Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 50 glasov Ocenite to novico!
Politika, 28. 2. 1987
Plakatna afera je izbruhnila 28. februarja 1987, na soboto, ko je Politika objavila članek s primerjavo Plakata skupine Novi kolektivizem in slike Tretji rajh Richarda Kleina iz leta 1936. Foto: Osebni arhiv Novega kolekitivizma
       Edino vprašanje na zaslišanju je bilo: Priznaj, kdo stoji izza tega. Zanje ni bilo važno, kaj smo naredili, ampak kdo je za nami. Zanje ni bilo mogoče, da bi se mi sami tega spomnili. Vedno so hoteli nek komplot, ki je zadaj.       
 Roman Uranjek
Slikovni elaborat za umetniški dogodek dan mladosti
Že jeseni 1986 je ZSMS predlagal gledališkemu oddelku Neue Slowenische Kunst, da bi načrtovalo predstavo za odpravo štafete na pot po Jugoslaviji. Dragan Živadinov je kot četrto in obenem tudi zadnje dejanje - dejanje uničenja - Gledališča sester Scipion Nasice predlagal spektakel na Bohinjskem jezeru. Foto: Moderna galerija
       Sami sebe so tedanji oblastniki, predvsem pa JLA, ujeli pri tem, da so občudovali nekaj, kar ima neko podlago – čeprav očiščeno simbolov – v nacizmu.       
 Pavel Gantar
Slikovni elaborat umetniškega dogodka dneva mladosti
Ob petih zjutraj bi z bregov Bohinjskega jezera proti umetnemu otoku na sredi štartali mladinci iz vseh republik in obeh avtonomnih pokrajin, na otoku pa bi uro pozneje pristal Borut Veselko, gol in s štafetno palico v roki, ki bi jo s helikopterjem pripeljal z vrha Triglava. Foto: Moderna galerija
       Vsem so bile te mlade figure najprej zelo všeč. Asociirale so na mladost, moč in s tega vidika so bile sprejemljive tako v Ljubljani in Beogradu,« pravi Školč, "problem je nastal v trenutku, ko je nekdo v tem prepoznal nekaj drugega.       
 Jožef Školč
Dragan Živadinov
Dragan Živadinov je bil edini, ki je zaradi Plakatne afere pristal v zaporu, in to v vojaškem zaporu v Beogradu. To je bilo mogoče zato, ker je bil edini član NSK, ki še ni služil vojaškega roka in so ga skoraj nemudoma po izbruhu afere vpoklicali in nato v Beogradu zaprli. Šele po posredovanju očeta so ga izpustili, v zaporu pa je izkusil in videl na primeru drugih nepopisno nasilje. Foto: Arhiv RTV SLO
       Pri štafeti je šlo za kult osebnosti, in ta je na levici še toliko bolj problematičen, ker naj bi levica imela element enakosti. V tem smislu je zelo pomembno, da je pri naši kritiki tega rituala, ki je ne glede na usmeritev Jugoslavije bil problematičen, šlo za več socializma z naše strani.       
 Miran Mohar
Plakatna afera
Članek Zorana Medveda v Borbi z dodanimi ostrimi obsodbami plakata Novega kolektivizma potrjuje, kako zelo si je režim prizadeval za preprečitev možnosti, da bi se javno mnenje postabilo na stran Novega kolektivizma. Foto: Osebni arhiv Novega kolektivizma
       Kako je mogoče, da so takšen plakat odobrili vsi odbori? Do takšne zablode vendar ni moglo priti slučajno!       
 Milan Lazović, sekretar zveznega odbora za pripravo proslave ob dnevu mladosti
Plakatna afera
O plakatni aferi so poročali tudi v tujini in jo analizirali v kontekstu vedno bolj napetih političnih razmer v Jugoslaviji. Foto: Osebni arhiv Novega kolektivizma
       V razpravi o neki koreografiji na glasbo Štirje letni časi je član odbora s Kosova Ali Dema s Kosova vprašal, kdo bo temu Italijanu plačal devizne dnevnice. To je bil drug svet in tam se je bilo treba na neki način znajti in obvladati to latovščino. Smo se pa ob tem nepopisno zabavali in režali.       
 Jožef Školč
Poročila republiškega sekretarja za notranje zadeve
Poročila republiškega sekretariata za notranje zadeve dokazujejo, da so varnostno-obveščevalni organi natančno spremljali tudi poročanje o Plakatni aferi v tujini. Foto: Iz osebnega arhiva Novega Kolektivizma
       Nam (Novi reviji, op. P. B.) so vse te akcije zelo pomagale, ker je vedno šlo za to, na koga se bodo osredotočili.       
 Tine Hribar
Karikatura v časopisu Oslobođenje
Plakatna afera je časovno skoraj sovpadla z izidom 57. številke Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program. Oboje skupaj je še podžigalo pisanje predvsem srbskih časopisov o tako imenovanem slovenskem sindromu, želji Slovenije po čim večji samostojnosti. Foto: Iz osebnega arhiva Novega kolektivizma
       Konec koncev je pa dejansko šlo za to, da smo mi zadevo naročili pri njih in da je bilo potem to naše in bi se distancirali od samih sebe, če bi to obsodili.       
 Tone Anderlič
Roman Uranjek in Darko Pokorn
V imenu skupine Novi kolektivizem je plakat v Beogradu pred zveznim odborom za organizacijo štafete mladosti zagovarjal Roman Uranjek. Vojsko je prepričal šele, ko je izbiro črno-belih tonov in podlage kovinske barve utemeljil s tem, da je bil Josip Broz - Tito kovinar. Foto: Arhiv RTV SLO
       Šlo je za neko vnaprejšnjo interpretacijo, za katero se je iskala potrditev v različnih mnenjih po državi.       
 Zoran Medved
Jožef Školč
Jožef Školč se spominja, da je nemudoma po prejemu informacije o resničnem viru plakata predsedstvo ZSMS-ja k sebi poklical tedanji predsednik CK ZKS Milan KUčan in vztrajal, da mora ZSMS obsoditi Novi kolektivizem in se distancirati od plakata. ZSMS pa vto ni privolil in je spisal izjavo, v kateri ni niti obsodbe avtorjev niti plakata. Foto: Arhiv RTV SLO
       Da bratstva in enotnosti ne bo nič več in nič manj s tekanjem štafetne palice in da je štafeta simbol nekega drugega časa, je sprevidelo tudi zvezno predsedstvo jugoslovanske mladine in se odpovedalo štafeti.       
 Naš utrip, TV Ljubljana, 30. 1. 1988

