John Constable ni nikoli odpotoval iz Anglije, svoje slikarstvo pa je omejil na prizore, na katere je bil čustveno navezan, zlasti Suffolk. Na njegovih slikah vidimo značilno angleško krajino, preden so jo razparali premogovniki in prekrižale železnice. Foto: Christie's
John Constable ni nikoli odpotoval iz Anglije, svoje slikarstvo pa je omejil na prizore, na katere je bil čustveno navezan, zlasti Suffolk. Na njegovih slikah vidimo značilno angleško krajino, preden so jo razparali premogovniki in prekrižale železnice. Foto: Christie's
John Constable
Constablove upodobitve doline Dedham so postale simbol britanske pokrajine, območje, v katerega se je s skicirko vedno znova vračal, pa je postala znana kot Constablova pokrajina. Foto: Christie's
John Constable
Constablovo verjetno najbolj znano delo je Seneni voz, ki je bil nekoč izglasovan za najljubšo britansko sliko. Foto: Wikipedia
John Constable
Constablov edini nedvomen avtoportret iz leta 1806, ki ga hranijo v londonski galeriji Tate. Foto: Wikipedia
John Constable
Constablova zgodba sodi v tisto za 19. stoletje precej značilno poglavje o umetnikih, ki so se v času svojega življenja morali boriti za uspeh in prepoznanje. Danes eden izmed slikarskih ponosov Britancev se je šolal na Kraljevi akademiji za umetnost, kjer se je seznanil z deli velikih umetnikov, občudoval pa Lorraina, Thomasa Gainsborougha, Claudeja, Petra Paula Rubensa, Annibala Carraccija in Jacoba van Ruisdaela. Foto: Wikipedia

Papirje, ki so pozabljeni ležali v kredenci, je zadnjim lastnikom pred več kot šestdesetimi leti zapustil pokojni oče, vendar niso verjeli, da gre zares za delo slavnega britanskega krajinarja, ki je živel med letoma 1776 in 1837. Po vseh teh letih so jih vendarle pokazali strokovnjakinji Rosie Jarvie, ki so se ji zasvetile oči. Takoj je prepoznala roko, umetnika, ki se je na začetku 19. stoletja kljub prigovarjanju prijateljev, naj se vendar bolj posveti bolj priljubljenemu portretiranju, trmasto vztrajal pri krajini.
"Želim si, da bi zaradi vsega tega prigovarjanja postal domišljav glede svojega portretiranja, vendar sem preveč ponosen, da bi bil domišljav. Zato pa sem dovolj zmeden, da se baham z nekaterimi študijami krajine, ki sem jih naslikal. Krajina, ki me je nagovorila revnega in me takšnega tudi ohranila," je Constable zapisal leta 1812, kakšnih šest ali še več let po nastanku jedra nedavno odkritih risb, ki jih bo Christie's prodajal 3. julija.
"Koliko radosti sem našel v pokrajini to poletje," je še istega leta napisal umetnik v času, ki mu ni bilo niti zasebno niti poklicno življenje naklonjeno. Če bi rekli, da se je v poklicnem življenju iskal, bi se lagali, saj se je John Constable hitro našel v krajini in v svojem pristopu vztrajal kljub nenaklonjenosti kritične javnosti tistega časa. Njegov sodobnik William Turner, ki je bil od Constabla starejši le eno leto, je bil že leta 1802 sprejet med akademike, medtem ko Constable med svojimi sodobniki ni našel toliko posluha za svoje delo.
Z njegovim slikarstvom pa so povezane tudi težave v zasebnem življenju. Dedek njegove izbranke in dolgoletne zaročenke Marie Bicknell je namreč odločno nasprotoval poroki zaradi slikarjevega slabega zaslužka, ki bi ga verjetno lahko popravil, če bi dal več priložnosti portretnemu slikarstvu. Vendar umetniška volja je bila premočna. "Že več let nisem tako neprekinjeno in umirjeno vztrajal v svojih študijah ali delal tako neomajano in samozavestno," je oktobra leta 1814 pisal Marii. Poročila sta se dve leti pozneje.
Kaj pove skicirka o slikarju?
Nedavno najden folio obsega 20 risb, narisanih s svinčnikom, od teh naj bi jih bilo 15 delo Constabla, pet pa jih podpisuje njegov družabnik Thomas Stothard, s katerim sta dokumentirala poglede v naravo. Vendar le redki so to počeli tako predano kot John Constable, ki je bil prepričan, da je treba imeti med slikanjem naravo pred seboj. Pravzaprav je Turner za seboj pustil neprimerljivo večje število skicirk, čeprav je treba upoštevati tudi precej daljšo kariero. V razponu več kot šestih desetletij je Turner napolnil kakšnih 300 skicirk, Constable pa v svojih 40 slikarstvu zapisanih letih tam nekje okoli 50 - toliko se jih je vsaj ohranilo oziroma so nam znane.
Vendar se vloga skice v njunem delovnem procesu ne bi mogla bolj razlikovati. Turnerju so le podlaga, na katero se opira, njegove skice so bežni, hitri, skoraj zanikrni likovni 'zapiski', ki jih je nato neverjeten vizualen spomin prenesel na platna. Medtem ko so imele za Constabla skicirke večji pomen, s skiciranimi podobami je bil tesno povezan, v narisanih krajih je odraščal, se v njih večkrat vračal, jih ponotranjil. Tudi sam je govoril, da mora 'svoja' mesta najbolje slikati, saj je slika le druga beseda za občutenje. Vendar tudi tako vestne priprave mu niso bile dovolj za slikanje, zato si je listje, veje in podobno prinesel kar v studio, saj je bil prepričan, da če je le mogoče, je treba imeti predmet slikanja pred seboj, čeprav ga še tako dobro poznaš.
Risbe, na katere se je opiral pri slikanju slavnih del
Takšne skice seveda niso bile namenjene ogledu javnosti, danes - ko se ne ceni le končano delo - pa je njihova vrednost drugačna (dražitelji jih ocenjujejo na 50.000 funtov). Skice v najdeni mapi imajo zelo različne letnice nastanka, marsikatera je bila pripravljalna risba za poznejša slavna platna. Takšna je na primer risba brestovih dreves v Old Hall Parku iz leta 1802, na podlagi katerih je naslikal končno delo, danes hranjeno v muzeju Victoria & Albert. Našli so tudi risbe ladij, arhitekturnih ruševin, ki so bile romantičnim krajinarjem tako ljube. Tu je most St Mary iz Stratforda, na katerem je slikar neznanemu naslovniku pisal pismo, v katerem omenja Mariinega starega očeta dr. Rhudda. "[Rhudde] je na morju, vendar verjetno bo njegov povratek znak, da zbežim."