimi celo vadil, za tiste čase tako nezaslišano. Komoda v resnici ni ubil gladiator, ampak (po naročilu zarotnikov) Narcis, atlet, s katerim je včasih boksal.

Ana Jurc

Prijavi napako