Kdo bo Vivaldiju plačal dnevnice ali kako generala navdušiti za "nacistični" plakat za štafeto mladosti

Zgodba ob 30-letnici Plakatne afere
12. marec 2017 ob 08:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

Sami sebe so predstavniki režima, branitelji rituala, ujeli, da so občudovali nekaj, kar ima – čeprav očiščeno ključnih simbolov – podlago v nacizmu. Zato je bil bes na avtorje plakata Novi kolektivizem toliko večji … Te dni mineva 30 let o znamenite Plakatne afere.

Prolog
Leta 1948 sta literarni zgodovinar Dušan Pirjevec in pisatelj Vitomil Zupan po telefonu sprožila paniko, češ da ruske čete (šlo je za čas neposredno po jugoslovanskem sporu z informbirojem) že vstopajo v državo, nato pa gledala, kam je katera od njunih žrtev bežala. To, vsaj kar zadeva Zupana, ni bil edini 'delikt' v tem času panike in histerije. Zupan, ki je bil tedaj že urednik kulture na Radiu Ljubljana in je leta 1947 dobil tudi že Prešernovo nagrado, poleg tega pa je bil spoštovan zaradi udejstvovanja v NOB-ju, je še istega leta 1948 pristal v zaporu zaradi (kot je v izvrstnem članku pred nekaj leti v Mladini pisal Marce Štefančič jr.) širjenja drugih lažnih alarmantnih vesti (da je, denimo, švicarski radio poročal, da je Tito odstopil), klevetanja ljudske oblasti, norčevanja iz politične elite in celo iz jecljanja Borisa Ziherla …

Ampak zakaj sploh pisati o Zupanu, ko pa je tema tega besedila vendar Plakatna afera? Lahko si predstavljamo, da je Zupana, ki je le malo po njenem izbruhu umrl, zabavala. Ampak tudi to ni razlog za Zupanovo omembo. Gre preprosto za to, da je v članku z naslovom Neue Slowenische Witz (eden od bolj duhovitih naslovov v tednih časopisne hiperprodukcije na temo Novega kolektivizma in izbire plakata in 'predstave' ob odpravi štafete mladosti leta 1987) v tedniku NIN (10. III. 1987) avtor Miloš Vasić iskal Plakatni aferi podobne pojave v jugoslovanski zgodovini. Navedel je potegavščino z ruskimi četami na meji.

Primerjava sicer težko zdrži, saj je potegavščino iz leta 1948 težko brati kot kaj več kot potegavščino, medtem ko sta izbor plakata skupine Novi kolektivizem in histerija, ki je izbruhnila po razkritju nacistične predloge glavnega motiva, vendarle bila indic in simptom realnega stanja v državi; in realnih težav države v očitnem zatonu. Čeprav sem ob prošnji časopisni dokumentaciji, naj mi posredujejo vse članke o Plakatni aferi iz pomladi 1987, prejela skoraj 200 besedil, velja vendarle še malo citirati prav Vasića: "Novi kolektivizem in del slovenskega mladinskega vodstva so nas grobo seznanili z dejstvom, da ni nikomur – v bistvu – do nikakršnega 25. maja, štafete, plakata in proslave; da vse teče po inerciji in v birokratski samozadovoljni smeri – 'tako kot zadnjič."

Tokrat povsem po inerciji vendarle ni šlo vse naprej. Štafeto mladosti so leto pozneje ukinili. In to je bil (vsaj delno) uspeh liberalnejšega krila Zveze socialistične mladine Slovenije.

Ne plakat, predstava, s katero bi na turnejo šel del armade, je bila prej
Ampak najprej nekaj dejstev o tem, zakaj je pravzaprav šlo pri aferi, v zvezi s katero je razširjena že osnovna zmota, da je preprosto šlo za plakat; ne, zgodba je veliko zanimivejša; izvirno je šlo za plakat za gledališko predstavo na Bohinjskem jezeru, ki bi najprej v megalomanskem slogu na pot po Jugoslaviji poslala štafeto mladosti, pozneje pa bi šla na turnejo, najprej po avstrijskih alpskih jezerih, pozneje, denimo, po jezerih v okolici Milana, Dragan Živadinov je menda omenjal celo London. In sodelovala bi tudi vojska: "Dvesto vojakov, meter petinosemdeset visokih. Tako smo jih tudi izbirali," pove med snemanjem na terasi nasproti Dolinarjevih kipov na stavbi Delavske zbornice (danes gosti Slovensko kinoteko) in mimogrede še pove, da so bili tudi ti kipi navdih za Krst pod Triglavom; ta pa je na nek način navdihnil nekatere člane predsedstva ZSMS. Res.

Zgodba se torej začne jeseni 1986. Kot mi pove Jožef Školč, tedaj član predsedstva ZSMS-ja, med drugim odgovoren za organizacijo mladinskih delovnih akcij – "To je bila pravzaprav organizacija največjega podjetja v tedanji Jugoslaviji," mimogrede navrže –, je v vrhu ZSMS-ja že dolgo vladalo prepričanje, da sta Titova štafeta in tudi njen bombastičen konec na enem od beograjskih stadionov anahronizem. Odpravo štafetne palice, njeno oblikovanje in pa plakat za dogodek je vsako leto organizacijsko vodila zveza socialistične mladine druge republike. In leta 1987 je naloga pripadla slovenski zvezi.

