Po vseh teh letih se je odločil, da zbirko ploščic, ki tehta kar 44 ton, proda. Zaveda se, da jih bo moral prodajati ločeno, saj, kot njegove besede povzema portal Artsy, verjetno "ni še enega takega norca, ki bi jih želele imeti 60.000". Gre za komplet ploščic, ki so jih leta 1954 izdelali v španskem mestecu Onda v tamkajšnji keramični tovarni El Siglo (danes ADEX). Izročilo pravi, da je ploščice prvotno naročil minister za kulturo iz tedanje Francove vlade, ker je želel z njimi pokriti svoj bazen.

V prvotnem kompletu je bilo 100.000 keramičnih ploščic. Nekatere od preostalih 40.000 so se na trgu prodajale ločeno oziroma v manjših kompletih. Glede na Ackermannove ugotovitve naj bi v preteklih letih posamezno ploščico prodajali za 500 dolarjev oziroma 2.300 za komplet šestih.

Čudovit kos, ki očara oko
Danes 80-letni Ackermann, ki je po štirih desetletjih ugotovil, da mu ploščice povzročajo le stroške, se dobro zaveda, da ne more računati na enega samega kupca. "Če imaš v garaži čudovitega oldtajmerja, denimo znamke Studebaker-Packard, ga verjetno lahko prodaš avtomobilističnemu navdušencu. Ko pa imaš 60.000 ploščic, se znajdeš pred težavo." Kot še pravi, novi lastnik ploščic ne bi smel porabiti za bazen ali kaj podobnega, saj je "vsaka med njimi čudovit kos, ki očara oko".

Srečanje z Dalíjem
Ackermann že ob samem nakupu ploščic leta 1976 ni zares vedel, kaj bi z njimi počel. Do znamenitega španskega umetnika Salvadorja Dalíja, ki je bil seveda že tedaj eden najbolj prepoznavnih umetniških obrazov na svetu, ga je privedla stranka, ki mu ni mogla plačati stroškov odvetniških storitev. V zameno mu je ponudil, da lahko uredi srečanje s slavnim nadrealistom in njegovo življenjsko muzo Galo, ki je bila stara prijateljica njegove žene. Ackermann je sprejel ponudbo. Nekaj mescev pozneje se je v pariški restavraciji Lasserre, enem izmed Galinih najljubših gostišč, zares zgodilo srečanje. "Na srečo sem govoril francosko," se spominja Ackermann, in pristavi, da se z Dalíjem pač ne pogovarja v angleščini ali nemščini. In zvezdniški zakonski par ga je ga povabil, da ju drugi dan obišče v hotelu Meurice, kjer sta tedaj bivala.

Ob "bogu nadrealizma"
Obisk v Dalíjevim in Galinem hotelskem domovanju je ovekovečen na fotografiji, na kateri Ackermann kleči ob umetniku. "Prisotnost boga nadrealizma veleva takšno vedenje," pravi Ackermann. Spominja se, da sta si z umetnikom izmenjala nekaj vljudnostnih besed, govorila pa tudi o umetnosti in delu. Pred odhodom sta se dogovorila za sodelovanje pri nekaterih umetnikovih finančnih poslih.

Dolga leta v skladišču
Nekaj let pozneje se je Dalí odločil poiskati kupca za zbirko ploščic in jih ponudil Ackermannu. "Poglejte me pred štiridesetimi leti ob velikem mojstru. Če si le lahko privoščiš, kupiš vse, kar koli ti želi prodati, ne da bi dvakrat premislil." Ploščice kvadratnega formata, dolge 20 centimetrov, so okrašene v živahni paleti kraljevo modre, rumene, rdeče in zelene barve. Na njih najdemo prepoznaven Dalíjev motiv ženskih ustnic, iz katerih se kot pahljača razraščajo lovke, posute z očmi, tu je morska zvezda, pa sonce, ptice in puščice.

Dalí je ploščice hranil v Zürichu, Ackermann pa jih je pozneje prepeljal v Berlin. Vse to je zanj pomenilo velike stroške. Ploščice so ležale v skladišču, vendar se do tega trenutka nikoli ni odločil za prodajo. Izkupiček od prodanih ploščic bo Ackermann namenil svoji dobrodelni organizaciji, Kreuzberger Kinderstiftung, ki je usmerjena v izobraževanje neprivilegiranih otrok.