Še danes ob gregorjevem v vodo spuščamo barčice, ki simbolizirajo 'met luči v vodo' oziroma konec dela ob svečah in petrolejkah, saj je dan že dovolj dolg, da je delo mogoče tudi pri dnevni svetlobi. Foto: Arhiv RTV SLO
Še danes ob gregorjevem v vodo spuščamo barčice, ki simbolizirajo 'met luči v vodo' oziroma konec dela ob svečah in petrolejkah, saj je dan že dovolj dolg, da je delo mogoče tudi pri dnevni svetlobi. Foto: Arhiv RTV SLO
Oton Župančič (1878–1949). Upodobljen okoli leta 1900
Oton Župančič (1878–1949). Upodobljen okoli leta 1900. Foto: Arhiv NUK
Župančič je objavil pesem Duma v pesniški zbirki Samogovori, ki je izšla leta 1908 v Ljubljani.
Župančič je objavil pesem Duma v pesniški zbirki Samogovori, ki je izšla leta 1908 v Ljubljani. Foto: Rok Omahen
Josip Levičnik (1826–1909) glasbenik, pisatelj in učitelj. Upodobljen okoli leta 1890.
Josip Levičnik (1826–1909) glasbenik, pisatelj in učitelj. Upodobljen okoli leta 1890. Foto: Arhiv NUK
Članek v časopisu Delo iz leta 1970.
Članek v časopisu Delo iz leta 1970. Foto: Dokumentacija in knjižnica Radia Slovenija.

Znani verzi Otona Župančiča iz pesmi Duma, ki so ugledali luč sveta leta 1908 v pesniški zbirki Samogovori, govorijo o gregorjevem (12. marec) – dnevu, ko se po ljudskem izročilu ptički ženijo. Na današnji dan je po cerkvenem koledarju včasih godoval papež Gregor I. Veliki (papež 590–604) in je, do spremembe koledarja v 16. stoletju, sovpadal s prvim pomladanskim dnem.

Papež Gregor I. Veliki se je rodil okoli leta 540. V mladosti je pridobil izobrazbo, s katero mu je bila zagotovljena dobra služba v rimski mestni upravi. Kljub privilegijem se je kmalu odpovedal službi, svoj dom spremenil v benediktinski samostan in začel živeti preprosto meniško življenje. Papež Pelagij II. ga je izbral za svojega svetovalca, predvsem za odnose z vzhodno (carigrajsko) cerkvijo, po njegovi smrti pa je bil izbran, od klera in ljudstva, za novega papeža. Med ljudstvom je bil priljubljen, saj mu je uspelo zadržati primat zahodne cerkve, kljub težnjam carigrajskega patriarha Janeza IV. po ekumenski prevladi. V pismu carigrajskemu patriarhu je sebe imenoval za »služabnika božjih služabnikov« (Servus Servorum Dei), naziv od takrat naprej uporabljajo vsi papeži. Med njegovim papeževanjem so Rim stalno ogrožali vpadi germanskih plemen, predvsem Langobardov, s katerimi je dosegel premirje – za določeno odkupnino so se Langobardi (začasno) umaknili. (Langobardi so se po letu 568 naseljevali na področju severne Italije, kamor so prišli iz Panonije, prek današnje osrednje Slovenije. Na območju, ki so ga Langobardi zapustili, so se po letu 611 naseljevali Slovani in Avari.)
Gregor Veliki je znan tudi kot podpornik benediktinskega reda, po ureditvi liturgije (posodobitev rimskega misala) in po svojem pisateljskem delu, kjer se je posvetil razlagi svetopisemskih knjig (Jobove knjige in drugih).
Umrl je 12. marca leta 604. Cerkev se ga spominja 3. septembra, na dan, ko je bil posvečen v rimskega škofa.
Več o delu in življenju papežev lahko preberete v knjigi Metoda Benedika: Papeži – Od Petra do Janeza Pavla II.

Po starem julijanskem koledarju je sv. Gregor godoval na prvi pomladanski dan. Z novim (gregorijanskim koledarjem) se mu je god pomaknil nazaj. V zavesti ljudi se je praznik ohranil kot začetek pomladi. Dnevi postajajo vse daljši, sončni žarki imajo vedno večjo moč, pa tudi rastline se začno prebujati po zimskem mirovanju.

Gregorijanski koledar je v 16. stoletju uvedel papež Gregor XIII. (papež 1572 – 1585). Reforma koledarja je bila nujna, saj je bil do tedaj veljavni julijanski koledar (ime je dobil po rimskem državniku Juliju Cezarju), ki je bil v uporabi od leta 46 pred našim štetjem, netočen za približno 11 minut na leto. Zaradi tega je pomladansko enakonočje nastopalo vedno pozneje v letu, kar je povzročilo težave pri določanju praznovanja velike noči. Februarja 1582 je Gregor XIII. v papeški buli Inter Gravissimas uradno razglasil novi koledar, ki je začel veljati 4. oktobra 1582. Temu dnevu je, namesto 5. oktobra, sledil 15. oktober.