ZSMS je verjel, da lahko gledališki oddelek NSK služi njihovim ciljem
"Sama štafeta je bila leta 1987 že hudo sporna. Mnenja v Sloveniji so bila zelo proti štafeti ali pa deljena in mi kot organizatorji tega smo poskušali svojo kožo izvleči tudi tako, da bi izvedli neko vsebinsko drugačno prireditev," se spominja Školč. "Tako smo se odločili k tej prireditvi povabiti skupine iz Neue Slowenische Kunst. Ključno je bilo Gledališče sester Scipion Nasice, ki je za seboj že imelo Krst pod Triglavom. To je bila predstava, ki je delila javno mnenje in smo verjeli, da bomo z njihovim kontroverznim pristopom lahko učinkovito to izpeljali. Plakat je bil le ilustracija vsega tega in je pozneje prevzel osrednjo vlogo, dejansko pa je šlo za političen spopad."

Pa vi ste idioti, kakšno vreme mora biti, da je to mogoče, takega vremena v Bohinju nikoli ni!
Prvič sem za predlog predstave izvedela pred slabima dvema letoma ob razstavi NSK – Od Kapitala do kapitala. Že takrat se mi je – še bolj pa seveda zaradi sloga in elana, s katerim je Dragan Živadinov razlagal zamisel - predlog zdel kot nekaj, čemur bi jaz rekla vrhunski državni dadaizem. In še vedno hranim tudi zapis njegove razlage ob slikovnem elaboratu umetniškega dogodka ob dnevu mladosti: "Glej, tako bi bilo. In tam so bili vsi: generali, mladina, ZSMS in mi to kažemo, mi bomo to zgradil na Bohinjskem jezeru," na umetnem otoku bi zgradili model Plečnikovega parlamenta, v kar bi se transformiral Tatlinov model spomenika tretji internacionali, "Evo ob petih zjutraj bodo s čolni šli na otok mladinci iz vseh republik in oni s Planinske zveze so se za glavo držal. In eden je rekel: Pa vi ste idioti, veste, kakšno vreme mora biti, da bi bilo to mogoče izpeljati, takega vremena v Bohinju nikoli ni. Pa sem rekel, s helikopterjem se bo Borut Veselko pripeljal na otok. On pa je rekel: Vi ste kreteni."

In s to predstavo naj bi torej Gledališče sester Scipion Nasice, ki je dan mladosti načrtovalo kot svoje četrto in obenem zadnje dejanje, dejanje samouničenja, potovalo na turneje. In predstavo bi seveda promovirali s plakatom: "Na začetku so bili trije plakati," pravi Živadinov, "le eden je bil kontaminiran z nacizmom, druga dva posredno z nacionalizmom. Ko smo opravili vse te cenzurne preglede za to, čemur bi lahko rekli tudi performativna akcija Krsta pod Triglavom, je ta žirija, ki je izbirala plakat, za najlepšega izbrala nacističnega; za Hitlerjev rojstni dan. In naj povem, vsi ti ljudje so končali v Haagu kot vojni zločinci."

General Adžić, tisti, ki je grozil Sloveniji, in njegov plakat
Anekdotična pričevanja o izbiranju plakata so kot gradivo za humoristično serijo. Roman Uranjek, ki je po potrditvi plakata pred slovenskim odborom potoval v Beograd, da še na zvezni ravni doseže soglasje za predlog Novega kolektivizma, se spominja: »Ko sem prišel tja, so bili tam predstavniki vseh mladinskih organizacij in generali. Zelo sem bil presenečen, da je bila tudi vojska zraven..« V Beograd je potoval s plakatom, na katerem je bil črn motiv natisnjen na srebrni podlagi. »Jaz sem najprej kot običajno predstavil plakat in potem je roko dvignil neki general in rekel: Ta plakat mi ni všeč. Vsi vemo, kaj je mladost, da mladost ljubi barvo. To ni mladost,« in tudi ko je Uranjek nadaljeval zagovor, je videl, da general ni prepričan. »Čisto na koncu sem se pa spomnil in rekel: Druže generale, ovaj plakat je crne boje, jer je Tito bio metalac. In ko sem to rekel, je bil ta general takoj za in je dvignil roko in plakat je šel skozi. To je bil pa general Adžić, tisti, ki je potem po televiziji (med vojno, op. P. B.) grozil Sloveniji.«

Kdo bo Vivaldiju plačal dnevnice
"Naj se ukvarjajo z umetnostjo in kulturo tisti, ki se spoznajo na umetnost. Tisti modeli se niso spoznali na nič!" sklene svoj rezime izkušenj z odborniki, poklicanimi za sodbo predlogov za uvodni ceremonial in vizualizacijo odprave štafete mladosti Dragan Živadinov. Podobno oceno razmer v Beogradu razberemo iz anekdote Jožefa Školča, ki je sicer povezana z razpravami o štafeti mladosti nekega drugega leta: "V razpravi o neki koreografiji na glasbo Štirje letni časi je član odbora s Kosova Ali Dema s Kosova vprašal, kdo bo temu Italijanu plačal devizne dnevnice. To je bil drug svet in tam se je bilo treba na neki način znajti in obvladati to latovščino. Smo se pa ob tem nepopisno zabavali in režali."

In Ali Dema, ki bi Antoniu Vivaldiju torej želel plačati dnevnice in morda tudi tantieme za izvajanje njegove glasbe, se pojavi tudi v enem od skopih televizijskih prispevkov o Plakatni aferi. Ja, televizija je o zadevi poročala zelo skopo; ali pa je vsaj v skopem obsegu poročila shranila. Popolnoma drugače torej od časopisov, v katerih so o aferi natisnili več sto člankov. Ampak najprej torej o Aliju Demi.

Dnevnik 3. 3. 1987, poročilo o sestanku zvezne konference ZSMJ-ja. Ali Dema: "Za takšne politične pamflete se gre ponekod v naši državi v zapor. O tem vsak dan berete v časopisu. Mislim, da moramo imeti enaka merila povsod.« In še ena izjava, za katero še zdaj ne vem, ali je šala ali pa je srbski pesnik Mihajlo Vujanić mislil resno: »Ko sem jaz zagledal tega mladeniča, moja asociacija nikakor ni bila fašizem, prej sem imel asociacijo, ker je svetlolas, na Slovenca. Pa čeprav sem tudi sam plavolas, pa nisem Slovenec."

