Drugo
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 5 glasov Ocenite to novico!
Portret Luize Pesjakove
Za prvo tipno prilagoditev so v Narodni galeriji izbrali sliko, ki jo je okoli leta 1855 naslikal Mihael Stroj. Portret Luize Pesjakove po izboru obiskovalcev sodi med najbolj priljubljene slike Narodne galerije. Odlikujeta jo melanholično-romantično razpoloženje izobražene upodobljenke in njena prefinjeno elegantna toaleta z značilnimi bidermajerskimi modnimi dodatki. Tipni sliki in razlagalni legendi so na pultu dodali vzorce treh različnih vrst blaga – svile, pliša in krzna, ki jih je slikar naslikal v tem portretu, na zgornji rob pa so pripeli še verižico z lornjonom, ki je prav tako podoben prikazanemu na sliki in se lahko uporabi kot kukalo (povečevalno steklo) s petkratno povečavo. Celoto so opremili z zvočnim opisom portreta, z zapisom v povečani pisavi in v brajici ter z angleškem prevodom. Foto: Narodna galerija
Razstava Dotakni se in poglej za slepe in slabovidne (Alain Mikli in Yann Artus Bertrand)
Velik premik se je zgodil leta 2013, ko je Slovenski etnografski muzej (SEM) skupaj s še šestimi drugimi muzeji zagnal projekt Dostopnost kulturne dediščine ranljivim skupinam. Kustosi pedagogi so znotraj svojih muzejev pripravili programe in fizične prilagoditve muzejev ali samih razstav. Tako so denimo v SEM-u namestili taktilne tlorise, da se slepe osebe laže znajdejo v prostoru, za razstavo Med naravo in kulturo pa so leta 2015 izdelali tudi različne replike predmetov, kopije originalov, ki se jih je mogoče dotakniti. Foto: BoBo
Hamlet pa pol
Predstava Hamlet pa pol je pogled v zakulisje uprizoritve Hamleta v osrednji gledališki hiši. Bolj ko se bliža premiera, bolj jasno je, da so odnosi znotraj gledališča prav tako zapleteni kot v sami drami. Uprizoritev režiserja Jake Andreja Vojevca je ena redkih pri nas, ki ima vključen opis dogajanja za slepe in slabovidne. Foto: Miha Fras
V knjižnico Minke Skaberne je včlanjenih 1900 posameznikov, od katerih jih je 1000 aktivnih. Več kot polovica jih je starejših od 65 let, večinoma gre za oslepele pozneje v življenju zaradi bolezni. V zadnjih letih se povečuje tudi delež učencev in dijakov, predvsem dislektikov, za katere prilagajajo učbenike. Foto: Reuters

Dodaj v

Kulturna ponudba za slepe: kako napredni smo Slovenci?

Razstave, knjižnice, gledališke predstave ...
4. junij 2017 ob 13:36
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

V kolikšni meri je bogata kulturna ponudba v Sloveniji dostopna tudi ranljivim skupinam, kot so denimo slepi in slabovidni? Strokovnjaki pravijo, da je bilo na tem področju že veliko storjenega, v določenih pogledih pa še močno šepamo za evropskimi državami, s katerimi se radi primerjamo.

Na Kotnikovi ulici v Ljubljani ima od leta 2014 svoj domicil knjižnica Minke Skaberne, ki deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. V knjižnici razpolagajo z več kot 1300 naslovi v brajici, več kot 5000 naslovi v zvočni obliki ter z več kot 900 naslovi strokovnih del v zvočni obliki.

Na voljo imajo tudi 200 naslovov v Daisy formatu, nadgradnji formata mp3, katerega prednost je, da omogoča večjo stopnjo fleksibilnosti, kot jo ima tiskana knjiga. Uporabniku omogoča, da lahko po knjigi lista in da vstavlja zaznamke, prednost pa je tudi, da si zapomni trenutni položaj v knjigi, je za STA pojasnil vodja knjižnice Dušan Sterle.

V knjižnico, v kateri so zaposleni trije, je včlanjenih 1900 posameznikov, od katerih je 1000 aktivnih. Več kot polovica jih je starejših od 65 let, večinoma gre za oslepele pozneje v življenju zaradi bolezni. V zadnjih letih se povečuje tudi delež učencev in dijakov, predvsem dislektikov, za katere prilagajajo učbenike.

Knjižnica, ki izposojeno knjigo pošlje po pošti
Izposojevalci imajo po Sterletovih besedah najraje lahkotno branje. Veliko zanimanje vlada za kriminalke, zgodovinske in ljubezenske romane. Po čtivo pridejo nekateri člani osebno, drugi pošljejo svojce ali prijatelje, največji del izposoje pa se izvede po Pošti Slovenije. Po mednarodnem zakonu pošta slepim in slabovidnim omogoča brezplačno poštnino.

Po mnenju tiflopedagoginje in književnice Aksinje Kermauner je prenovljena knjižnica Minke Skaberne zelo dobro založena z našo in tujo literaturo v slepim prilagojeni obliki, pogreša pa nekoliko več tipnih slikanic za najmlajše.

Prilagodijo tudi knjige za videče
Študentka Maša Pupaher, ki pravi, da veliko bere, dobi vso literaturo - tako študijsko kot leposlovje - v omenjeni knjižnici. "Če pa se zgodi, da potrebujem knjigo, ki je bila izdana letos, si jo lahko izposodim v 'normalni' knjižnici, jo pošljem v knjižnico za slepe in slabovidne, oni pa mi jo prilagodijo, bodisi v elektronsko bodisi v avdioobliko," je pojasnila.