Gregorjevi običaji na Gorenjskem
Na Gorenjskem je bila navada na večer pred gregorjevim spuščati t. i. barčice v vaškem potoku. S simbolnim 'metom luči v vodo' so naznanili konec dela ob svečah, oljenkah in petrolejkah, saj je bil dan že tako dolg, da so lahko delali pri dnevni svetlobi. Navada se je razvila v krajih z dolgoletno obrtniško tradicijo – v Kropi, Kamni Gorici in Železnikih (kovaštvo, žebljarstvo in železarstvo), v Tržiču (čevljarstvo) in še v nekaterih drugih manjših krajih. Voda in ogenj predstavljata dva nasprotna elementa – simbola železarstva. Barčice, ki jih v novejšem času imenujejo tudi gregorčki, so bile v preteklosti izdelane iz preprostih materialov, dostopnih obrtniškim vajencem v delavnicah. Sestavljene so bile iz podlage, ki je plavala na vodi – običajno iz deske ali pa kar iz starega peharja. Na podlago so dali v olje namočene lesene oblance, ki so dobro goreli. Namesto oblancev so uporabljali tudi sveče, ki so bile pritrjene na deščice, ponekod pa naj bi spuščali tudi lesena obuvala – cokle, prav tako okrašene s svečami.

Etnolog Janez Bogataj navaja poročilo učitelja Josipa Levičnika iz Železnikov, ki opisuje dogajanje na predvečer gregorjevega leta 1854. (Prvotno objavljeno v časopisu Šolski prijatelj.)

V Prekmurju so na ta dan včasih koledovali učitelji in učenci. V navadi je bilo, da dva boljša učenca hodita od hiše do hiše, pojeta kolednico in prosita darov. Šego so sčasoma prepovedali, saj se je dogajalo, da so se mladi koledniki pogosto napili.

"Na predvečer sv. Gregorja o zdrave Mariji napravijo fantje na malo diljco nekoliko smole, jo zažgejo ter jo na vodo postavijo, da goreča odplava. To je slika pregovora: 'Sv. Gregor luč v vodo verže', ker od zdaj do sv. Mihaela [29. september] čevljarji, krojači in muškre, ki po šterah šivat hodijo, ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svetlobi, od jutra do večera. Sv. Gregorja štejejo v naših krajih za pervi pomladanski dan."

Po vpeljavi električne razsvetljave v obrtne delavnice je tradicionalni dogodek nekoliko izgubil prvotni pomen, se je pa zato razvila zanimiva turistična prireditev, ki je z leti bila vse bolj obiskana.
Spodaj si lahko ogledate posnetek spuščanja barčic v Kamni Gorici leta 1965 in v Tržiču leta 1970. Otroci so v dneh pred gregorjevim izdelovali plovila raznih oblik, barv in velikosti, največkrat v obliki hišic, v katerih so prižgali svečo. Tako pred skoraj petimi desetletji kot tudi danes otroci tekmujejo, kdo bo izdelal lepše plovilo. Barčic pa ne prepustijo toku, temveč jih na koncu poti ulovijo in vrnejo ponosnim lastnikom. Oba prispevka sta bila objavljena v seriji oddaj Kalejdoskop avtorja Draga Kocjančiča.

Več o ljudskih običajih lahko preberete v knjigi Nika Kureta: Praznično leto Slovencev.

Še nekaj pregovorov in rekov o gregorjevem
Če je o svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že o svetem Juriju [23. april].
O svetem Gregorju gre lisjak pred duri.
Na gregorjevo najvišji gorjanec na drevo potrka.
Kmet dolgo njivo orje, klobuk postrani nosi, pa staro ženo kruha prosi.
Sveti Gregor je materi kožuh kupil.
Če o svetem Gregorju začne kmet junce učiti, potem lahko na vsakem koncu njive pipo tobaka pokadi, pa bo še zmerom lahko skmetoval.
Če breskve pred svetim Gregorjem cveto, trije eno pojedo.
Če je slabo vreme, ne gre več nazaj; če je pa lepo, gre za štirinajst dni leč.
Po svetem Gregorju od vsakega vetra snega skopni.
Rok Omahen
Barčice v Kamni Gorici, 1965
Barčice v Tržiču, 1970
Barčice v Kamni Gorici, 1965
Barčice v Tržiču, 1970