Nacistična umetnost upodabljanja mladih figur je bila vsem všeč
Školč je bil poleg Mete Dobnikar iz društva oblikovalcev, Igorja Vidmarja kot svobodnjaka s področja kulture ter delegatov ZSMS-ja Mojmirja Ocvirka in Boruta Šukljeta član slovenske mešane politično umetniške komisije, ki je izbrala sporni plakat. In Školč, ki je bil v ZSMS-ju pristojen tudi za mladinske delovne brigade, ki jim sam v pogovoru reče največje podjetje, skoraj korporacija v nekdanji Jugoslaviji ali pa vsaj delovna enota, je Novi kolektivizem angažiral že dve leti prej; da naredi plakat za delovne brigade. Uporabljeni plakat je tedaj oblikoval Dejan Knez in tudi na njem je bil nacistični simbol; nič manj močan nacističen simbol od slike mladeniča z baklo in nemškim orlom v roki slikarja Richarda Kleina.

Na plakatu sta namreč glava kipa (spet mladeniča, ki je delo Arna Brekerja, torej kiparja, čigar dela so v tretjem rajhu opevali kot antitezo degenerirani umetnosti. No, zraven motiva kipa je bilo še mlado dekle. Ampak, zraven je pa delo kiparja, pri katerem je naročal Hitler. Pa škandala ni bilo. "Vsem so bile te mlade figure najprej zelo všeč. Asociirale so na mladost, moč in s tega vidika so bile sprejemljive tako v Ljubljani in Beogradu," pravi Školč, "problem je nastal v trenutku, ko je nekdo v tem prepoznal nekaj drugega."

In tu je bistvo besa režima. Pavel Gantar, ki je, denimo, že 1985 branil Spomenko Hribar zaradi njenega spornega eseja Krivda in Greh, v katerem se je zavzela za spravo, in ki je tudi vodil angažma v njeno korist na aktivu ZK-ja na FSPN-ju (sedanja FDV), pravi: "Sami sebe so tedanji oblastniki, predvsem pa JLA, ujeli pri tem, da so občudovali nekaj, kar ima neko podlago – čeprav očiščeno simbolov – v nacizmu. Sami sebe so ujeli, da so občudovali neko delo, ki ima znak fašizma oziroma nacizma, zato je bil bes na avtorje iz Novega kolektivizma tako močan."

Zoran Thaler v pogovoru …
Gantar je bil tedaj vodja Škuc Foruma in v galeriji Škuc so že 9. marca ob predvajanju partizanskih pesmi odprli pregledno razstavo Novega kolektivizma. Posnetek odprtja priča o nepopisni gneči, času ustrezni zadimljeni zakajenosti prostora in pa vzdušju v korist Novemu kolektivizmu. Vsaj zame je vrhunec filma pogovor moje sedanje kolegice, novinarke Zemire A. Pečovnik z mladim Zoranom Thalerjem. Očitno je bil nekje visoko v mladinski politiki. Ko ga Zemira povpraša po funkciji, odgovori, da zadostuje, da dela v 22. nadstropju. Šlo je za stavbo v Beogradu, v kateri so imeli sedež ZSMJ in še nekatere druge družbenopolitične organizacije.

Thaler pravi: "Plakat je super. Plakat je lep, bi rekel. Cela zadeva je super, ker bo zelo smešno čez kakšnih 5, 7 ali 10 let s tiste perspektive to nazaj gledati. To histerijo in kar se dogaja po državi."

In res se je zgodila histerija.

Dnevi pisanja uradnih izjav
Že v petek, 27. februarja, zvečer je vodstvo ZSMS-ja prejelo informacijo, da je inženir Nikola Grujić razkril, da je vir plakata v resnici nacistična slika Tretji rajh. 28. februarja o tem najprej poroča Politika, ki je bila tako ali tako bolj kot časopis režimsko glasilo. ZSMS zaseda, CK ZKS od njega zahteva izjavo v smislu distanciranja od plakata. Predsedstvo ZSMS-ja noče napisati izjave po nareku in že napisane izjave ne objavi, ampak si izbori nekaj časa za razmislek in jo objavi šele v ponedeljek, 1. marca. V njej ne obtožijo Novega kolektivizma, ampak predvsem povzemajo postopek izbire plakata, zanikajo vedenje o viru motiva in na neki način tudi zaščitijo NK, ko zapišejo: "Retrogardistični postopki predelave materiala so uveljavljen način umetniškega izražanja. Zamenjava simbolov iz predloge ima povsem drugačno zavestno pomensko konotacijo. Zavedamo se, da umetnina, potem ko je bila ustvarjena, lahko zaživi tudi neodvisno od pričakovanj ustvarjalca v določenem družbenem prostoru."

Školč tudi pove, da so se člani NK-ja nekaj časa skrivali tudi prostorih ZSMS-ja na Dalmatinovi: "Uspelo nam je nekako prenesti diskusijo s polja politike na polje estetskega, in ko se je to zgodilo – pri čemer so sodelovali tudi filozofi in angažirana slovenska kritična javnost in Škuc – je bila zmaga dobljena."

Interpretacije dogodkov tistih dni verjetno nikoli ne bodo enotne in se verjetno spreminjajo s časom. Res je, da v svoji prvi izjavi ZSMS ni obsodil Novega kolektivizma in se ni distanciral od celotne zadeve in tudi v pogovoru, ki smo ga posneli tudi za potrebe dokumentarnega filma NSK - Od Kapitala do kapitala, je tedanji predsednik ZSMS-ja Tone Anderlič dejal: "Konec koncev je dejansko šlo za to, da smo mi zadevo pri njih naročili in da je bilo potem to naše; in bi se distancirali od samih sebe, če bi to obsodili."

