Na soški fronti je italijanskim vojakom poveljeval Luigi Cadorna. Foto: Wikipedia / www.esercito.difesa.it
Na soški fronti je italijanskim vojakom poveljeval Luigi Cadorna. Foto: Wikipedia / www.esercito.difesa.it
false
Ob vstopu Italije v vojno in odprtju soške fronte je general Luigi Cadorna napovedal "sprehod na Dunaj". Foto: Wikipedia
false
Na avstro-ogrski strani fronte je poveljeval "lev s Soče", general Svetozar Boroević von Bojna. Foto: Radio Koper
false
Mitralješko gnezdo v zimskih razmerah na soški fronti. Foto: Hrani Fundacija Poti miru

V 1. sv. vojni je na italijanski strani silam na soški fronti poveljeval načelnik generalštaba italijanske vojske, general Luigi Cadorna, ki je veljal za metodičnega in natančnega častnika in ki je pripadal premožni italijanski vojaško-plemiški družini. Rodil se je 4. septembra 1850 v mestu Pallanzi v pokrajini Verbano-Cusio-Ossola očetu Rafaelu, generalu italijanske vojske, in materi Clementini Zoppi.

Star 15 let se je vpisal na vojaško akademijo in si pridobil solidno vojaško izobrazbo ter po diplomi postal topniški podporočnik. Skozi leta je hitro napredoval, in ko je Italija leta 1915 vstopila v prvo svetovno vojno, je postal vrhovni vojaški poveljnik italijanske vojske. Na tem položaju je ostal vse do poraza italijanske vojske v 12. soški bitki ali t. i. čudežu pri Kobaridu oktobra 1917, ko je bil ob Soči poražen v spopadu s sicer šibkejšo avstro-ogrsko vojsko, krivdo za to pa so pripisali prav njegovim odločitvam.

Pod njegovim poveljstvom je italijanska vojska na soški fronti dosegla dva večja uspeha. Prvi je bil osvojitev Gorice v 6. soški bitki avgusta 1916, drugi pa zavzetje planote Banjšice severno od Gorice v 11. soški bitki, kar je bil tudi zadnji večji uspeh italijanske vojske na fronti.

Neuspeli načrt "sprehod na Dunaj"
Ob začetku soške fronte je Cadorna v italijanskem parlamentu napovedoval, da bo njegova vojska v samo mesecu dni vkorakala v Trst, nato bosta sledili najprej zasedba Ljubljane, nato še Dunaja. Tovrstni njegovi načrti so dobili vzdevek "sprehod na Dunaj", a se niso uresničili.

Cadorna je veljal za metodičnega, natančnega in sistematičnega častnika, a hkrati tudi za nečimrneža, ki je slabo prenašal kritiko. Do podrejenih je bil neusmiljen. Med drugim je odobril več kot 750 smrtnih kazni za svoje vojake, redno je izvajal čistke tudi med častniki. Zaradi nesposobnosti jih je odpustil kar 217.

Med njimi je sredi 12. soške bitke odpustil tudi enega izmed najuspešnejših generalov italijanske vojske Luigija Capella. Ta je pred začetkom 12. bitke predlagal aktivno obrambo, ki je bila značilna za poveljnika avstro-ogrske obrambe na soški fronti Svetozarja Boroevića, a ga je Cadorna zavrnil. Nekateri menijo, da čudeža pri Kobaridu najverjetneje ne bi bilo, če bi takrat obveljal Cappellov predlog.

Po čudežu pri Kobaridu odstavljen
Cadorna je bil po 12. soški bitki odstavljen, italijanska vlada pod vodstvom premierja Vittoria Orlanda pa je za njegovega naslednika imenovala generala Armanda Diaza, ki je 3. novembra 1918 dokončno "premagal" avstro-ogrsko vojsko, ker so predstavniki slednje na ta dan podpisali kapitulacijo. Po porazu pri Kobaridu se visoki zavezniški častniki s Cadorno niso hoteli rokovati niti pogovarjati, čeprav je bil takrat še vedno načelnik italijanskega generalštaba.

Po odstavitvi leta 1917 so sicer Cadorno "nagradili" z imenovanjem v vojaški svet zaveznikov v Versaillesu. A ko je uradna italijanska preiskava, objavljena leta 1919, krivdo za poraz v 12. soški bitki pripisala prav njemu, je izstopil iz sveta in se vrnil v Italijo.

Po prvi svetovni vojni je leta 1924 Benito Mussolini, ki je bil sam ranjen na soški fronti, Diaza in Cadorna imenoval za maršala. Cadorna se je vrnil v javno življenje v Italiji, tudi v senat. Umrl je 21. decembra 1928 v Bordigheri. Nekaj let po smrti pa so mu leta 1932 v rodnem mestu postavili mavzolej.