Nevpadljivi kos odpadnega materiala, za katerega najditelji trdijo, da je relikvija letalske zgodovine. Foto: Reuters
Nevpadljivi kos odpadnega materiala, za katerega najditelji trdijo, da je relikvija letalske zgodovine. Foto: Reuters
Potem ko je leta 1927 Charles Lindbergh prvi preletel Atlantik, se je bogata Američanka Amy Guest odločila, da bo sponzorirala prvo žensko, ki bi si upala ponoviti ta podvig. Za svojo varovanko je izbrala Amelio, ki je počasi dobivala status najboljše ženske pilotke v ZDA. Prvi polet je Earhartova izvedla skupaj s pilotom Wilmerjem Stultzem ter kopilotom in mehanikom Louisom Gordonom. 20. maja 1932 pa je Atlantik poskusila prečkati še samostojno. Močni vetrovi so ji sicer preprečili, da bi dosegla Pariz in tako opravila isto pot kot pred njo Lindbergh, vendar pa je s pristankom na Severnem Irskem vseeno dosegla namen. Foto: Wikipedia
Fotografija, ki danes služi kot posreden dokaz. "Zaplata je prav konkretno njenemu letalu pripadala tako, kot vsakemu človeku pripada njegov prstni odtis." Foto: Miami Herald/TIGHR

Zakrivljeni kos kovine so člani Mednarodne skupine za reševanje zgodovinskih letal (TIGHAR) našli leta 1991, med potjo na nenaseljeni otok Nikumaroro v Republiki Kiribati; organizacija je v lov na Ameliino letalo do takrat vložila že milijone dolarjev in energijo več sto ljudi.

"Ne vemo, kako je tisti kos odletel z letala in končal na otoku, kjer smo ga našli, ampak v rokah imamo zaplato, imamo del letala Amelie Earhart," je za medije pred dnevi potrdil predsednik TIGHAR-ja Ric Gillespie.

Strmoglavljenje - ali bolj zapletena zgodba?
Amelia Mary Earhart je leta 1937 skušala kot prva ženska preleteti svet, a je v Tihem oceanu za njo za vselej izginila vsaka sled. Zadnji potrjeni položaj njunega letala je bil okoli 1.300 kilometrov od Nove Gvineje, kjer je njuno letalo opazila ameriška ladja obalne straže ZDA, ki je bila zadolžena, da letalo vodi zadnji del poti do otoka. Pozneje sta Earhartova in kopilot Fred Noonan izgubila smer in začela krožiti okoli otoka, ki ga zaradi poslabšane vidljivosti nista mogla najti. To je trajalo nekaj časa, nato pa se je komunikacija prekinila in letalo je izginilo.

Obalna straža je skupaj z vojno mornarico in vojnim letalstvom ZDA sprožila obširno iskalno akcijo, ki pa ni bila uspešna. Letala ali pilotov niso nikoli več videli, čeprav so za iskanje namenili za tiste čase ogromno vsoto, štiri milijone ameriških dolarjev.

Skrivnostno izginotje letala je v svetu sprožilo mnogo špekulacij. Nekateri trdijo, da sta se Earhartova in Noonan preprosto izgubila nad oceanom in strmoglavila v morje, ko je letalu zmanjkalo goriva. Drugi pa menijo, da sta pilota opravljala vohunske naloge za oborožene sile ZDA – dobavljala naj bi zračne posnetke japonskih vojaških oporišč na Pacifiku. Earhartova in Noonan naj bi po tej teoriji odletela nad Marshallove otoke, kjer so ju prestregli japonski lovci in njuno letalo sestrelili.

Dvomljivcev ne manjka
Številni strokovnjaki za letalstvo so ob razglasitvi, da je bil najden kos napol mitičnega letala, razumljivo skeptični, še posebej ker ni na njem nobene serijske številke, svojega mnenja pa ni podala niti nobena neodvisna komisija.

Ni bil del osnovne opreme letala
Pensilvanska organizacija TIGHAR je denimo leta 2012 organizirala pomorsko odpravo, s katero so iskali ostanke slovitega letala electra. Več let so se tudi ubadali z določanjem porekla skrivnostnega kosa kovine, ki je bil najden na otoku, ki leži slabih tri tisoč kilometrov od Havajev. Kos meri 61 krat 46 centimetrov in na prvi pogled sicer ni videti kot standardni del electre - so pa raziskovalci pred kratkim začeli preučevati hipotezo, da je bila kovina nameščena namesto odstranjenega ali uničenega okna.

Dokaz: fotografija
Gillespiejeva organizacija v letu 2015 načrtuje novo odpravo na Nikumaroro, kjer so našli že več predmetov, za katere so prepričani, da so povezani z Earhartovo: lonček kreme proti pegam, žensko pudrnico ter gumbe in zadrgo z letalskega jopiča.

Na začetku tega leta so našli fotografijo Ameliinega letala, ki je bila v Miamiju posneta le malo pred 1. julijem 1937, datumom pilotkinega začetka usodne poti. Z nje so razbrali, da je na mestu, kjer je bilo prej okno, trup letala "zakrpan", po obliki, velikosti in položaju zakovic na zaplati pa sklenili, da je to ravno kos, ki ga imajo zdaj v rokah. "Zaplata je prav konkretno njenemu letalu pripadala tako, kot vsakemu človeku pripada njegov prstni odtis," so zapisali v izjavi za javnost.

"V letalski in zgodovinarski skupnosti ne manjka ljudi, ki so zelo skeptični do novih trditev," je zadržan Dick Knapinsky, predstavnik Zveze eksperimentalnih letal. "Kako dokažeš, da je določen kos aluminija prišel s prav konkretne Lockheedove electre, če na njem ni serijske številke ali česa podobnega?"

"Teorija je absolutno neresnična," vztraja tudi Richard LaPook, nekdaj pilot, danes pa odvetnik, ki se ukvarja s primeri letalskih nesreč in sodeluje s Projektom Stratus, še eno organizacijo na lovu za duhom Amelie Earhart. "Gillespie s svojim artefaktom zakriva nekaj resnih, velikih težav in take reči počenja že dvajset let. Znova meša meglo, da bi dobil več denarnih sredstev."