Vendar pa je vseeno treba omeniti tudi drugo izjavo ZSMS-ja, ki je bila podana 4. marca in v kateri je ZSMS zavzel veliko bolj 'uradni' diskurz in se od plakata bolj jasno distanciral. Obenem je v tej izjavi ZSMS, kot je v katalogu razstave ob 20-letnici Plakatne afere v Muzeju novejše zgodovine zapisal zgodovinar dr. Blaž Vurnik, "zapisala kar nekaj ideoloških opredelitev in vrednot, pri izgovorjavi katerih bi se mladinskim funkcionarjem še teden dni prej krepko zapletal jezik".

Očitno je na vodstvo ZSMS-ja vrh slovenske zveze komunistov zares dodobra pritisnil, da je objavilo izjavo s točkami, kot sta naslednji: "Podpiramo sklep predsedstva RK ZSMS, da se umakne predloženi osnutek plakata, ki je žalil boj jugoslovanskih narodov in narodnosti proti fašizmu; vsi se zavedamo, da štafeta mladosti simbolizira bratstvo in enotnost ter skupno odgovornost vseh mladih za razvoj socialističnega samoupravljanja in federativne Jugoslavije; zato ne sprejemamo nobene grafične rešitve, ki lahko služi kot osnova za napad na te vrednote." V katalogu še beremo: "Vodstvo slovenske ZK je ocenilo, da je bilo vodstvo ZSMS v svoji prvi izjavi 'premalo odločno in politično jasno'."

Izjava Novega kolektivizma
Isti dan je izjavo objavil tudi Novi kolektivizem; oziroma je objavil izjavo, ki so jo zanj napisali kritični intelektualci. Pri Gantarju doma. "Pravzaprav smo napisali neko značilno izjavo, ki je predvsem tematizirala dejstvo, da politika ne sme presojati estetskih praks in vrednot, da se politika ne bi smela vmešavati v umetniška dela. Ker smo ocenjevali, da je plakat pač umetniško delo,« pove in preide k bolj 'postranskemu', zato pa toliko bolj zabavnemu vidiku pisanja izjave, »Pri pisanju so sodelovali Rastko Močnik, pa mislim, da so bili tam Ali Žerdin in Braco Rotar in še nekateri, bili pa so tudi predstavniki NK-ja. Oni so se ob tem nekoliko dolgočasili ob pisanju besedila in so odkrili zalogo viskija, ki so ga dodobra načeli. Postali so kar nekoliko glasni in sem jih moral tudi miriti, da bomo mi, tako imenovani kritični intelektualci lahko v miru dokončali svoje delo."

Moj psihiater se je pisal Eror
Vsi se niso dolgo smejali. Kmalu so člane NK-ja aretirali in jih zasliševali, a ne več kot štiri ure, kolikor je bila tedaj dopustna meja zasliševanja, če to ni obrodilo sadov. Največ je plačal Dragan Živadinov. Edini iz NSK-ja še ni služil vojske in nemudoma so ga vpoklicali. In skoraj nemudoma se je znašel v zaporu v Beogradu in bil priča in žrtev nasilja, o katerem ne želi govoriti v podrobnostih. Pove pa, da se je njegov psihiater pisal Eror. Ni nepomembno …

Sledili so dnevi časopisne gonje z gesli in naslovi tipa (naslove v srbohrvaščini namenoma puščam neprevedene, ker jim ne bi znala poiskati v podtonu ustreznih prevodov): Zabloda ni bila slučajna, To je diverzija, Alegorijska podvala, Nevješti citomani, Neue Slowenische Witz, Kako je novi kolektivizam napustio umjetnost zbog političkog kiča, Taj plakat je primjer primitivizma i diletantizma …

Jugoslavija je padla v histerični delirij, mogoče so bile izpeljave kot: Kakšna bolna zamisel in motiv sta lahko spodbudila avtorje tega plagiata, da so poskušali tako surovo podtakniti nekaj takšnega naši javnosti? To denimo je vzeto iz članka v Oslobodjenju, ki blati Romana Uranjeka zaradi njegove izjave, da se je NK navdihoval pri partizanski grafiki: "Človek osupne ob tako hladnem cinizmu in premišljenem krivem pričanju."

Prav Uranjka so menda najdlje zasliševali. Kot v filmih: slab policist, ki te vrže s stola, dober policist, ki slabega miri, slab policist, ki ti grozi s krvjo v kleti, dober policist, ki te poziva k razumu in priznanju krivde … in tako naprej … slab-dober—slab-dober ... kot v filmu ali učbeniku za psihologijo.

Ni priznal …

… je pa s kolegi šel še isti dan v PEN, kjer je prijateljici telefoniral, da zaradi okoliščin ne bi želel spati sam doma, in jo vprašal, ali lahko pride k njej. Na koncu ni šel. "K njej je ob 6.00 zjutraj prišla Udba. Po mene."

Novinarska svoboda v času histerije
Obličja manične histerije nam z druge perspektive razkrije Zoran Medved, danes odgovorni urednik mariborske regionalne televizije, torej naš sodelavec, tedaj pa je tik po diplomi sprejel mesto dopisnika mariborske Borbe. Stojiva v Sodnijskem parku pred palačo sindikatov, kjer je tedaj imel prostore ZSMS, in gledava članek z njegovim podpisom. Podpisan je res on, a naslova Tko je zbog čega naivan in pa dveh mnenj ostro proti plakatu uperjenih malih funkcionarjev iz Maribora, ki zasedata površinsko skoraj toliko prostora kot njegovo poročilo s seje ZSMS, ni on dodal.

"Novinar je imel svobodo, v vaš članek nihče ni posegal," pove in nadaljuje, da pa je bilo nogoče članku 'kaj' dodati in mu izbrati naslov ter tako zaokrožiti ali preoblikovati težnjo besedila: "Dnevnim urednikom se je očitno zdelo, da poročilo ni najbolj uravnovešeno, da preveč zagovarjam idejo plakata in da premalo obsojajoče poročam s te seje. Uredniki so imeli pravico in so se odločili uravnotežiti vsebino in tako vključiti nekaj dodatnih mnenj lokalnih politikov in pa obsodbo plakata, ki jo je podalo predsedstvo zveze socialistične mladine BiH-a, ki plakata sploh ni videlo. Šlo je za neko vnaprejšnjo interpretacijo, za katero se je iskalo potrditev v različnih mnenjih po državi."