Precej sprememb na bolje se je zgodilo tudi na področju muzejev. Če se Maša Pupaher spominja svojih obiskov v času osnovne in srednje šole, nad katerimi ni bila preveč navdušena, "saj ni bilo kaj dosti prilagojeno tako, da bi bilo taktilno in meni dostopno", pa se je od takrat marsikaj spremenilo.

Razstave, na katerih se eksponatov smeš dotakniti
Kot je za STA povedala kustosinja pedagoginja v Slovenskem gledališkem inštitutu (SLOGI) Sandra Jenko, se je velik premik zgodil leta 2013, ko je Slovenski etnografski muzej (SEM) skupaj s še šestimi drugimi muzeji zagnal projekt Dostopnost kulturne dediščine ranljivim skupinam. Kustosi pedagogi so znotraj svojih muzejev pripravili programe in fizične prilagoditve muzejev ali samih razstav. Tako so denimo v SEM namestili taktilne tlorise, da se slepe osebe laže znajdejo v prostoru, za razstavo Med naravo in kulturo pa so leta 2015 izdelali tudi različne replike predmetov, kopije originalov, ki se jih je mogoče dotakniti.

Tudi v drugih muzejih so prilagodili pedagoške programe, uvedli veččutna vodstva, ki so vključevala vonj ali okus, in poskrbeli za taktilne slike. Tako je v Narodni galeriji na ogled tipna prilagoditev slike Mihaela Stroja Portret Luize Pesjakove. Delo prek različnih tekstur slepemu ali slabovidnemu omogoči, da lahko razišče različne elemente slike.

V SLOGI so na ogled makete oz. modeli različnih gledališč, od amfiteatra, potujočega gledališča, Shakespearovega gledališča Globe do Stanovskega in Deželnega gledališča v Ljubljani, od leta 2015 pa se lahko pohvalijo z maketo Škofjeloškega pasijona. To je po sliki Borisa Kobeta, ki prikazuje Škofjeloški pasijon v 18. stoletju, na pobudo Aksinje Kermauner ustvarila študentka tiflopedagogike Barbara Bertalanič Domiter. Ob maketi lahko slepi dobijo občutek, kakšen pomen je imela prireditev nekoč in danes.

Doživeti predstavo, ne da bi ti moral sosed opisovati dogajanje na odru
Leta 2015 so sodelovali tudi z organizatorji Škofjeloškega pasijona. Slepim je bila na voljo avdiodeskripcija oz. slišni opis, zvočni opis vidnih prvin uprizoritve, ki jo je izvedla Mateja Mlačnik. Pri nas, kot je pojasnila Sandra Jenko, se ta praksa šele razvija.

Avdiodeskripcija je zelo uporabna v gledališču. Opisovalec si najprej sam pogleda predstavo in pripravi opis s ključnimi elementi, kar nato preveri s slepo osebo in ustvarjalci predstave. Nato pa na sami predstavi v živo izvede avtodeskripcijo, ki ji obiskovalci lahko prisluhnejo prek sprejemnika.

V gledališkem inštitutu so v sodelovanju s 47. Tednom slovenske drame in Goethe-institutom Ljubljana aprila gostili mednarodno strokovnjakinjo za avtodeskripcijo iz Nemčije Anke Nicolai, ki je na seminarju 16 udeležencem, med katerimi so bili dramaturgi, igralci, režiserji, gledališki pedagogi, zaposleni v muzejih in slepi, predstavila metodo.

Da lahko gledališka predstava osebam z okvaro vida postane dostopna tudi na ustvarjalen način, sta v minulih sezonah že dokazali predstavi Krhanje lepote Saške Rakef in Hamlet pa pol Jake Andreja Vojevca, ki sta avdiodeskripcijo imeli vključeno v samo izvedbo, je še povedala Sandra Jenko.

Te prilagoditve so za slepe in slabovidne ključne, saj morajo sicer tako kot Maša Pupaher povabiti nekoga s seboj v gledališče, da "mi malo opisuje, kaj vidi, kakšna je scena."

"V inkluzivnem trendu, torej da postanemo družba za vse, je bilo narejenega že kar nekaj," je za STA povedala Aksinja Kermauner in ob tem opozorila na odprtje stalne razstave igrač in iger za slepe in slabovidne, ki jo bodo odprli prihodnjo sredo znotraj Otroškega muzeja Hermanov brlog, ki deluje v okviru Muzeja novejše zgodovine Celje.

A. J.
Prijavi napako
Komentarji
davidk12
# 04.06.2017 ob 23:20
Spoštovanega novinarja/novinarko bi rad spomnil, da tudi na Primorskem, točneje v Solkanu pri Novi Gorici obstaja razstava, ki je prilagojena tako slepim kot slabovidnim osebam, v Goriškem muzeju smo šli celo korak dlje, na voljo so napisi v brajici v treh jezikih, poleg slovenščine še italijanščina in angleščina. Razstava Igre moje mladosti je na ogled v Vili Bartolomei in je nastala v sodelovanju z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica.
aktivist
# 05.06.2017 ob 09:57
Res lepo, da se tudi za njih poskrbi. Le knjižnično ponudbo bi se moralo povečati. Tako o
Kot to delajo v tujini.
Kazalo