Nedeljska hitra hoja do štaciona, do edinega kioska v mestu
Še bolj zabavna in povedna zgodba je tista o njegovem naglem odhodu od nedeljskega kosila s starši, da bi na železniški postaji, kjer je bil edini odprt kiosk s časopisi, kupil Politiko Express. "Klical me je urednik iz Beograda in mi rekel, da naj opravim svoje delo. Da sem poslal samo poročilo o seji, medtem ko ima Politika Ekspress intervju z Novim kolektivizmom. To se mi je zdelo nemogoče, ker sva prejšnji dan sedež ZSMS-ja zadnja zapustila z Igorjem Vidmarjem, s katerim sva se zapletla v razpravo o umetnosti in podobnem in do tedaj ni nihče dajal intervjujev." Ko je časopis odprl, je ugotovil, da je tedanja dopisnica Politike Ekspresa Aleksandra Plavevski izjavo Novega kolektivizma preprosto razrezala na več delov in mednje postavila fiktivna vprašanja … Od takrat naprej Medved o aferi za Borbo ni več poročal. Temo so prevzeli drugi dopisniki, sam pa je že čez nekaj tednov prišel v službo na RTV.

Problematična osemdeseta, še bolj problematična pomlad 1987
Dogajanje je seveda treba gledati v luči časa. ZSMS je vsaj od kongresa v Novem mestu leta 1982, kjer podpre nastajajoča nova družbena gibanja, veljal za problematičnega ali vsaj vrednega podrobnega opazovanja. Republiška konferenca ZSMS-ja pa nato leta 1983 ustanovi še koordinacijski odbor delovne skupine za ekološko in mirovno problematiko in tako še bolj odločno nakaže željo po pluralizaciji političnega in družbenega prostora. Ves čas se je tudi sumilo, da med mladinskimi organizacijami, predvsem slovenska, težijo k odpravi štafete mladosti.

Hkrati je v Srbiji naraščal nacionalizem, kot odgovor na nacionalistični memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti je Nova revija januarja 1987 objavila 57. številko s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, aprila 1987 je imel vedno močnejši Slobodan Milošević znameniti hujskaški prosrbski govor na Kosovem polju … Jugoslavija je drvela proti svoji največji in dokončni krizi.

Tega časa se je za nas spomnil tudi Tine Hribar, tedanji odgovorni urednik Nove revije, ki pravi, da je novorevijašem afera prišla zelo prav. "Nam so vse te akcije zelo pomagale, ker je vedno šlo za to, na koga se bodo osredotočili," pravi Hribar, ki obenem spomni, da je prav Nova revija Laibachu leta 1983 ponudila prostor za objavo svojega manifesta Laibach Kunst. "Ta plakatna afera nam je zelo pomagala, ker smo bili od začetka izhajanja leta 1982 vedno v veliki nevarnosti, da nas zaplenijo. Vsaka številka je šla skozi cenzorski pregled. In vsako leto se je vzporedno s tem, ko smo bili mi pod udarom, zgodila ena takšna akcija, denimo najprej pri Trbuni in tako naprej. In oblast je bila potem zbegana, ko se je spraševala, kdo ji škoduje. In šlo je vedno za vprašanje, ali bodo posredovali proti nam, proti Igorju Vidmarju, proti Novemu kolektivizmu ..."

Zahod piše, komentira in predvideva
Plakatna afera to dobro dokazuje. In tuji mediji so jo podrobno spremljali. Bonski General-Anzeiger, ki je bil takrat veliko pomembnejši kot danes oziroma je bil vodilni dnevnik zahodnonemške prestolnice, je pisal, da bo "plakatna afera skupaj z objavo 'slovenskega nacionalnega programa' utegnila povzročiti val protislovenskih čistk". Zanimivo branje je komentar Neue Zuercher Zeitunga: "O otopelosti jugoslovanskih politikov pa priča tudi to, da očitno nobeden od članov komisije za oceno plakata ni opazil njegove sporne vsebine." In še radio BBC v srbohrvaškem jeziku: "Ustvarjalna dejavnost skupine 'Novi kolektivizem' uda ustreza najboljšim tradicijam zahodne umetnosti, saj so se umetniki 20. stoletja često posluževali metode šokiranja javnosti, da bi na ta način ljudi prisilili, da se zavedo tistega, česar niso mogli ali hoteli videti."

Zgoraj ne citiram originalov, ampak poročila z naslovom Dnevni pregled dogodkov in pojavov takratnega Republiškega sekretariata za notranje zadeve, policije torej oziroma obveščevalne službe. Ja, to je zelo zanimalo, kaj si tujina misli o zadevi.

Pozneje so proti članom Novega kolektivizma sprožili sodni proces, ki pa se je končal z ustavitvijo. Uranjek se danes s spoštovanjem in hvaležnostjo spominja nedavno umrlega odvetnika Draga Demšarja, ki je NSK branil z njihovimi lastnimi manifesti: "Čez leto in pol so nas oprostili, in to tako, da so citirali tekst o retroprincipu, ki je bil del našega manifesta v Irwinu. Oprostili so nas, ker je retroprincip umetniška praksa, ki je uveljavljena v svetu."

ZSMS je izbral nov plakat in model palice, delo Studia Marketing ter oblikovalcev Vladimirja Pezdirca in Janeta Bavčerja. Kako bizarno je bilo vzdušje, pove tudi to, da avtorji in ZSMS niso želeli komentirati, list katerega drevesa je na plakatu, da ne bi tudi to (res spominja na lipo, slovensko lipo torej) postalo predmet spora. In štafeto so naslednje leto ukinili.

V zvezi s tem lahko kot epilog k tej zgodbi citiram prepis besedila iz oddaje Naš utrip naše televizije, datiran s 30. januarjem 1988: "Da bratstva in enotnosti ne bo nič več in nič manj s tekanjem štafetne palice in da je štafeta simbol nekega drugega časa, je sprevidelo tudi zvezno predsedstvo jugoslovanske mladine in se odpovedalo štafeti."

VIDEO
30. obletnica plakatne afere
Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
Krimsky
# 12.03.2017 ob 08:23
V vsakem trenutku smo vsi ujeti ... v trenutni softver, ki vlada v tistem času, v tistem kraju.
Vendar v danem trenutku te ujetosti ne vidimo, in je ne moremo videti, v tem je pač čar ujetosti.
~
Vidimo jo lahko za nazaj, v 'zgodovinskem kontekstu'.

A tudi pri zgodovinski razlagi moramo biti previdni: preveč poenostavljeno namreč je, če rečemo, da se je izkazalo, da smo MI imeli prav in da so se ONI motili. Takšna sveta preproščina ni zgodovinski odnos ... če vztrajamo pri »MI prav ONI narobe« v ujetosti vztrajamo, namesto da bi jo presegli ...
Mindmaster
# 12.03.2017 ob 09:42
To je bil spopad stare, trde partijske linije, z mlajso partijsko linijo, ki si je pripravljala teren za tranzicijo. Ni pa bilo to nikakrsno znamenje priblizevanja demokraciji. Vsi omenjeni akterji so tudi po zamenjavi sistema ohranili politicno kariero, ceprav je ne bi smeli, in bili del tranzicijskega omrezja, ki se danes nadzoruje slovensko gospodarstvo.
Rosimario
# 12.03.2017 ob 09:16
Uh,sami asi(Thaler ,Anderlič,Školč,...)!Še štafeto so zjebal;))
TOZD
# 12.03.2017 ob 12:47
Vse navedeno je bilo predvsem posledica ekonomskega zloma socialistične federacije v začetku osemdesetih let. Vse do takrat je bogato nagrajevan ideološki aparat zvesto služil režimu. Ko so pipice pričele usihati, je lojalnost ideološkega aparata popustila, kar je nujno vodilo v "prostovoljni sestop komunistov z oblasti". Komunisti so se prenovili (prelevili) v kapitaliste, okrepili materialno bazo in s tem tudi podlago za lojalnost ideološkega aparata. Reakcija nima materialne baze za vzdrževanje paralelnega ideološkega aparata, še zlasti ne po debaklu eksperimenta mariborske nadškofije. Ideološki aparat prenovljenih komunistov je svoje pipice in svoje mecene v zimi 2012/13 zato brez večjih težav ubranil. Danes je zato edino relevantno vprašanje, ali lahko reakcija s trumpovskim pristopom in novimi komunikacijskimi kanali prevlada nad razvejano mašinerijo ideološkega aparata neosocialističnega režima.
Follow Me
# 12.03.2017 ob 08:43
Se pravi to je bil začetek demokracije in kraje?
Srečni Luka
# 12.03.2017 ob 11:59
Nacistična umetnost upodabljanja mladih figur je bila vsem všeč
Seveda saj internacionalni socializem in nacionalni socializem sta siamska dvojčka.
reorah
# 12.03.2017 ob 10:52
@Mindmaster
Točno tako. Ko gledaš tedanje mlečnozobe obraze ljudi, ki še danes krojijo našo usodo, je jasno čisto vse.
bilzerian
# 12.03.2017 ob 10:35
@ folow me

ja, to je bil začetek demokratizacije in kraje.
akterji so enaki, takratni mladi komunisti so danes zagreti demokrati, že takrat pa so delali enako, kot danes, največji nesposobneži brez idej so bili na najbolj odgovornih položajih.
so pa znali poskrbeti za svoje riti
zozozo
# 13.03.2017 ob 11:58
Dokaj nerazumljivo (zgodovinsko-dosledno) napisan članek za "mlečnozobca", ki ne pozna ozadja in sploh poante plakatne afere. :'(

Eh, poanta je bila zafrkavati stare komuniste, da imajo isti okus kot naciji, in to jim je tudi uspelo.

Z današnje distance (t.j. ko smo že zdavnaj prebavilii politične zdrahe tistega časa) je sicer očitno, da so stari komunisti imeli isti okus kot nacisti zato, ker so bili stari, ne pa zato, ker so bili komunisti.
tuintam
# 12.03.2017 ob 08:44
Nacistična umetnost upodabljanja mladih figur je bila vsem všeč...

Saj ne da zadeva ne bi bila zanimiva, toda vsaj jaz sem se praševal, če mogoče vse skupaj ni bilo še najbolj všeč kar Novemu kolektivizmu, Laibach Kunstu ipd. samim. Kot neke vrste neizživeta zadeva, na katero so se pripravljali. Res pa je, da smo doživljali zadnje utripe konceptualizma, naliz oblikotvortnosti ipd. Medni se je zdelo, da v vsem skupajnkar malo preveč uživajo... :)

Kasnejša razstava Dušana Mandića, nekakpšnega začetnika vsega, se mi zdi, Vojak D.M. Die Welt ist Schön, pa se mi je zdela kvalitetna in očiščevalna.
por
# 12.03.2017 ob 22:30
Dokaj nerazumljivo (zgodovinsko-dosledno) napisan članek za "mlečnozobca", ki ne pozna ozadja in sploh poante plakatne afere. :'(
tuintam
# 12.03.2017 ob 09:15
Ta umetnost vsaj malo spominja na tisto Slivnikovo izjavo, s katero je opravičeval to, da je nekaj predsvem tudi konstituiral: "V KP sem bil, da bi jo od znotraj nažiral". Meni se namreč zdi, da na koncu bodo vsi rekli, da prejšnjega sistema ipd. nikoli sploh ni bilo, če pa že, da je vse skupaj obstajalo le za hec (podobno kot za hec vse skupaj mogoče obstaja še vedno). Tako se zdi, da bodo vsi rekli, kako so bili tam z enakim razlogom, kot gornji.
favory
# 13.03.2017 ob 14:35
Eh, NSK so samo dokazali staro resnico, da vsi totalitaristični režimi ljubijo enako ikongrafijo..mišičaste in odločne fante, dekleta, ki strumno gledajo v bodočnost in napredek, brez seksualizma, vsi so v zanosu in izražajo vero v JUTRI (danes je nepomemben, samo prehod)
In ker je bil plakat izdelan po točno taki ikonografiji, očiščen samo očitne simbolike je bil partijcem seveda všeč.
Kar vse mene tiče, je bila to vrhunsko izvedena provokacija, ki je na intelektualen način pokazala vso bedo štafetarske ikonografije. ne vem, če je danes kakšna skupina sposobna na tak način z umetniškimi sredstvi komu pokazati pravo zrcalo.
RJSlo
# 12.03.2017 ob 10:03
No ja. Toliko neumnosti pa že dolgo ni vseboval kakšen članek.

P. S. Doba boljševiški socializma se je začela kar nekaj let pred dobo nacionalnega socializma.

P. S. S. Štafeta sporna šeče 1987? No ja. Iz vidika meščanov oziroma mladincev partije vsekakor. Drugače pa je bila sporna, predvsem zaradi megalomanskih stroškov, že dolgo pred tem. Toda ego JBT je to podpiral in zato je bilo več višji položaj v partiji. In seveda so se partijski aparatčiki kar slinili okoli JBT za kakšen cukrček.
tuintam
# 12.03.2017 ob 08:59
Hočem reči, da so si nekateri umetniki prav s to umetnostjo (zame bolj z 'umetnostjo') krepko podaljšali financiranje na nek star način. Pa ostali ljudje okrog tega.

Osebno na retroumetnost ne dam prav veliko in se mi vse skupaj ne zdi avantgarda. Ne rečem, da oblikotvornosti niso v čem nadgradili. A bi bilo v tem smsilu čisto vseeno, če bi kak Laibach suprematistično uglasbil krike groze ali pa kaj podobnega, Kunst pa se šel kakšno umetnost mumificiranja ...

Analiza obliotvornost vse skupaj mogoče res je (konceptualizem), če kje pa to umetnost, pa dvomim... Vseeno pa kaj iz tega obdobja celo imelo bo, a bolj kot dokument časa.
amigo
# 13.03.2017 ob 12:47
Ta Slowenische Kunst so organizirali kar slovenski komunisti sami. Nakradenega denarja v tujini je bilo kolikor hočeš. Naenkrat so se pojavili nekakšni "umetniki" z nemškimi imeni, kot iz vedrega neba. S tem so samo zmedli slovenske ljudi, kot pozneje z Jelinčičem-Padalcem, LDS, Zares itd. Rezultat vsega pa je stanje v katerem smo.
tuintam
# 12.03.2017 ob 09:25
Ko pod članki pisarim, da bi mi morali popraviti ustavo, se mene precej retro razume. Tako da upam, da je razumljivo, če mi gre tale retro umetnost malo na živce. Meni se zdi ta umetnost neke vrste komercialno izkrivljanje nekega drugega iskanja, ki pa želi preseči to stvarnost (tako da jo sicer tudi analizira) in jo res spremeniti. V glavnem, niča kaj kritična se mi tale umetnost ni zdela. Prej obratno.
tuintam
# 12.03.2017 ob 09:01
Popravek (kot da bi mi tipkovnica zaostajala, se opravičujem zaradi napak):

Analiza oblikotvornosti mogoče vse skupaj res je (konceptualizem): če je pa to umetnost, pa dvomim... Vseeno pa kaj iz tega obdobja vrednost celo bo imelo, a bolj kot dokument časa.
janezi
# 11.04.2017 ob 21:32
bravo fantje.odlični v umetnosti iznajdljivosti.
sistemc.
# 14.03.2017 ob 22:13
"On pa je rekel: Vi ste kreteni."

Bistvo članka.

Samo kreten ne opazi nacističnega zadaha na plakatu.
velenjcan
# 13.03.2017 ob 22:15
svyatoslav
Glede vloge Mladine ni kaj dodati, financirana je bila s strani nemške BND

Ni bilo treba tako daleč - Mladina je bila takrat Kučanovo glasilo. Tisto, česar partija nihotela/zmogla povedati javno, je povedala preko Mladine.
zozozo
# 13.03.2017 ob 16:26
Nič neobičajnega NSDAP kratica pomeni NACIONAL SOCIALISTISCHE ARBEITS PARTEI prevod Nacionalna socialistična delavska stranka

Severna Koreja samo sebe imenuje "Demokratična ljudska republika Koreja". Kaj lahko iz tega sklepamo o Slovenski demokratski stranki, ali pa o Slovenski ljudski stranki?
svyatoslav
# 12.03.2017 ob 10:11
ZSMS, stranka Brozovih zvestih pionirčkov in priložnostnih povzpetnikov in inkubator "zmagovalcev tranzicije" - tistih, ki so nam pokradli državno in družbeno premoženje (zsms, zks, lds, zl, zares, sms...Še so na oblasti, le prelevili so se v ultra liberalne globaliste.
Glede vloge Mladine ni kaj dodati, financirana je bila s strani nemške BND in je igrala veliko vlogo pri podžiganju sovraštva do vsega kar je spominjalo na skupno državo.
Noje sloveniše kunst, Irvin, Lajbah... ne vidim neke umetniške dodane vrednosti, je pa veliko nepotrebne nacistične/nemške ikonografije in simbolike, nihilizma in dekadence.
PONOS
# 13.03.2017 ob 13:05
Nič neobičajnega NSDAP kratica pomeni NACIONAL SOCIALISTISCHE ARBEITS PARTEI prevod Nacionalna socialistična delavska stranka .torej kratica SFRJ je Socialistična federativna republika jugoslavije.Ideologija podobna ,miselnost podobna,okus podoben ne preseneča izbor plakata.Razlika med enim in drugim je le da je ena bila takrat močno demonizirana no danes je tudi ta druga...
tim sein
# 13.03.2017 ob 01:54
O glej, glej... kavčarji so prepričani, da je bil nekdo zadaj, kot takratni udbovci... Zanimiva paralela..
Kazalo